Z ženskim delom moževe družine ne najdem skupnega jezika
Začelo se je pred leti. Ko je bila še živa moževa babica, jaz pa “tista, nova” v družini.
Že v štartu nisem bila dovolj dobra. Debela, zahtevna, preobčutljiva.
Pa smo nekako cik-cakali. Na družinskih žurkah sem poslušala, kimala in se prilagajala.
Babica si “nikakor” ni mogla zapomnit imena, skrivala se je za grmovjem, ko sem prihajala do moža (takrat fanta) in večkrat pokomentirala, kaj vse bi mu jaz lahko postorila.
To so bili časi, ko če sem slučajno “dobila pike” pri moževi babici, je bila name na smrt jezna moževa mama, sedaj tašča, in obratno.
Babica je umrla. In tašča je prevzela njeno vlogo. Dogovarjali smo se, da bova živela pri njih. Posmehovala se je, da ne bova ostala skupaj. Me žalila. Žalila mojo družino. Imela mnenje o vsem. Nisem ji vračala, ker je mož vedno prosil, da se vsaj nekako razumeva. Ker je vztrajala, da želi, da nama ona izbere pohištvo novega stanovanja (ki ga bova plačala midva), da zamenjava več stvari tudi v njenem delu, da ima ključe od vseh najinih vrat (da bo hodila zračit) in ker ni nikakor želela, da se števci (voda, elektrika, ogrevanje) na hiši razdelijo. Nisem želela it živet k njim in se odselila na svoje (sama).
Mož (takrat moj fant) se je z nekaj prigovarjanja preselil k meni. V moževi družini pa so potekale stave, koliko časa bo zdržal in se sam preselil nazaj domov.
Tašča se je vmes odločila, da bo pustila službo. Imela je načrte, kako bo zagnala lasten posel. To se ni zgodilo. In sedaj se preživlja s socialnimi transferji. Delat ne želi. Za vse njene tegobe sem kriva jaz. Pričakovala je, da bo živela s sinom in da bosta delila stroške. Vsem okrog govori kakšna reva je in kako sva jo pustila na cedilu. Očita se nama vsaka možna stvar.
Zaradi konstantnega nerganja mi je dvakrat počil film (res do konca) in sem ji povedala svoje. Bila sem jezna, razburjena, tečna. Po pravici povedano mi je kar pihalo iz ušes. Prvič – ko mi je za podarila karikaturo izdelano iz moje poročne fotografije (na katero so dorisali podbradek, me odebelili) in drugič ko mi je govorila, da nama ne more ničesar dat (nikoli je nisem za nič prosila) in sem ji razložila, da bo pri najinih plačah težko šlo, da bova preživljala še tretjo osebo (kaj šele, če bo prišel kakšen otrok).
Svojo slabo voljo tako pogosto izraža, da sta se nalezli še moževi teti.
Niti približno nisem popolna. Sem pa v osmih letih mnogokrat poskušala bit prijazna, pozorna, mirna. Predlagala več “družinskih” dejavnosti, obiskov. Ampak se mi enostavno ne da več scat proti vetru. Mislim, da se mi prav kmalu ne bo dalo potrudit niti za moža.
Če bi jih lahko z redirko zredirala, bi to z veseljem naredila. Moža imam res rada. Najino življenje je super kul, dokler se ne začnemo usklajevat glede obiskov njegovih. Takrat znorim, se upiram. Kar slabo mi je že ob misli, kaj zanimivega bom spet izvedela o sebi ob novem obisku.
Je tu katera starejša, ki je uspešno prekruzala tak slalom? In ali ti lahko rata tako vseeno, da se te ne dotakne več? Včasih samo zaradi teh dram razmišljam, da bi vse skupaj nekam zabila in začela znova.
Te razumem. Lahko naredite tako, da gre na obisk samo mož, če imata otroke pa še otroci. Ti si pa tačas privoščiš zase ali pa opraviš dela, ki se ti sicer v družini z manjšimi otroci nakopičijo. Otroci niti ne ugotovijo, da je kaj “narobe”. Tudi, če je pri enih starih starših tako, pri drugih drugače. Če se z možem doma obnašata normalno in oba sprejemata to situacijo kot običajno, kar gre 😊😊 Čez leta, ko vidiš, da situacija nima vpliva na tvojo družino, pa lahko greš za novo leto na vljudnosti obisk za dva urice, pa je. Družinska slavja odpadejo ali pa se sformalizirajo na najnujnejše. Ko otroci zrastejo in te vseeno vprašajo zakaj mama zelo redko gre na obisk k atijevim sorodnikom, pač poveš, da smo ljudje različni, da se nekateri bolje razumejo, drugi slabše in da to ne pomeni, da je kdorkoli slab človek, ampak se imajo raje in se bolje razumejo, če se manj vidijo. Samo vidva morata imeti razčiščeno med sabo, pa gre. Preizkušen recept. Z leti in z življenjskimi izkušnjami se tudi ljudje spreminjamo in včasih je tudi nova priložnost za več bolj pristnih stikov, kakšni hudi prijatelji pa najbrž ne boste. 😬 Samo ne se siliti z obiski in obremenjevati z njimi, sicer boš imela vedno hujši odpor.
veseli me, da mož drži s tabo in se dobro razumeta. to je temelj, na katerem moraš graditi.
Če sta tukaj enotna, potem je socialkarca od matere, ki to ni v eni črki, precej nepomemben faktor. To je samo nedoj….. ženska, ki živi od tega, da drugim pije kri. Kakšna mati neki, lepo te prosim. Rodila ga je in sedaj si domišlja, da mu lahko zato do smrti uničuje življenje.
Moraš se zavedati, da imaš na drugi strani psihične bolnike in tako z njimi tudi ravnaj.
na njihove izpade glej s pomilovanjem, ne pusti pa se sprovocirati. obiskuj jih čim manj, jih pa ne opravljaj pred možem, da ga ne boš po nepotrebnem spravljala v stisko.
