Dober večer,

zadnjič sem kupil ženi sobno kolo orbitrek ampak ga ni uporabila niti enkrat. Želela si ga je sama. Sedaj doživljam refleksijo zadnjih 25 let odnosa in ugotavljam da imam vsak dan manj motivacije za nadaljevanje. Otroci so v srednji šoli in me potrebujejo še nekaj let. Ampak ugotavljam da sem vitalen, zdrav, žanjem kar sem sejal – kariera, prijatelji, in tako naprej. V ponedeljek grem v Valencio za 4 dni, vzel sem si čas zase ker imam dovolj. Kupil sem si motor. Opažam poglede mladih, vitalnih punc. Mislim da imam še patron za eno rundo. Eno mlado lepo fertilno da naredim otroka in izpeljem zgodbo 15 let potem pa zaslužna penzija na Zanzibarju.

Ne predstavljam si še naslednjih 25 let z ženo in njenimi slabimi koleni? Ne moreva niti skupaj na sprehod? Kako gre to? Grem v Valencijo, dovolj mi je bilo dežja in megle v Ljubljani. Ni hotela zraven. Lahko si privoščiva pa ne in ne. Spim ločeno že pol leta, ni omenila nič. Jem v službi. Hodim domov da sem 1 uro z otroci potem grem na motor/fitnes. Položnice plačujem za hišo 100% jaz. Kredit je moj. Ne vem? Očitno čakamo da otroci še malo zrastejo da ji kupim garsonjero in dam srečno pot? Prej nisem tako razmišljal ampak odkar sem videl da v bistvu si zmisle neko stvar (kolo, garaža, avto) da je to samo distrakcija da grem iz hiše po nakupih, delu in trapam okrog da to uredim. Dovolj je bilo, veže naju nic ne, še najmanj religija. Oktobra grem na prvi tatu, razmišljam tudi o selitvi v drugo državo. Mnenja?

Pozdravljen g. vitalen in situiran…

Predvidevam, da si nekje med 40 in 50 let mlad, vitalen, uspešen in samozavesten moški (te morda daje kriza srednjih let?? Nov motor, tattoo, potovanja, mlajše oboževalke? A si naenkrat frajer v svojih očeh?). Ne morem si pomagati, da ne bi v tvojem pisanju zaznala, da si se nekako superiorno postavil ‘nad’ svojo ženo in pred 25 leti izbrano življenjsko sopotnico, mati tvojih otrok, žensko, ki se je zate odrekla sebi.

V kaj si se takrat zaljubil? Morala je biti res nekaj posebnega, da si jo takrat izbral.

Mene na tej točki zanima, kakšno je bilo vajino življenje v zadnjih 25 letih… Ti žariš, ona pa ne… Zakaj? Kje in kdaj je njen žar izginil? Je to zato, ker se je vajino življenje usmerilo (kot pri večini družin in zakonov) v osebnostno in poslovno rast moškega (torej tebe), od katerega ima pač finančno korist vsa družina, žena pa je opravljala vsa ostala dela, da jih tebi ni bilo treba- zato da si lahko gradil svojo kariero in skrbel zase in svoje hobije? In ti je na ta način ‘krila hrbet’ na svoj račun? Da lahko sedaj žanješ, kar si sejal (kot si napisal)? Ne obsojam, le sprašujem… Kredit kriješ ti? Položnice tudi? Vau kakšen frajer… lahko bi ulico po tebi poimenovali 🙂 Kaj pa če bi ji plačal za vsa dela, ki jih tvoja žena doma opravi (kot po uradnem ceniku restavracij/pralnic/čistilnih servisov/itd.)? Bi zagotovo z lahkoto potem ona pokrila ta kredit in kasneje še uživala penzijo na Zanzibarju 😉

Pa še eno vprašanje: si ji kdaj omenil, da ti več zaslužiš oz. ali ob kaki njeni prošnji navrgel, da naj pa ona prinese toliko denarja domov kot ti, pa boš drugačen ali bo doma/v vajinem odnosu kaj drugače? Ali si kdaj prišel domov in vprašal, kaj je počela ves dan? To je namreč pasivna agresija in hkrati ekonomsko nasilje, s katerim nevede in nehote svojo ženo in njen trud razvrednotiš (in če je to poslušala vsaj 10 let je to 10 let nasilja, ki je vplivalo tudi na njeno samozavest in dojemanje lastne vrednosti)… ni nujno da je tako, ampak ta pojav je dokaj pogost pri parih, kjer je en finančno uspešnejši.

Moje mnenje, glede na podatke, ki si nam jih dal, je, da je tvoja žena pasivna, po tvojem opisu sodeč sprijaznjena in vdana v življenje, ki ga živi s teboj… kot divja mačka v kletki, v kateri je toliko let zaprta, da se sploh več ne spomni svoje prave narave in naravnega življenjskega okolja… če jo sedaj izpustiš ima malo možnosti za ‘preživetje’…. Želi si predmete oz. stvari, ki jih potem sploh ne uporabi (orbitrek in kup drugih zadev). Morda zato, ker je bila toliko vpeta v družinsko življenje in vloge, ki jih je opravljala za vas-mati, žena, gospodinja, zaposlena, itd. da je medtem pozabila nase, stik s seboj in sedaj niti ne ve kdo je, kaj rada počne, kaj jo veseli? Kdo je tvoja žena, ko ji vzameš vse te vloge stran? Niti sama ne ve, tako kot tudi ti ne veš… ker se, roko na srce, v teh letih nisi niti potrudil to spoznati… Ti pa misliš da te naganja od doma? Si ji morda v teh letih dal možnost in jo razbremenil, da bi tudi sama sejala kaj in sedaj to požela? Seveda je sejala odnos z vajinimi otroci in najbrž skrbela za skupen urejen dom (ki ji ga boš seveda vzel, ko jo boš nagnal v garsonjero), ti kuhala, da si bil sit, skrbela za tvoja oblačila, da si lahko kariero gradil čist in urejen, skrbela za vaš dom, da si prišel domov v pospravljene in čiste prostore… (iskreno, če si eno uro na dan doma (z otroci), potem dvomim, da v tem času počneš kaj od tega)

En predlog, kaj če bi šel domov iz službe zato, da bi bil eno uro z njo? Da jo poskušaš ponovno spoznati? Kot razberem tudi močno trpi vajina komunikacija-glede na to ne spiš ob njej in da v pol leta nista tega skomunicirala(?!?!) saj praviš da ne veš, kaj si ona misli o tem… In če ona ne bi šla v Valencijo, pa jo vprašaj, če bi šla ona kam drugam? Ali žena ve kako se počutiš? Si iskren do nje? Če ne, je potem to, kar počneš, kot nekakšen ofsajd, kot da zabijaš gole, medtem ko je njena ekipa še v slačilnici in se ji sanja ne kaj se na igrišču dogaja. Takšna zmaga veš da ni nič vredna. Vseeno pohvalno, da prej še vprašaš za mnenje (čeprav meni se zdiš, da si že obupal nad njo) in da si nisi že nakopal mlajše ljubice…prosim bodi moški in ne počni tega-drugo si najdi ko razčistiš z ženo.

Sama vama res srčno predlagam partnersko terapijo (seveda če je v vaju obeh vsaj kanček iskrice, da rešita vajin zakon). Predlagam, da tudi če se odločita za razhod, da delata na odnosu in medsebojnem razumevanju, saj bosta namreč preko otrok povezana vse življenje. Noben od vaju ne potrebuje dodatne drame. Ali? Žena bo najbrž bo ob vajinem razhodu (glede na to, do nisi samo z eno nogo ampak že cel odhajaš iz tega zakona) požela dober in ljubeč odnos z vajinimi otroci in svoj mir po začetnem šoku. In iskreno upam, da bo našla nekoga ljubečega, ob katerem bo ponovno zasijala in zacvetela.

Ehm… glede teh mladih in vitalnih punc… vseeno pazi, saj veš, ”ni vse zlato, kar se sveti”. In a ta dekleta gledajo TEBE  kot osebo ali tisto kar ti IMAŠ in v tem vidijo korist zase? Kaj boš naredil, ko boš čez par let, ko se med poliže, ugotovil, da tvoji ženi ne sežejo niti do gležnjev(v 98% je tako)? Pač dobro premisli in pazi, da ne boš šel iz konja na osla… Pa dobro razmisli kaj je res vredno v življenju… Da ti ne bo kdaj kasneje žal.

Vse dobro tebi, predvsem pa tvoji ženi in otrokom.

LP

Komaj čakamo, da uloviš eno mlado, ji narediš otroka in začneš spet previjat plenice in vodit otroke v vrtec… saj to so pri 45+ tvoje sanje a ne? Aja, pa motor boš moral prodat… pa ženo izplačati,  ali pa ti it v garsonjero.  Svojih zdajšnjih otrok menda ne boš metal na cesto….

Sicer pa upam, da je to samo provokacija…

Vitalen, situiran

Po vsem tem, kar si napisal, bi rekla, da si v nekakšni krizi. Krizi srednjih let? Ven padaš za brezvezne stvari, kot je nakup orbitreka. Po nakupu motorja, Valenciji si še vedno nezadovoljen, brez motivacije, odgovorov. Poleg tega bežiš – iz spalnice, hiše, države in iz odnosov. Pa užaljeno mi deluješ – otroci te ne rabijo več toliko in ženi si v napoto.

Moški v mojem sorodstvu potujejo – poslovno / zasebno, večkrat tudi sami. Vsi imajo motorje, s katerimi so prevozili pol Evrope. Nihče nima potrebe po tem, da bi “ponovil rundo” (nova mlada ženska+ otrok). Sem vprašala.

Ustvariti dom in gor spravit otroke je prvinsko. Normalno je, da si bil visoko motiviran. Podprt s strani narave. To obdobje se počasi končuje. Opažaš, da izgubljaš svojo vlogo, ki si jo imel v tem obdobju in se oziraš po nečem, kar te bo prav tako močno motiviralo. Narava ti ponuja ali še eno reprodukcijo, ali staranje naslednjih 25 let, kot praviš.

Moje mnenje je, da gre vsak človek skozi obdobja, ko mora prevetriti svoje življenje in si poiskati nove cilje. Ko si med obdobji, ni prijetno. Včasih je dolgo časa obupno in se iščeš in si zoprn. Pa naj ti ne stopi preveč v glavo, ko na sebi vidiš poželjive poglede mladenk. Vsi, ki jih poznam in smo šli skozi krizo 40, smo jih videli.

Strinjam se s Pincesso, da pojdi z ženo na terapijo. Prihranil boš pri času.

Še malo bolj konkretni nasveti:

Če ti preseda, da te ženska pošilja v lov za brezveze, ji to pač povej. Najbrž počne iz navade, ker je bila to tvoja vloga, ko si bil še mladi očka. S tem tudi njej pomagaš, da se ne bo prelevila v ”cankarjevsko mamo”. Tvoja očetovska vloga še zdaleč ni končana, samo postala bo ohlapnejša (več ljudi bo prišlo pod tvoje okrilje), bolj svetovalne narave (kako kaj narediti,…).

Jaz bi se namesto tebe za začetek preselila nazaj v spalnico. Druga stvar, ki bi jo naredila je – sprašuj. Npr. Za cel mesec daj na stran odločitev o novi ženski in Zanzibarju in svojo ženo vsak dan vprašaj vsaj eno vprašanje, ki jo bo toliko razveselilo, da ti bo navdušeno razlagala o stvari. Tretja stvar – spoštuj. Ceni jo na način, kot to zahtevaš zase.

Pa glede na to, da imaš dovolj denarja – pojdi sam v “Valencijo” in skupaj z ženo v toplice (oba naredita kompromis,ne samo eden).

Hvala vsem za prijetna mnenja. Toliko dobrega ste povedali, toliko srčnega in optimističnega in vse to me je navdalo z upanjem. Nekaj sem pojedel, zjutraj sem pomolil svojega zapuščenega Boga, popoldne bom pa imel rad vse ljudi.

Prva komentatorka me sprašuje o domačih opravilih. Meni ni nihče kuhal in mi pral gat 25 let v zakonu. To so stereotipi kvazi feministk iz Amerike. Gospa žena je pridno tudi študirala in sedaj dela 4 ure ker ji tako ustreza in ji je to dovolj stresa. Kolikokrat ona skuha ne vem, bolj kaj speče. Ker hodi domov k svoji mami in imajo tam dopoldanski špetir kamor se nisem vmešaval.

Najina hišica pa velikokrat oživi šele popoldne ko pridem domov jaz in otroci. Kot da je ni nikoli sprejela. In njen oče nikoli ni zmogel te hišice spoštovati ali sploh biti ponosen na naju.

Preselil sem se v njen kraj, ker si je to želela, da bo imela podporo svojih staršev in prijateljic in zgradil sem hišico 300m stran od njenih staršev. Pomagala je kakor je hotela, jaz je nisem sekiral če je rajši bila z otroci medtem ko sem jaz zidal. Tako je bilo, in vsi smo srečni nad tem krajem. Taka so naša življenja in kaj je sedaj moja vloga v vsem tem mi ni več jasno.

Ostareli starši na obeh straneh, ki nočejo slišati nič o domovih, trmarijo vsi štirje in postavljajo neke zahteve ter valijo nekakšne krivde izpred kdo ve kdaj en na drugega. Jemljem dopust zato da peljem tega tečnega tasta v bolnico. Ni vse to enostavno. Tudi hčerkica, moja čudovita mala, je postala hladna upornica in doživlja svojo srednjo šolo in najstništvo brez mene. Preveč starih ljudi je v družini. To otroke duši. Zagovarjal sem da odide v dijaški dom a je bila žena proti. Ker kako bo njena deklica. In jo stiska in duši in se je oklepa.

Trudim se po svojih močeh ampak ne vem če sem si tako predstavljal vse to. Sem popolnoma brez besede. Zgodbe nekaterih mojih prijateljev so podobne.

Vsem nam nekaj manjka. Kot da so stari starši neka utež, žena pa sama sebi dovolj z kavčem in svojimi otročički ki jih spreminja v neke ljubljenčke.

Razmišljam o Afriki. O koščku zemlje kamor želim in kjer so stvari mogoče drugačne. A ona se vsega boji, iti iz hiše, iti v mesto, biti v kopalkah. Veliko o tem je pisala tudi kakšna slovenska blogerka. Kako so mladi ugrabili vse lokacije, kako so na plažah samo mlade in postavne punčarice. Vse važne in nališpane. Tako družbo smo ustvarili, take vrednote podpirali.

Želim oditi iz tega potrošništva, nočem biti kriv za mrtve in izkoriščene otroke v Bangladešu, zadnja leta sem vedno bolj minimalist in tudi to Valencijo sem opustil ko sem videl na letališču vse te mlade razvajene važne ljudi.

Spopadam se z krizo svojega življenja in nimam kaj dosti podpore pri nikomer. Samotno je biti alfa samec, glava družine, vsi bi samo svoje pravice, a obveznosti noče nihče. Še najmlajši sinček je prišel domov in je gagal – da hoče več lego kock ker da on tako ne more živet in iti na tekmovanje.

se pravi dečko ti bi rad pravzaprav zbežal stran od vseh obveznosti, ki ti jih je naložilo življenje. Starši se postarajo, če prej ne umrejo, tudi v Afriki. Vsi tile prebežniki, ki so ušli v Evropo, sedaj nakazujejo pomemben del svojih plač, sorodnikom v Afriko. Tam starši komandirajo do smrti. Najstniški otroci so seveda zahtevni in potrebujejo tvojo oporo. Tudi sobivanje z ženo ni samo po sebi umevno.  Praviš, da si alfa samec? Malo manj tega sranja beri, preveč visiš na netu, nehaj si ga vsak dan žlajfat na pornjake. Loti se svojih obveznosti pokončno in jih osmisli. Življenje ni potica.

Zdiš se mi dober človek, samo trenutno te duši kriza srednjih let z vsemi obveznostmi, ki so se zgrnile nate,da bi najraje pobegnil. Ma nisi edini. Na eni strani uporniški adolescentih, na drugi tekmi tastari, ki bodo še bolj stari, pa še žena, s katero sta se odtujila. Tu si dobil veliko dobrih nasvetov. Kaj če bi za začetek si dal v plan narediti eno majhno stvar, s katero boš razveselil svojo ženo. Če spita ločeno ni nič slabega, nihče ne moti drugega s smrčanjem, ampak pridi enkrat jo zbuditi s poljubom, stisni se k njej, povej ji kaj smešnega, da se bosta skupaj smejala… Valencijo imata lahko doma, ob morju, na izletu z ladjico… Mogoče ji bo to dalo spodbudo za spremembo, da začne gibati v naravi, da shujša, saj je to problem, ali ne? Pogovarjaj se z otroki, še vedno te potrebujejo, njihovo uporništvo je del odraščanja, ne obupaj nad njimi. Za starše pa poskrbita kolikor je res treba, ne pustita se jim izsiljevati. Postavita mejo, skupaj. Vse dobro vam želim.

Dragi Vitalen, situiran in (po novem) pomirjen

Nisem femnistka in nisem ti želela ničesar očitat… pohvalno, če si pomagal in še pomagaš pri domačih opravilih.

Pustiva zdaj vzroke, preteklosti ne moreš spremeniti, dejstvo je, da imaš/imate težavo… Ok, hišo sta zgradila blizu njenih staršev, kar ima svoje + in -. Žal je ne moreš sedaj z bagerjem dvigniti in prestaviti v drug kraj. Si kdaj omenil ženi, da daje vtis, da vajine hiške ni nikoli sprejela? Ko pa je bila njena želja biti tukaj? Kaj ona pravi o tem? In kako ne veš kolikokrat skuha? Kje in kaj pa potem ti ješ? A pa nimate niti med vikendi-ko si doma, skupnih obrokov? Samo vi 4?

Prosim komunicirajta, človek božji!!! Mi, ki vaju ne poznamo vama bomo težko tukaj pomagali in svetovali.

Starši se starajo in nas vedno bolj potrebujejo, to je neizpodbitno dejstvo (in ni samo pri vas tako…). Lepo in prav je da pomagaš/pomagata ampak vseeno si ne dovoli nespoštljivega odnosa s strani nikogar. Če pomagaš (npr. pri prevozu tečnega tasta-iz tega zapisa veje nespoštovanje iz tvoje strani) potem pri tem ne tarnaj saj je pomoč naša dobra volja, če pa človek, ki mu pomagaš, tega ne ceni in mu je pomoč samoumevna, pa pač prenehaš z nudenjem pomoči in je to to (In moli boga vsak dan, naj jim da zdravje in moč, da bodo lahko čim dlje skrbeli sami zase, da jim ne boš rabil še zadnjic brisat in jih hranit kot otročke).

Ženi predlagaj zakonsko terapijo, da izboljšata medsebojno komunikacijo, večkrat jo pohvali (in ji s tem dvigni samozavest), počnita kaj aktivno skupaj, karkoli, tudi če samo kaj skupaj kuhata ali kaj naredita okoli hiše… Ali pa še bolje, pelji jo na koncert ali večerjo ali ples, druženje s prijatelji, neka aktivnost v kateri bosta oba uživala in bosta aktivno skupaj. Karkoli, tuhtaj…ti jo poznaš bolje od nas! Naj fokus od otrok preusmeri na sebe in vaju, tako potem tudi otrok ne bo ‘stiskala in dušila’.

Z otrokoma pa poskusi preživet več časa aktivno, pogovarjaj se z njima, lahko tudi odpotuješ kam (še bolje če z vsakim posebej). Vprašaj ju kaj bi želela, morda par dni v kakšni prestolnici, kaj adrenalinskega ali kakšno razburljivo potovanje po eksotičnih krajih. Nekaj kar vas bo zbližalo. Bo prihodnjič zagotovo želela še žena zraven, ko boste kazali fotografije in pripovedovali o dogodivščinah.

Vem da ni enostavno, otroka odraščata in počasi bosta zapustila gnezdece, starši, ki so vama predstavljali nek steber počasi ‘ugašajo’, vidva pa to opazujeta, čutita in se morda nekje v globini zavedata, da sta naslednja na vrsti. Žena se oklepa staršev in otrok ti pa dosežkov, kariere, vitalnosti? Pri vsem skupaj pa sta se še izgubila v času.

Eno vprašanje… bi zaradi hčerkice, tvoje male deklice, ki odrašča in se je spremenila v hladno upornico, rad ponovil zgodbo-scenarij, ki si ga opisal v prvi objavi? Citiram:”Opažam poglede mladih, vitalnih punc. Mislim da imam še patron za eno rundo. Eno mlado lepo fertilno da naredim otroka in izpeljem zgodbo 15 let potem pa zaslužna penzija na Zanzibarju.”

Misliš, da bo potem kaj bolje? Da tisto dete ne bo odraščalo in prišlo v puberteto? S hčerjo prosim neguj odnos, potrebuje te in ti njo! Bodi ob njej v teh s hormoni nabitih časih. Verjemi da ji ni lahko. Kmalu bo to popustilo in bo bolje. Naj ima v tebi tisti varen pristan, naj ve da jo imaš rad! Povej ji to vsak dan.

Če nisi zadovoljen z življenjem ki ga trenutno živiš, pa naredi nekaj da boš. Začni pri sebi. In spremenila se bo tudi okolica. Pa ni ti treba biti alfa samec, samo bodi TI!

Ja verjamem, čudna faza življenja je to, ne boj s mladih ljudi ki jih videvaš in ne boj se svojega staranja, to je popolnoma normalen krog življenja. Vsi to doživljamo. Sveta ne moreš spremeniti (nališpane punčarice bodo še vedno obstajale, lačni otroci pa tudi-tega ne moreš spremeniti), zato spremeni sebe, svoje dojemanje in svoje mikro okolje. Osrečuj ljudi ki so ti blizu, odstrani pričakovanja, uživaj v majhnih preprostih stvareh in bodi hvaležen za vse kar imaš. Tega je veliko, samo odpri oči!

Srečno 🙂