Ja, anonimka, to je neke vrste prostor, kjer se lahko spoveš, nekomu zaupaš, pa veš, da te ne bo nihče razkril.

saj ne vem več kaj naj ti rečem, življenja ne smeš jemati površno, ali je ali pa ga ni, ne more biti neko razmerje, amlo tako malo tako, nikoli pa ni ničemer podobno.

Življenje je darilo. Darilo se spodobi sprejeti, si ga ogledati, pa tudi prejeti, občutiti, povonjati,okusiti, uživati in uporabiti… Darila so namenjena v dobro. Vsak dogodek, tudi velik problem v sebi nosi darilo-izkušnjo, doživetje, smisel življenja”. iz knjige T. Križnar-ja

Malo se zamisli nad sabo in se vprašaj, kaj pravzaprav želiš?

primož

prav razumem, če razumem, da na nek način misliš, da sem si sama kriva?

Anonimka,

za vse smo si zaslužni prav sami in nihče drug. Kajti nihče drug ne izbira namesto nas. vse naše misli, vse naše besede in vsa naša dejanja, so plod nas samih. In če kdaj koli obsojamo koga drugega, se moramo vprašati, koliko smo mi naredili za njega, da bi bil boljši. Nič narediti, je enako kot narediti.

še bi lahko našteval krivde, ki smo si jih sami zakrivili, vendar je vedno izhod. kajti sprejeti svojo krivdo in sprejeti krivdo drugega na svoja ramena, ans bo osvobodilo, še prej ko ga bomo nehali obsojati, bomo ugotovili, da smo se sami osvobodili.

zato nam vsaka tegoba prinese tudi nekaj dobrega, samo spoznati moramo to. Življenje je v nas samih in vse misli in dejanja so lahko dobra ali slaba, odvisno kako jih jemljemo.

Primož

Hvala, Primož za tvoje mnenje.
saj ne prelagam krivde na nikogar,mislim, da sem si je sama naložila še preveč. vedno govoriš o dveh straneh, o obojestranski odgovornosti. (?)
Hotela sem se zaupati, želela sem si spodbude, v bistvu sem jo na nek način tudi dobila, skupaj z naloženo krivdo. Krivdo bom pa s sebe morala odmetati sama. In res še vedno mislim, da je ne glede na vse slabo in dobro, kar je bilo, polovična odgovornost tudi na njegovih ramenih. ker je ne sprejme, naj torej jaz prevzamem krivdo obeh in se na ta način osvobodim? Ni moj namen prelaganje krivde. Tudi sovraštva nisem sposobna, ne zamer, na to sem ponosna, je pa v meni neznosna bolečina, ki jo moški očitno težko razume. Odgovornost do nezaželenega in nenačrtovanega očitno moški razume (jo?) predvsem kot pritisk skozi spletko. Mar ni to velik egotrip, ker v sebi nosi predpostavko, da je žensko bitje na drugi strani toliko brez ljubezni do sebe, da bi bilo sposobno iti preko vse bolečine in ran samo da bi ga dobilo nazaj in to s spletko, ki je popolnoma nepojmljiva?
Lep sončen dan!

Ravno to bi ti rad povedal, pojdi na novo pot, staro pa sprejmi in nikar ne meči krivde stran s sebe, samo sprejmi jo, pa nikar se ne obremenjuj, če je še kaj njegove poleg. Odloči se in začni delati drugače.

Kako je že rekel. Nihče te ni obsodil, tudi jaz te ne bom. Pojdi in ne greši več.

Primož