Andi, tvoja razmisljanja so mi zelo blizu, vcasih se mi zdi, kot bi brala svoje misli.

Tudi moja zgodba je skoraj taka kot tvoja, le da je slo verjetno za drugo bolezen pri otroku.

Ker sem sama potrebovala OGROMNO dela na sebi, da sem se vsaj priblizno skupaj sestavila, bi te rada vprasala, ali si tudi pred tem dogodkom podobno razmisljala kot sedaj ali pa so te tvoji otroci in zivljenje naucili tega, kar pises in zivis zdaj.

Jaz moram reci, da me je ta izkusnja naucila toliko, kot se prej v celem zivljenju nisem. Moram reci, da zdaj zivim bolj mirno, ceprav se cudno slisi. V sebi sem mirna, stvari, ki me lahko prizadanejo pustim, da gredo mimo mene. Moj cas namenjam ljudem, ki so mi blizu ze ves cas in ki mi veliko pomenijo, ostali dobijo sem in tja kako minutko, dve, ce je to potrebno. Mene ne dobijo.

Vem, da me se caka delo na sebi, cutim, da se nisem vsega predelala, pa vendar vidim, da se da tudi drugace, da se da najti tudi kaj… ne vem, nekaj vec v vsem tem, kar se nama je zgodilo.

Velikansko sreco imam, da tudi moj partner cuti enako, da se lahko o tem pogovarjava cele dneve ali pa cel teden nic. Kakor nama pase, kadar nama pase, kjerkoli nama pase. In da se vedno cutiva drug drugega.

In lazje ziviva. Ceprav pridejo tezki trenutki, me ne podrejo.

Rada bi samo vedela, ce ni skrivnost ali si sama prisla do tega?

Meni strokovna pomoc ni pomagala, pravzaprav sem sele tam videla, kako sam si v svoji zalosti. Predvsem sva si med seboj pomagala s partnerjem, enkrat eden drugic drugi. In vsakic ko je slo enemu izmed naju na bolje, sem bila vesela. Veliko mi je pomenilo, da sem videla, da je partnerju bolje, saj ga imam naizmerno rada in si ne zelim, da bi trpel.

Ja najin otrok naju je naucil vsega tega. Zal mi je samo, da ne more biti z nama. In predvsem sam se moras potruditi za svoje zivljenje, da gres naprej, da se odlocis, da bos zivel. Zdaj poznam razliko med preziveti in ziveti. Videla sem jo na lastne oci. In vem, da ni dovolj samo preziveti. Treba je ziveti.

Ponavadi so hude preizkušnje tiste, ki človeka predramijo in ga pripeljejo na pot zavedanja. Kdor se ne da premakniti iz napačne poti, ga tolče toliko časa, dokler ne gre na pot, ki si jo je njegova duša zastavila.

Prepričana sem, da je veliko staršev tudi na tem forumu, ki v svoji zvezi niso zadovoljni ali se slepijo, da je vse v redu. Pozabili so že, kakšni so v resnici, v svojem bistvu, ker so se spreminjali za svojega partnerja, za “idealno” družinsko in zakonsko okolje. S tem pa sebe polepili z nekimi oznakami, ki jih sodobna družba najbolj ceni- uspešni, bogati, poročeni in z otroci, ki naj bi prav tako ustrezali vsem normam.

Znanje, odgovore, zavedanje imamo vsi, a smo preveč “zapacani”. Tudi jaz sem vzgojena na konzervativen način, v okolju z vsemi pričakovanimi normami, v zelo zgledni družini. Po mojih ocenah izpred 15 let naj bi se vzorci prenesli tudi v mojo bodočo družinico.
Priznam, da me je vse življenje spremljal občutek, da je za vsem skupaj še nekaj več, da mi nekaj o tem prigovarja.

Pred 12 leti sem izgubila prvega otroka po šestih mesecih nosečnosti. Konzilij se je odločal o prekinitvi nosečnosti, ker je imel fantek na koncu hrbtenice hitro rastoči tumor. Dva meseca kasneje naj bi dosegel velikost glave. Ne bi preživel oz. bil bi težak invalid. Se danes se spomnim obrazka, ki se mi je smehljal iz ekrana ultrazvoka, pred odkritjem tumorja. Tako jasne slike nisem videla ne pri drugem, ne pri tretjem otroku.

Moja punčica je druga. Je z menoj in razkriva mi lastnosti indigo otrok.

Tretji otročiček, za katerega še danes ne najdem dovolj ljubeče in hvaležne besede, ki bi ga opisala, pa mi je s svojim prihodom in odhodom dokončno odprl pogled neskončnih razsežnosti.
Kakor tudi sama praviš, v nekaj mesecih se ti je dano o življenju naučiti več, kot prej v celem življenju.
Tudi on se mi je v svojem kratkem življenju velikokrat božansko nasmehnil in vsakokrat mi je v srcu zaigralo, z mislijo:”ta nasmeh in pogled si moram zapomniti.”
O vseh podrobnostih in o znamenjih, ki sem jih dobila od njega tudi po smrti, bi imela sicer še veliko povedati. Morda, če bi te res zanimalo.

No, kot vidiš, otrok mi je omogočil razvoj. Tega za nič na svetu ne bi hotela zavreči. Zdaj se ne morem in ne želim ustaviti. Berem knjige, katerih odgovore potrebujem ta trenutek. Seveda to niso knjige s kakšnimi novimi modernimi metodami, kot npr. “Kurje juhice za….”, ki so pogosto čista marketinška finta z ameriškimi stereotipi. So knjige, ki nam odkrivajo naše notranje bistvo.

Moj mož v vsem kar se nam je dogajalo ni videl iste resnice, kot jaz. Včasih me posluša, ko mu želim kaj povedati, a njegovo videnje ne seže v isto smer. A s tem se ne obremenjujem več. Zdaj razumem, da si je izbral drugo pot in drugačne izkušnje. Karkoli počneš za drugega, vedno se moraš zavedati, da ga ne moreš večno reševati. To je naloga vsakega posameznika.

Ko se bolj prepustiš življenju in si znaš razložiti vsako življensko situacijo ti prihajajo na pot tudi pravi ljudje. Zelo sem hvaležna za nekatere od njih, zaradi katerih sem še bolj prepričana v pristnost in resničnost mojih spoznanj, ker se skupaj najdemo v istih mislih.

Tako, toliko zaenkrat. Ura je pozna in kmalu bom zaspala. Kadar pa zaspimo, se preselimo v višje nivoje astrala. Kdo ve, mogoče mi danes Marki spet pusti kakšno sporočilo v sanjah.
Naj vas obdaja ljubezen- Andreja

Andi,

hvala da si se mi oglasila. Popolnoma prav imas, ko pravis, da te je izkusnja naucila tega, cesar prej nisi vedela. Ne pravijo zaman, da se na izkusnjah najvec naucis.

Sama nisem prebrala veliko knjig na to temo, priporocili so mi jih nekaj na temo zdravljanja zalosti in zalovanja, pa so mi te knjige prevec crnoglede, da bi lahko nasla v njih kaj pozitivnega. Blazno me namrec moti, da ti v vseh takih knjigah najprej povedo, da se ti je zgodilo nekaj najbolj groznega v zivljenju. Tega nikakor nisem mogla sprejeti, kajti vsak zase je poseben clovek in kar tako nekomu prilepiti nalepko…ko ti nekdo tako rece, se pocutis drugacnega, morda slabsega. In s tem obcutkom sem morala najprej opraviti.

Jaz imam res sreco, da je pravzaprav moj partner veliko bolj dovzeten za te vrste razmisljanja, kot sem sama. Ceprav sem v druzbi vedno veljala za cudno ravno zato, ker nisem zelela kar tako sprejeti njihove resnice ampak sem vedno iskala svojo.

Ne vem kako sem prezivela vse tisto, kar se nam je dogajalo, ko danes pomislim za nazaj, pa niti ni se tako dolgo od tega, ne morem verjeti, da smo vse to dali skozi. Seveda me se vedno premagajo solze, premaga me zalost in bolecina, a se ji ne upiram. SAj se potem vedno znova spet postavim na noge, vsakic je lazje.

Ko smo bili v bolnici, sem zavzela neko meni nerazumljivo drzo. Nekako nisem pustila, da bi mi kdo lahko dopovedal, da je z mojim otrokom tako zelo hudo, ceprav sem se po drugi strani zavedala da je res hudo.
Ko sem tako sedela ob inkubatorju sem veckrat rekla: “Ce ti je pretezko tukaj, pojdi tja, kjer ti bo lepse.” Veliko casa sem potrebovala, da sem to lahko izrekla. In od takrat naprej, sem resnicno cutila, da ko nekomu pustis da gre od tebe, sele takrat ga ljubis neizmerno, brezpogojno, popolnoma predano.

Hvala Andi, da si se mi oglasila. Da si z menoj delila svoje izkusnje, videnje. Jaz sicer se nisem tako dalec, da bi lahko pisala o nekaterih visjih resnicah, tudi nekako blizja so mi razmisljanja v zvezi z naravo, kako smo mi prakticno majhni. Kako nam ljudje, ki jih sploh ne poznamo krojijo zivljenje, dolocajo vrednote, risejo ideale, ki jih ne moremo doseci in smo zaradi tega potem razocarani, tezje zivimo.

In to vse to sem videla tudi pri zalovanju. Zato sem se zelo potrudila, da sem prestopila te meje in da sem na nekatere stvari zanala pogledati tudi drugace. Na ta nacin sem se lazje spoprijela z bolecino, si jo nekako pokorila in zdaj ziviva druga z drugo. Vcasih me nadvlada, pa jo hitro ukrotim.

Tudi jaz sem v tem casu spoznala, kaksni ljudje me v resnici obdajajo in nekateri vezi so se pretrgale. Ocitno niso bile dovolj mocne. Sem pa spoznala v nekaterih tisto, cesar prej nisem videla in hvalzena sem za to. Sa smo si zdaj blizji, da se lahko pogovarjamo tudi druge stvari, stvari, ki se jih prej nismo, pa so ocitno bile v nas.

Tudi jaz sanjam o svojem soncku, ceprav ne znam razbrati, kaj mi sanje skusajo povedati. Pa niti ne razmisljam kaj dosti o tem.
Tudi jaz si zelim svojega otrocka tukaj in zdaj ob meni. Morda mu bom nekoc lahko podarila bratca ali sestrico.

Rada preberem tvoje poste.

Punce, zelo pomirjate s svojim pisanjem!Hvala vam za to, tudi to včasih rabim!In hvala vam za to

p.s.Jaz zelo veliko sanjam……in razmišljam kaj naj bi to pomenilo…nekaj že, bomo videli kaj mi prinese prihodnost!

škratek

Draga Andi!
Kako rada bi se s teboj pogovarjala in se od tebe kaj naučila.
Lep pozdrav!
Zora

Zelo hudo mi je pri srcu, ko berem vajini zgodbi. Prejmita moje iskreno sožalje. Razmišljajta tako še naprej, saj iz vajinih postov res izstopa ena posebna pozitivna energija.

Andi in Tvoja mami, koliko pa sta bila stara vajina otročka?

Nasmeh :o)

“Tvoja mami”, imela boš otročička ob sebi in dojemala ga boš zelo globoko.

Zelo prav imaš, ko govoriš o brezpogojni ljubezni s tem, ko svojega otročička pustiš oditi tudi z besedami, da mu bo bolje. Pustila si mu oditi tja, od koder je prišel in kamor gre on, ti in mi vsi. On pa je tebi pomagal obdržati tebi nerazumljivo držo. Umrli znajo tolažiti svoje žalujoče.
Neka mamica je zapisala, da je verjetno njen angelček žalosten, če vidi vsak dan njen objokan obraz. Vsaka duša ima svojo pot in s tem, ko v nedogled trpimo, žalujemo in priklepamo nase, ne koristimo ne sebi ne umrli dušici. Seveda s tem ne mislim normalnega žalovanja, ki ga mora vsak pri sebi preživeti.

Praviš, da ti je blizu dojemanje življenja v povezavi z naravo. Čudovito. Tako kot smo ljudje energetska bitja, tako je tudi narava polna čudovite energije. Preberi Celestinsko prerokbo, če je še nisi. Dovolj bo prva knjiga z devetimi spoznanji in v primeru, da te potegne, lahko preučuješ še naprej vodnik in naslednja spoznanja.

Še nekaj o sanjah…..
Sanje so resnično pogosto sporočila naših dragih. Najlepše je, ko se zjutraj zbudiš dobre volje, kajne? Pri manj srečnih sanjah ni nujno, da jih jemljemo za slabo sporočilo. S tem ne mislim na razlage v sanjskih bukvicah. Dobesedno jih tudi ne moremo prevajati. Dobro je, da o njih ne razmišljaš, kajti bolj kot razmišljamo, več “pametnih misli” dodajamo in dobimo napačno sliko. Pravi vtis je tisti prvi, ki pride v naše misli.

Veseli me, da se nekateri počutijo boljše ob naših mislih, ker se s tem tudi sama bolje počutim. Saj veste, s tem, ko drugemu pomagaš, daješ in ljubiš, sebi daješ največ.

Zora, pri učenju živim v prepričanju, da se od vsakega, ki mi prekriža pot lahko naučim marsikaj. Hvala ti, ker zaupaš, da ti lahko odprem nov pogled na nekatere stvari. Lahko mi pišeš, vpisala sem mail.

Blacky hvala, Marki je bil star 4 mesece in pol, ko se je poslovil. Prvi mesec sva bila večinoma v bolnišnici, nato dobra dva meseca doma, zadnjih pet tednov pa spet v pediatrični kliniki. Njegova diagnoza je bila dokončno potrjena pri enem mesecu. Vedela sem, da verjetno ne bo doživel prvega rojstnega dne.

Drage punce, naj vas greje sonce v srcu in duši.

Andreja

Andi, ze pred leti sem prebrala knjigo Celestinska prerokba, po zaslugi mojega partnerja. On mi je v veliki meri se bolj odprl svet, o katerem sem prej samo vcasih razmisljala, pa morda tudi zaradi okolja nisem dalec prisla.

Ja resnicno si zelim, da bom kmalu imela ob sebi otrocka, ki mi bo krajsal dneve in s katerim bom lahko dozivlajal tudi to, cesar sedaj ne morem v taki meri, kot bi si to zelela.

Zalovala sem in se vedno, tako kot meni pase. Na druge se pri tem nisem ozirala, ceprav sem tudi za to potrebovala nekaj casa. Saj verjetno sama ves, kako gledajo na to ljudje, ki take izkusnje nimajo. Vsakemu razlgat…nepotrebna izguba dragocene energije, ki sem jo potem raje porabila zase. In ljudje so odsli, nekateri so ostali, prisli so tudi novi…

Ja narava je res ena fascinantna stvar, ki mi je v veliki meri pomagala, da sem prebrodila najtezje dneve. Tam sem si nabirala energijo, moc za naprej. Ko mi je bilo najbolj hudo, sem tam nasla najvec tolazbe. Morda zato, ker sele tam vidis kako smo v resnici majhni in kako zlagan je svet okoli nas, svet, sestavljen iz nesteto idealov, ki jih vecina od nas nikoli ne doseze in ravno zaradi tega je veliko ljudi do konca zivljenja nesrecnih in razocaranih. In osebno menim, da je zaradi tega tudi smrt bliznjega tako tezko sprejeti. Mislim, da sem najtezje sprejela dejstvo, da se vse to, kar sem si v mislih naslikala za mojega otrocka, ne bo nikoli uresnicilo.

Veseli me, da si lahko izmenjava mnenja. Lepo je, ce lahko z nekom podebatiras tudi na malo drugacen nacin. Jaz imam sreco, da to lahko storim tudi s partnerjem in eno ali dvema prijateljicama.

In vesela, sem, da morda to pomaga tudi kaksni drugi iz tega foruma.