za Babi
Pozdravček Babi,
včeraj sem bila v knjižnici in si hotela sposoditi tisti tvoj lepi namig – šopek pesmic … pa jih sploh nimajo. Knjižničarka je pogledala še v računalniku po vseh enotah knjižnice v našem mestu, pa še v Ljubljani, pa teh knjigic niso niti imeli.
Me prav zanima, če jih mogoče ima še knjigarna. Danes pogledam, sem bila včeraj že prepozna.
Pozdravček od Medvedka Pu-ja
Babi včeraj sem pogledala še v vse knjigarne v našem mestu niti ene od teh knjigic nimajo, imajo samo ljudske pesmi od Renate Bolhan, tako da izgleda mi niso “usojene”.
Sem pa včeraj skoraj dokončala pismo za mojega ljubega Pavčka. Sedaj ko imam pismo že skoraj zgotovljeno, ga “popravljam” kot šopek rož, ki jih daš v vazo, pa popraviš cvetico tu, pa tam, da šopek čim lepše izgleda … tako jaz počnem z besedami v pismu, ker “ni kar tako” pisati tako velikemu človeku, ki besede zna obračati. Kar nekaj dni sem potrebovala, da sem ga začela pisati. Najprej me je obšlo neko “strahospoštovanje”, potem tema … potem pa je spregovorilo srce. Takšne iskrene srčne besede še niso nikoli izvenele v veter, sem si rekla. In sem začela pisati s srcem. Tako kot naš Pavček piše pesmi. In verjamem, da me bo samo tako lahko razumel. Joj kako se počutim, ko pomislim, da bo bral moje pismo … in zdi se mi da sežem do oblakov …
In moram ti napisati zakaj ti vse to pišem, ker si me čisto narahlo v enem od tvojih postov opogumila in “potisnila” na to že kar nekaj let iskano pot do Pavčka. Hvala ti, niti ne slutiš, kaj si mi s tem dala v srce.
Medvedek Pu