Torej, imam partnerja, s katerim sem se res našla. S katerim si želim ustvariti družino, ustvarjati in delati za naju, uživati življenje. A zadnje čase opažam, da sem imela v glavi razne pravljice, želje, potrebe, ki jih ne morem/va uresničiti. Pravim, da je fant (pre) dober. Kljub mladosti je zelo zrel, deloven, odgovoren . Same dobre lastnosti. A kaj… Problem je v tem, da je že, preden sva se mi2 spoznala, prevzel doma. S starši imajo tudi pogodbo za dosmrtno….. In kje sem zdaj jaz? Ali sem kot njegova (zunajzakonska) partnerica tudi jaz kaj dolžna njegovim?? Vem, da se grdo bere, so dobri ljudje. A sem vedno bolj napeta, živčna, oklenem in premlevam vsako besedo, dejanje. In se zapiram, oddaljujem od njih, nimam želje sploh biti v njihovi bližini. Kaj šele, da bi jih videvala vsak dan. Vse se je začelo s tem, ko sem dobila občutek, da izgubljam “svobodo”, da moram nekomu polagat račune – občutek imam, da bi njegova rada, da sem nonstop pri njih, mi je bilo tudi rečeno, da ko je prišlo do poroke, se ni več hodilo domov.. To je letelo na to, ker sem zelooo malo tam, pa še “pobegnila” takoj ob priliki. Zdi se mi, da je že če skočiva kam, da je že takrat vse narobe. Bog ne daj, da si privoščiva kakšen dan zase, vikend paket ali kaj podobnega – naj omenim, da si tega nisva. Niti enkrat v 5 letih. In ja, tudi v službo se mi baje ne splača hodit. Nevem, mislim, da smo si čisto različni. Vem, starejši…celo življenje delajo, in delajo.. Nič ne privoščijo. In zdaj to pričakujejo od njega, mene… To me tako duši, da sem dobila takšen odpor.. Že en dan tam, poslušam samo kaj se je delalo, kaj se bo delalo in kaj se še mora… In ne, nisem razvajena! Ob redni službi, in ostalih obveznostih si verjetno lahko želim kakšen odklop… Za kakšno poroko, spremembo naslova sploh ne želim slišati, ker se nočem v te njihove dogovore. Jaz imam svoja starša, ki bosta vedno imela “prednost” pred njegovimi. Potem je še problem v tem, da sta si na istem dvorišču uredila stanovanje, kar odšla iz hiše, njunega doma, ki sta ga ustvarila ona2, tam imela svojo družino .. ki je seveda takšna kot je. Iz hiše, ki je že res dala skozi marsikaj, v katero se ni nič vlagalo.. “prilagojena” za njihove potrebe. In zdaj pričakujejo, da jo bom jaz……. To me še dodatno jezi, ker mislim, da imava zelo dobri službi, in si lahko Mi2 sama porihtava nekaj skupnega, kot želiva in potrebujeva. In ne. Zdaj ima hišo, v katero bi se res moralo vlagati oh in ah. Ki je res popolnoma zgrešena za, ja, moje potrebe. Fant se prav tako zgublja v njej, ker je večinoma sam. Ko sem tam, me pa še sploh mine vse, ker imam voljo le, da malo pospravim in je to to. Tam nimam/va nobene zasebnosti. Vsak pride kadarkoli.. Tudi ob 6h zjutraj. Pomijem tla. Pa že z vseh vhodov vsi obuti po celi hiši. V hiši in okrog nje stvari, ki so njune. Ob hiši si je postavila se nov vrt. In res. Prav grozno se počutim, da je to to.. Da sem obtičala v tej hiši, da nimam nobenih svojih zadev. Da se počutim krivo, če se samo vsedem v avto..

Spoštovani,

Ob branju vašega pisma sem dobila občutek nekakšnega babilonskega stolpa – kakor da fantova starša, fant in vi govorite vsak v svojem jeziku, ki ga drugi ne razumejo, vsi pa pričakujete, da bi ga drugi morali razumeti.

Kot že sami ugotavljate, tako ne gre naprej. Vi se že tako ali tako umikate in bežite, fant je v stari hiši sam, vsak dela po svoje, konstruktivne komunikacije ni. Za fanta pravite, da je predober, za njuna starša, da so dobri ljudje, po drugi strani pa jih doživljate vse prej kot takšne. Neznanska zmeda! Imam občutek, kot da laže zamerite fantovim staršem kakor pa njemu, ki bi morda moral tudi potegniti razmejitve med seboj in starši (ne glede na to, ali ste vi tam in z njim ali ne).

Oba sta še mlada, kar je super, ker se vama nikamor ne mudi. Nista pa premlada za učenje odnosov – ne samo v lepem in dobrem, ampak tudi v napornem in konfliktnem, v navzkrižju interesov in soočanju z zelo različnimi vrednotami. Vsekakor bi se morala o tako resni stvari temeljito pogovoriti (pa najbrž ne samo enkrat – in ne odnehati, dokler ne bosta oba imela dobrega občutka, da sta postavila trdne nove temelje za skupno življenje), da bosta oba vedela, pri čem sta drug z drugim. Jaz bom seveda rekla, da bi se vama splačalo investirali v partnersko terapijo, vi pa pretehtajte, ali je vaša prihodnost (s tem fantom ali brez njega) tega vredna.

Lepo pozdravljeni,

Jaz sem se rodila takšnima kot tvoj fant (po tvojem zapisu sodeč). Malo si preluftaj možgane pa naredi seznam kaj govorita, kaj delata in kaj je res. Meni tole deluje kot “cognitive dissonance” – posledica dveh (ali več) nasprotujočih dejstev. Meni osebno pomaga, če si zgodbo ponovim, kot da mi nekdo 3. Pripoveduje o nekom 3. – tako lažje ločim paniko, histerijo, čustva, stres, očitke, itd. Od dejanske realnosti.
Pa da obrazložim:
XYZ-ju sta starša dala staro, nevzdrzevano bajto, ki nima niti prostorske razporeditve, niti nista svojih stvari ven vzela, s tem, da je moral skleniti pogodbo o dosmrtni skrbi za njiju, medtem ko onadva živita na vrtu in not hodita ko jima zapaše tudi z blatnimi čevlji po sveže pomitih tleh…
>Kakšne starše ima ta XYZ?

Se mi zdi, da ti nekakšno pridnost in skromnost enačiš z dobroto. Moji starši so verjetno vsaj 20 let starejši od tvojega tasta in tašče, pa niti slučajno ne razmišljajo in živijo tako. Torej to ni neka posebnost starih ljudi, temveč posebnost posesivnih staršev, ki zajedajo svoje otroke, jih naredijo za svoje sužnje, za podaljške samih sebe in jim ne dovolijo svojega življenja. Zrel, dober starš z urejenim podstrešjem in lastnim življenjem si želi predvsem to, da se otrok osamosvoji in živi svoje življenje po svojih željah. V čim večji meri.
Mogoče so že tvoji starši bolj podobni mojim … zdaj jih pa primerjaj s fantovimi.
Fant ima resen problem in če ne bo znal prerezati popkovine (takoj), se ti ne piše dobro. Mislim, da je čas za resne odločitve. Jaz osebno za živo glavo ne bi šla živet v takšno komuno.

Pozdravljena,imam čisto enak problem. Nočem biti tam,ne prenesem teh obsojanj kako si mladi privoščimo. Moja starša sta sodobnejša,če kdaj kateri komentira ,kar ni že kakšnih 5let,sem vedno rekla,zakaj pa misliš,da delam? Da lahko nekam grem in uživam zato. In je bilo konec debate. Pri njih pa seveda,če greš v kakšne toplice to je že luksus,grdi pogledi,obsojanje,zmrdovanje. In tega jaz ne prenesem. Mislim,da če sem odrasel človek ,ki služi svoj denar UPRAVIČENA do upravljanja mojega življenja kot jaz želim. V glavnem grozno! Partnerju je pa težko,ker vseeno so njegovi starši. Tudi reče,da se ne sekira zato,če kaj komentirajo(to razumem tudi ,ko so moji starši kaj kdaj komentirali,sem si mislila samo,eh pa šla) pri njegovih pa je drugače,saj nisem navajena,da bi mi neki tujci pametovali. Naj povem še,da sta oba že blizu 80,imata veliko grunta in nočeta prodati ali dati v najem. In,ker ne moreta skoraj nič več delati(nekaj hodita sem pa tja zraven),morava seveda midva,ki oba hodiva v redno službo in zasluživa več kot dovolj,da se nama s takimi neumnostmi ni za ukvarjati pa vendar se zavoljo njiju. Ko enkrat nisem prišla pomagat,ker sem šla na nek roj dan sta mi njegova mama in oče tako zamerila,da me že 5mesecev ni bilo pri njih doma,saj sta mojemu partnerju rekla,da sem tam nezaželjena. In seveda mi je povedal in zato nočem iti tja.

Skratka težko je,če se partner noče seliti iz kakršnih koli razlogov,ti si življenja tam ne predstavljaš.

In najhujše je,da se res razumeva in sva se začela prepirati izključno glede njegovih staršov. Z njegove strani,da moram razumeti ,ker so pač stari in takšni so. No vredu,jaz sem pa potem pač mlada in takšna sem. Res ga imam rada,sva odlična skupaj,vendar glede tega nimam pojma kaj bomo storili. Dobivava se na kavici ali pa pride k meni prespat pozno večer ,ko opravi vse delo doma. Kot dva najstnika kar pa več nisva. Kmalu bi želela tudi otroke,vendar pod takšnimi pogoji… ni šans.. Tako,da svetovati ti ravno ne vem ,lahko ti pa povem,da nisi edina s takšno težavo.

Moj primer: Tašča umre( super oseba vredna spoštovanja) in naju s partnerjem tast dobesedno vrže na cesto, ker jaz pa ne bom na njegovem imetju. Dobra sem bila dokler sem skrbela za vse pri hiši( čiščenje, likanje, delo na polju, priprava drv za zimo…). V hišo sva s partnerjem vložila veliko denarja, ker če sva hotela tam živeti, sva morala prispevati poleg rednih stroškov za vse kar se je delalo pri hiši. Čez noč sva se odločila, da si kupiva svobodo in mir. Pustila vse, kupila hišo daleč stran od groznega očeta in tasta. Spala na tleh par mesecev in počasi urejala spalnico in ostalo še vedno urejava od plač kolikor pač gre. Ampak sva srečna in imava mir. Ves vložen denar, ki sva ga z odhodom izgubila ne pretehta miru, ki nama pomeni vse na svetu.

Iz zapisanega ni videt, da veš kaj ti hočeš od svojega življenja. Govoriš samo o tem kaj ti ni všeč.
Tvoja prva naloga je, da razmisliš kaj želiš. Kje, kako in s kakšnim človekom želiš živeti. Ko boš imela svoje idealno življenje jasno pred sabo v to vključi še partnerja. Najprej ugotovita ali imata podobne želje in cilje. Potem zrealizirajta ali lahko dosežeta kar si želita in na kakšen način ter v kolikšnem času. Potem se lotita uredničitve svojih sanj.
Pretuhtajta ali lahko situacijo pri njih doma spremenita v to kar si želita. Potem preverita pri njegovih starših ali je možen konsenz. Stara bajta se lahko podre in naredi nova lahko se je obnovi čisto po vajinig željah in potrebah, dvorišče in vrt se lahko loči z ograjo. Vse je mogoče če človek ve kaj hoče in z ostalimi sklene nek konsenz. Bo pa definitivno potrebno ugriznit v kislo jabolko in preverit meje bodoče tašče in tasta.
Če tvojemu partnerju pogodba, ki jo je sklenil ne ustreza naj se pač prekine. Potem gresta pa lahko tudi na drug konec sveta. Zamanj pa boš čakala, da se bodo ljudje sami čez noč spremenili in začeli skrbeti za tvoje udobje. Akcija je trenutno na tvoji strani.

Pozdravljeni,
Moja situacija je bila podobna. S tem da sva dobila hčerko, ki se nikakor ni želela dojiti, veliko jokala od začetka, jaz sem morala po porodu na operacijo, oni so pa kar vozili sorodnike k meni in gledali dojenčico, gledali kako “poskušam dojiti”.. Kr norelo mi je v glavi…
Trajalo je par let, da je tudi partner videl s svojimi očmi, da tak način življenja ni življenje pravo, ni srečno, jaz nisem bila srečna, posledično sva se vec kregala.. Da ne omenjam kako so njegovi starši in stari starši pričakovali da bo moj ostal doma in skrbel za vse. Seveda kadar smo kam sli so bli taki komentarji da bog. Pomagaj… Ampak odločitev je padla, ali gremo od te hiše vsi trije skupaj, ali pa greva s. Hčerko sami in midva narazen (česar si resnično nisem želela), in partner je. Izbral naju. Kupila sva hiso, vzela kredit, rihtala jo bova še dolgo, ampak MIR…. to sploh ni primerjave s prejšnjimi 5imi leti… Ce. Bi vedela prej, če…. Ampak nimamo kaj, zaradi vsega tega sva midva bolj trdna, si za upava in sva končno srečna. Pogovorita se. Mogoče pa razmislita o “vikendu”, in ga rihtata. Staršem predstavita da delata nekaj svojega.. Pa se potem preselita ker vama. Tam bolj odgovarja.. Če se imata rada in se spoštujeta, se vidita skupaj, škoda da bi to izgubila, ker vama bo celo življenje hudo. Srečno.

Tudi meni je ta zgodba zelo poznana. Le da se dogaja iz strani moje družine. In tudi jaz sem dobivala (oziroma jih še vedno) te občutke krivde vsakič, ko sem kam šla, če sem si karkoli privoščila – v meni je zrasel občutek, da sigurno me pa doma stara starša kaj rabita. Takole skupaj s starimi starši živim zadnjih nekaj let (pred tem tega občutka nisem poznala)(ne bom razlagala kako je do tega prišlo) In v teh letih so se v meni začeli porajati nerazložljivi občutki – ko sem doma sem kar naprej napeta, posledično ne morem “v miru” končevati svojih obveznosti, ker kar naprej visi nad mano občutek, da me pa mogoče kaj rabita – da ne govorim o občutku slabe vesti, ko sem kdaj preprosto fizično in psihično uničena in spim malo več. (So bile razne opazke na to temo)

Da ne govorim kolikokrat so mi propadli plani, ker je bilo nekaj potrebno postoriti in ona dva sta stara in ne moreta in ravno zaradi tega, ker če bi dala sebe na prvo mesto in rekla “nimam časa” bi me pekla slaba vest, in sem šla bolj pomagat zaradi občutka da “moram” in ne iz srca. Pa ne rečem – so čisto luštna opravila, ampak bi bilo veliko lažje če bi jaz to zvedela teden prej si naredila plan – ampak ne pri njiju dveh je potrebno isto minuto – točno takrat ko jima pade na pamet.

In zaradi njih se kregamo tudi ostali v hiši. Kolikokrat smo že rekli, da se ne bomo pustili, da nam dirigirata in da bi onadva morala upoštevati nas, ki hodimo v službe oziroma imamo svoje obveznosti in se še “spravljamo do svojega kruha”. Težko je. Zelo težko.

Ampak ugotovitev do katere sem jaz prišla. Njim pomoči ni. Razložiti jim ne moreš. In treba se je sprijaznit. Živijo v svojem filmu in v nekem vzporednem svetu, ki je njun ne moj. In imam izbiro 1. ali se pustim in v celoti zatrem vse svoje “kalčke”, ki buhtijo v meni, da bom njima na voljo 24h/7 in živela tako, da bosta ponosna name (ker te “Ali imaš čas?” se ko jim enkrat daš vedeti, da si na voljo, da hočeš biti dober tak ali tako stopnjujejo). 2. Ali pa lepo korak za korakom razčiščujem to zadevo sama pri sebi in začnem postajati bolj trdna oseba, z lastnim življenjem, ki se zaveda da ni odgovorna za srečo in življenje drugih. Sicer je zelo težko. Žal mi jih je – ampak po letih vrtenja v krogu, poskušanjem pogovarjanja, da bi nas razumeli – vedno pademo na ista tla. Preživeti bo potrebno marsikatero slabo voljo in prepir. Ampak jaz grem naprej. Ne želim jim nič slabega – celo nasprotno zelo sem vesela, ker lahko svoj čas namenim babici – ampak imam pa tudi svoje življenje. Proces še vedno traja. In vem da bo trajalo še nekaj časa. Ampak ko ti enkrat klikne je vedno lažje … Pa veliko dihanja je potrebnega 🙂

Pa pogovarjaj se s partnerjem. Če se le da. Morda nosi v sebi iste občutke – da jim je dolžan pomagati, pa še podpisali so tako pogodbo. Sigurno na nek način trpi oziroma niti sam ne ve kaj bi.

Ne pustita se! Ne pusti se!

Želim vama da to rešita, preden to načne še vajin odnos. Pa poskusita en drugem stati ob strani.

Srečno!

Te popolnoma razumem in vem kako ti je. Meni ze slabo rata ko gremo za vikend k tasci in tastu, ze misel ka njiju mi pokvari dan, kaj sele ko ju vidim. Tak odpor imam iti tja, vendar grem zaradi partnerja. Ampak ce se bo tak odnos pri nas nadaljeval, me vec nebodo vidili, otroka pa tude ne.