Vsem staršem en lep pozdrav, objavljamo članek o waldorfski šoli, ki je bil napisal v Mag-u. Za vse tiste, ki ste prosili naj kaj več povemo o tej šoli. zaenkrat samo članek, kasneje tudi kakšno drugo mnenje in obrazložitev.

Primož

Drugačni in nevarni

Waldorfski šoli očitajo marsikaj – od pretirano permisivne vzgoje, za-vijanja otrok v vato, lo-čenosti od realnega življenja, prepuščenosti otrok samim sebi do čudnih načinov kazno-vanja, ki naj bi bili že na meji psihične in fizične zlora-be. Očitki upravičeno zbujajo dvome in ustvarjajo negativ-no ozračje. Skušali smo izve-deti, koliko je v njih resnice, zato smo se odpravili v vrtec, ki deluje po sistemu waldorfske pedagogike.
Že knjižica za starše, ki so jo iz-dali v waldorfskem vrtcu, nas prepriča, da je omenjeni vrtec drugačen. Zato bo nekaterim staršem všeč, drugim pa ne. Najbrž velja podo-bno za javne vrtce in šole, saj nikakor ne moremo trditi, da so všeč vsem upo-rabnikom. Drugačno ni vedno dobro, a tudi ne vedno slabo. Waldorfski vrtec, ki smo ga našli v bloku na Prušnikovi 60 v Šentvidu, je umeščen v predelana stanovanja, ki so precej nefunkcionalna in predvsem tesna. Prostori se od tistih v običajnih vrtcih razlikujejo tudi po opremi, ki je iz naravnih materialov, in igračah, ki so jih iz lesa ali blaga izde-lali v vrtcu. V igralni sobi, ki je največ-ji prostor, je kuhinjska niša, kjer pri pri-pravljanju čaja in peki kruha sodeluje-jo tudi otroci. Vrtec je tu od leta 1996, v njem pa sta dve skupini po petnajst otrok. Hrano jim vozijo iz Osnovne šole Danile Kumar, kjer kuhajo tudi za wal-dorfsko šolo, ki deluje po istem progra-mu oziroma isti pedagogiki. Približno polovica otrok iz tega vrtca pozneje obiskuje waldorfsko šolo.
Princip vzgoje.
Vzgoja temelji na posne-manju. Vzgojiteljica ali teta, kot ji pra-vijo otroci, počne običajne stvari in otroci, ki so z njo v prostoru, jo lahko posnemajo ali pa delajo kaj drugega, kar jim je pač všeč. Vzgojiteljica posredu-je le, kadar se ji to zdi res potrebno. Menijo, da bi se otroci morali čim več igrati sami in da igre, ki jim jih prine-semo kot na pladnju, z nepotrebnimi umetnimi igrali, ne spodbujajo ustvar-jalnosti. Po njihovem mnenju je neneh-no ponujanje idej, načinov zabave in na-vodil, kako se igrati, nekreativno in otroka omejuje (medtem ko javni vrtci usmerjajo ustvarjalnost in igranje prav z dodatno pedagogovo spodbudo). Ozračje naj bi bilo čim bolj družinsko, zato so vzgojiteljice ·tete· in skupaj z otro-ki kuhajo čaj in pečejo kruh. Prostor spo-minja na domačo jedilnico oziroma dnevni prostor. Tudi odtegovanje teh-nike – videa in glasbe (ta naj bi bila samo peta) – je eden od njihovih nači-nov varovanja otrok pred slabimi vpli-vi in še vedno sproža polemike o »pravil-nosti« waldorfske pedagogike.
Osnovna pričakovanja.
Čeprav ni obvezno, se mnogi otroci, ki so obiskovali waI-dorfski vrtec, oziroma njihovi starši od-ločijo za šolanje v waldorfski šoli. Po besedah poslovne vodje šole Branke Strmole Ukmar so bili začetki težki, saj je to prva in edina alternativna šola pri nas. Ko smo jih povprašali po njihovi razlagi očitka, da inšpekcijska služba za področje vzgoje in izobraževanja ni-ma ustreznega strokovnjaka s tega po-dročja, pa so odgovorili, da to ni nji-hov problem. Nenehno so povezani z mednarodnimi združenji in najmanj šest-krat na leto imajo strokovne sestanke, na katerih pregledajo svoje delovanje, uspehe in neuspehe.
V čem so drugačni?
Pravijo, da pri njih ni običajnega načina poučevanja, ki se kaže predvsem v skladiščenju znanja, zaradi česar po njihovem mnenju otro-ci »pregorijo«, še preden dobro pogle-dajo v svet. Njihova pedagogika teme-lji na spodbujanju zanimanja. Po be-sedah pedagoškega vodje šole Mo-horja Demšarja je najpomembnejša motivacija in z njo prebujanje otrokovega zanimanja. Njihov cilj ni samo znanje, ampak je pomemben tudi vlo-žek v izobraževalni proces. Naspro-tujejo intenzivnemu faktografskemu kopičenju znanja, ki pogosto ne do-pušča njegove »obdelave« in primer-nega uskladiščenja, ker za to zmanj-ka časa. Demšar opozarja, da je ena njihovih temeljnih dolžnosti tudi spo-štovanje tistega, kar otrok prinaša s sabo, torej zaščita njegove osebnosti, in upoštevanje primernosti dejavnosti za določeno starost.
Permisivnost ali represija?
Waldorfski peda-gogiki je med drugim očitana permi-sivna vzgoja oziroma »zavijanje otrok v vato«, kar je po besedah sogovornikov očitno nepoznavanje dejstev. Tovrstne vzgoje ne zagovarjajo, ker po njihovem mnenju ni primerna in povzroči veliko škode. Demšar pravi, da otroci potre-bujejo meje, ki jim zagotavljajo priča-kovano in potrebno varnost. Te meje niso dokončne, ampak morajo biti spre-menljive in so vedno proces, ne dogo-dek. Poslovna vodja Branka Strmole Ukmar meni, da rek o učenju kot igri
pri njih nikakor ne velja in da staršem, ki pridejo s tovrstnimi pričakovanji, to tudi razložijo. Učenje je po njenih be-sedah delo, ki se ga lahko opravlja z veseljem in interesom. Dodala je še, da staršem nikoli ne obljubljajo, da bodo otroci v njihovi šoli vedno srečni in za-dovoljni, in zavrnila pomisleke o tem, da naj bi bili zato nesposobni spopa-dati se z realnim življenjem.
Kaznovanje.
Ukmarjeva nam je razloži-la še o vzgojnih ukrepih, ki jih upo-rabljajo. Vsak sistem in vsaka social-na skupina ima svoj način kaznova-nja, tako je tudi v družini, kjer je to lahko bolj ali manj očitno: če ne na-rediš tega, te ne bom imel rad; če ne pospraviš, jih boš dobil po zadnji pla-ti; če ne obuješ copat, ne greš k pri-jatelju in podobno. Po njenem mne-nju ima tudi javna šola svoje meha-nizme kaznovanja, ki so dostikrat skri-ti v oceno znanja, v položaj, ki ga ima otrok v razredu, izraženi pa so tu-di z ukori. In ob tem se postavlja vpra-šanje, kakšno zvezo imajo take kaz-ni s tistim, kar je otrok zagrešil. Po-udarila je, da morajo biti posledice povezane z dejanji: če je otrok nemi-ren, je cilj umiritev, če kaj razbije, je
pomembno, da to popravi. Otrok, ki smo ga videli stati pred razredom, ka-mor je bil poslan, da se umiri, pa se je podobno kot tudi na drugih šolah smejal in se nad svojo situacijo nad-vse zabaval. Po Demšarjevih besedah so cilji waldorfske pedagogike pri vzgojnih ukrepih konstruktivni: po-pravljanje stanja. Želijo povrniti prejš-nje stanje in doseči, da bi se otrok tega zavedal.
Kdo je boljši. Sogovorniki so poudari-li, da nimajo namena tekmovati z jav-nimi šolami ali dokazovati, da je nji-hov način dela boljši. Želijo samo de-lati po svojem programu, tako kot menijo, da je najbolje. Vsaka šola naj sledi svojemu programu in svojemu na-činu poučevanja – v tem ne vidijo nič problematičnega. Po besedah pedago-škega vodje Demšarja staršem skuša-jo prikazati čim bolj jasno sliko, a ti dostikrat ne slišijo tistega, kar jim je povedano, in ohranijo svoje predsta-ve o šoli, ki so pogosto napačne. Ve-liko je primerov, ko starši enega otro-ka vpišejo na waldorfsko šolo, dru-gega pa na javno.
Waldorfska šola ima pač srečo ali nesrečo, da je zaradi svoje drugačno-sti izpostavljena, marsikdo pa bi si želel ob tem v ospredje postaviti tu-di mnogokrat skrbno prikrita dogaja-nja na javnih šolah.

TAMARA DONEVA
–

Koliko časa že obstaja Waldorfska šola pri nas? Zelo bi bila vesela, če bi se oglasil kakšen starš, ki je otroke dal v to šolo in povedal, kakšne so njegove izkušnje.

Pozdravljeni!

Slučajno (bolj ali manj) sem prišel do te strani in kot učitelj na Waldorfski šoli lahko vsaj delno odgovorim na vprašanje.

Šola deluje deveto leto. Začela se je z enim prvim in enim drugim razredom in ko je pred dvema letoma prva generacija končala osnovno šolo, smo dodali še gimnazijski program. Trenutno imamo kompletno osnovno šolo z dokaj polnimi razredi in prva dva letnika srednje šole, ki sta popolnoma zapolnjena.

O izkušnjah pa naj raje kaj pove druga stran.

Lep pozdrav, Brane

Sem mama učenke 10. razreda ali 2. letnika waldorfske gimnazije. Waldorfsko šolo obiskuje od vsega začetka, od ustanovitve. S šolo smo zelo zadovoljni, čeprav ni vedno čisto vse tako, kot bi si mi želeli – a tako je življenje, nikoli ni vse čisto po našem okusu.
Veseli smo, da imamo tudi drugačno možnost osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja. Drugačnost waldorfske šole je v marsičem, npr.:
– epohe – snov večine predmetov obravnavajo v epohah, po dva ali tri tedne skupaj, vsak dan prvi dve uri pouka; intenzivno se posvetijo enemu predmetu, hkrati pa učenci niso preobremenjeni, saj je dnevno na urniku manj predmetov;
– dveh tujih jezikov se učijo od prvega razreda naprej, v nižjih razredih osnovne šole po principu učenja materinščine…

Za danes
lep pozdrav!
Mojca

Mojca, mi lahko prosim zaupate, glede na vaše izkušnje – je vaša hčerka kaj manj pod stresom in kako je potem z maturo in pripravljanjem nanjo? Kaj pa njen značaj in funkcioniranje v družbi?
Oprostite zelo osebnim vprašanjem, a ta šola me res zanima, reklamam ne zaupam preveč in bi rada izvedela informacije iz čim bližje roke.