za božično darilo si želim…
… da se zgodi čudež. Vem, da se ne bo, a vendar si močno želim.
V 10. tednu nosečnosti je bilo na pregledu ugotovljeno, da mu srček ne bije več. To je bilo letos, poleti.
Spominjam se sreče ob plusku, saj smo ga dolgo čakali. Vse te tedne sem imela čuden občutek, da bo nekaj narobe in tudi je bilo.
Komaj “pridem k sebi” po abraziji, nekako zaživim, čeprav je še vedno bolelo… zagledamo ponovni plusek. Nisem mogla verjeti, od sreče sem vriskala, neopisno veselje!!!!!
Občutki so bili nekako boljši, ni bilo toliko negativnih, a vendar nek strah je seveda bil prisoten.
Že na prvem pregledu je moj pikec zaostajal v rasti, na drugem – čez en teden, prav tako še za dodatnih 5 dni. Srček mu je bil, a vendar je bil premajhen.
Včeraj pa grem zaradi izcedka na urgenco, kjer je bil velik prav toliko kot prejšnjič, se pravi, da ne raste. Srce mu bije. Vem, da se poslavlja od mene, to mi je tudi rekel ginekolog… samo čakam, da začnem krvaveti, da grem na čiščenje. Če ne bom začela krvaveti v 6 dneh, moram priti nazaj in grem na abrazijo.
Tako žalostna sem in sem morala to dati ven iz sebe. Zdaj pa samo čakam in čakam, to me ubija in tukaj so prazniki, nihče ne ve kaj se dogaja z mano (razen mož), hudo je, biti nasmejan, vesel, ko pa vem, da nekdo umira…
Torej… želim si, da bi se zgodil čudež, da bi bilo na pregledu čez 6 dni vse lepo, a vem, da je to nemogoče. Sanjam o tem, molim…. želim le to! Ko pa trezno razmislim pa vem, da se to ne bo zgodilo in si na trenutke želim, da me ni več.
