VZROKI ZA NASTANEK MOTENJ HRANJENJA
VZROKI ZA NASTANEK MOTNJE HRANJENJA
Vzroki za razvoj motenj hranjenja so preplet številnih dejavnikov, od psiholoških, sociokulturnih in genetskih. Nedvomno ima tu vlogo okolje oz. družba v najširšem pomenu besede, pa tudi družina in določene osebnostne značilnosti.
Motnje hranjenje navadno sledijo neželenemu ali težkemu življenjskem dogodku (travmatične izkušnje, npr. zloraba, alkoholizem v družini, selitev od doma, izguba bližnje osebe, …) Kljub jasnim sprožilnim dogodkom so vzroki za nastanek mnogo kompleksnejši in so tesno povezani tudi z mnogimi drugimi področji življenja, ki vplivajo na to, kako in ali se posameznik lahko konstruktivno spopade s težavami, pa tudi z dedno predispozicijo za motnje hranjenja.
Družina ni vzrok za nastanek motnje hranjenja, je pa lahko spodbujevalni in vzdrževalni dejavnik za motnjo hranjenja (npr. konflikti, ki se v glavnem nanašajo na moteče vedenje posameznika, nejasna komunikacija, močna kontrola staršev, ki ovira avtonomijo otroka in prilagajanje družinskih pravil potrebam otroka, prepoved izražanja določenih čustev,…)
Vpliv bioloških dejavnikov pri razvoju motenj hranjenja
Motnje hranjenja so med sorodniki obolelih približno 10 krat pogostejše kot pri sorodnikih zdravih. Vlogo dednosti potrjujejo tudi študije dvojčkov.
Tveganje za razvoj anoreksije in bulimije nervoze je večje pri sorodnikih v prvem kolenu v primerjavi s sorodniki zdravih posameznikov. Genetski dejavniki lahko vplivajo na pojavljanje nekaterih vrst prehranskega vedenja, kot npr. omejevanje vnosa hrane, prepoznavanje občutka lakote in izguba nadzora nad hranjenjem.
Sem štejemo novorojenčke, ki se že rodijo s prekomerno težo, in otroke, ki so do šestega leta prekomerno hranjeni. Oboji so nagnjeni k motnjam hranjenja, saj zaradi debelosti že kot otroci pogosto niso dobro sprejeti med sovrstniki – en dejavnik več za slabo samopodobo. Nizka samopodoba pa je že eden od »podlag« za motnje hranjenja.
“Druga možnost pri biološko-genetski skupini je, da se, lahko tudi transgeneracijsko, podedujejo osebnostne lastnosti, ki so značilne za osebe z motnjami hranjenja; mednje spadajo izrazita pridnost, storilnost, potreba po potrjevanju od zunaj in nezmožnost samostojnega odločanja.” Pa tudi nagnjenost k depresiji in odvisnosti npr.
Pomen psiholoških dejavnikov pri razvoju motenj hranjenja
Po psihološkem modelu razlage so motnje hranjenja posledica specifičnih družinskih odnosov ter odgovor otroka na njegovo krizo v družini. Ljudje z motnjami hranjenja v otroštvu niso dobili ustreznega odziva staršev na njihove potrebe; že pri hrani niso imeli možnosti razviti lastnih občutkov lakote in sitosti, ker so jih hranili občutno preveč ali premalo. Pogosto gre za nuklearne, zaprte, k storilnosti usmerjene družine, kjer so tudi starši precej zaposleni s svojo težo. (Zaviršek, 1994)
“Sem spadajo najpogosteje primeri, ko mama ves čas hujša, šteje kalorije in dejansko otroka oropa možnosti, da bi spoznal, kaj pomeni normalna prehrana. Otrok živi v svetu nenehnih diet, seštevanja kalorij in obsedenosti z vitkostjo.
Naslednji razlog je nefunkcionalni partnerski odnos. Če je odnos med staršema dober, je to največje zagotovilo za otrokov zdrav duševni razvoj. Bolje je, da starša živita ločeno in ima otrok z obema stike, kot da se zvezo poskuša obdržati na silo.
K vzrokom prištevamo tudi nefunkcionalno starševstvo, ko otrok prevzema vlogo pogajalca med staršema ali celo sam prevzame vlogo starša.
Lahko gre za totalni kaos v družini zaradi močnih problemov staršev (npr. odvisnost ali duševna bolezen enega od njih), ko otrok nikoli ne ve, ali bo kosilo, kakšno bo razpoloženje, ali bo moral pobirati črepinje po očetovem razbijanju doma…
Med zadnjimi vzroki, ki jih velja omeniti, je tu še tako imenovana nekompatibilnost med starši in otroci. To je najbolj vidno, ko dva tako rekoč idealna starša, ki sta uspešna in se dobro razumeta, dobita otroka, ki ima popolnoma drugačne osebnostne lastnosti. Otrok se težko uči, ne gre mu najbolje v šoli in v času pubertete, ko vsak mladostnik razvije zdravo ambiciozno željo, da bi vsaj dosegel, če že ne presegel svoje starše, ugotovi, lahko tudi podzavestno, da mu to nikoli ne bo uspelo. To seveda vpliva na nizko samospoštovanje in nizko samopodobo, ki sta, kot smo že rekli, glavna povoda za nastanek motenj hranjenja.”
Preko hrane smo ljudje vpleteni v pomembne odnose z drugimi ljudmi. Hrana ima globok psihološki pomen, ki se simbolično povezuje s čustveno zadoščenostjo in občutjem sprejetosti. Hrana prinaša človeku prvo izkušnjo ugodja v življenju. Hrana, ki je v otrokovem doživljanju, čutnem in čustvenem svetu, povezana s prvimi zadovoljujočimi občutji, mu ostane še kasneje v podzavesti kot simbol ugodja, zadoščenosti in tolažbe. Hrana lahko postane sredstvo, s katerim že odrasla oseba nezavedno pomaga pri reševanju notranjih stisk. Tako vsaj začasno prežene vsa druga neugodja, ga pomiri, potolaži in sprosti. Lahko postane nadomestilo za čustva najbližjih oseb, kot sredstvo za odpravljanje stiske in zagotovilo prijetnega počutja. S hrano si rahlja tesnobo in z njo zmanjšuje občutek osamljenosti.
Pomen sociokulturnih dejavnikov pri razvoju motenj hranjenja
Ti dejavniki pri razvoju motenj hranjenja delujejo na več ravneh.
v družini (kako pomembna je družina, kaj se skupaj počne…),
v družbi preko sistema vrednot in norm ter vsakodnevne socialne interakcije (npr. kaj je pomembno v življenju, o čem se pogovarjamo, ali lahko govorimo o svojih problemih…)
v kulturi – ki določa vrednostni sistem, le ta pa usmerja vedenje ljudi.
Delovanje teh dejavnikov se kaže v tem, da se motnje hranjenja pojavljajo različno glede na spol – večinoma za to obliko bolezni zbolijo ženske, tipično starostno obdobje začetka bolezni, povezava z načinom življenja in vrednotami v zahodnih družbah, ki spodbujajo storilnost, tekmovalnost, poudarjanje vitkega telesa, kult vitkosti in stereotipi, kaj pomeni biti ženska/moški,…
Tu igrajo najvidnejšo vlogo mediji, ki zadnjih trideset let preplavljajo trg s podobo idealne ženske oziroma dekleta, ki mora biti tudi nujno vitko. Stvari se sicer izboljšujejo in vloga medijev je lahko tudi zelo pozitivna, predvsem pri informiranju ljudi o boleznih, kot so motnje hranjenja.
Svojo vlogo pa ima v tej skupini tudi spremenjena vloga ženske v današnjem svetu. Ženska ni več samo mati in gospodinja, ampak tudi poslovna oseba, ki služi svoj denar in ustvarja svojo kariero. To pomeni preobremenitev ženske in krizo vrednot tudi za moškega, kar je tudi eden od razlogov, zakaj danes toliko moških trpi za depresijo in ne nazadnje za motnjami hranjenja.”
Osebnostne lastnosti posameznika
Nagnjenost k anoreksiji nervozi se kaže predvsem v obliki nekaterih osebnostnih lastnostih (pridnost, rigidnost, želja po zadovoljitvi okolice, velik dvom v svoje sposobnosti, natančnost,…). Osebe z anoreksijo nervozo pogosto strmijo k popolnosti na vseh plateh življenja (perfekcionizem), so izredno storilnostno naravnane, se težko prilagajajo spremembam in so preplavljene s strahom, da bodo storile napako, poleg tega imajo težave na področju skrbi zase na konstruktiven način.
Tveganje za razvoj lahko povečuje okolje, ki poudarja pomen telesne teže in postave, zaradi česar so motnje hranjenja pogostejše med posameznimi skupinami ljudi (npr. baletke, nekateri športniki) in motnje čustvenega dozorevanja, ki nekatere osebe pusti ranljivejše in manj odporne za različne obremenitve življenja.
Tudi introvertiranost oz. zaprtost vase je rizični dejavnik, saj takemu otroku manjka druženja, kasneje pa tudi podpore in izkušnje, da se lahko problemi rešujejo tudi s pogovorom.
NASVETI ZA STARŠE
* Imejmo jih radi in jim to pokažimo, podpirajmo jih in spodbujajmo h grajenju samospoštovanja. Če je otrok vzgojen v ljubezni, obstaja manj možnosti, da bo prevzel definicijo družbe o “idealni” postavi, in več možnosti za to, da bo ljubil svoje telo, ne glede na to, kakšno je.
* Otrok se mora zavedati, da smo ponosni nanj in da ga ljubimo zaradi tega, kar je, in ne zaradi njegovega videza.
* Spodbujajmo jih k izražanju čustev in poslušajmo, kaj nam želijo povedati.
* Vključimo se v njihovo življenje in jim namenjajmo pozornost, ki jo potrebujejo, pri tem pa jim omogočimo tudi zadostno mero zasebnosti.
* Učimo jih, da je pomembno, kaj je v človeku in ne kakšen je videti, ter da morajo spoštovati ne samo sebe, temveč tudi druge.
* Če opazimo, da se otrok po tolažbo zateka k hrani, se z njim pogovorimo. Naj nam zaupa svoje misli in občutke. To bo seveda lahko naredil le, če smo ga tega naučili. Naučili pa smo ga z lastnim zgledom.
* Kritiziranje otroka zaradi njegove telesne teže je najslabše, kar lahko storimo. Starši, ki otroka silijo k hujšanju, ga ponižujejo, osramotijo in v njem vzbujajo občutek manjvrednosti. Nič od naštetega ga ne spodbudi k hujšanju, ampak le še poglobi občutke sovraštva do samega sebe in pospeši prenajedanje.
* Kot starši moramo biti dober vzor otroku. To pomeni, da se moramo tudi sami zdravo prehranjevati, predvsem pa se znati postaviti zase, se skregati, pobotati, si privoščiti, si pokazati ljubezen …
* Otroka nikdar ga ne silimo jesti, če tega ne želi; v nasprotnem primeru bo začel sovražiti čas za obrok in razvil nezdrav odnos do hrane. Hrana nikoli ne sme biti orodje kaznovanja ali nagrajevanja, marveč le čas prijetnega druženja.
* Otroka spodbujajmo k redni telovadbi; pomagajmo mu najti obliko gibanja, ki mu najbolj ustreza in v kateri uživa on in vsa družina.
* Najstnika spodbujajmo, naj se potrudi po najboljših močeh, ne pa da dosega najboljše ocene. Naj bo ponosen na to, kar je, in naj se ne vdaja vrstniškemu pritisku. Nagrajujmo trud in ne le doseženega cilja.
* Če vključimo otroka v vrhunski šport, ga spremljajmo vsaj na nekaj treningov, predvsem na začetku, ter opazujmo trenerja in njegove vadbene metode. Otroka poučimo, da mora biti ponosen na to, da tekmuje, ne glede na to, katero mesto doseže.
Pri meni se je pojavila anoreksija šele, ko sem dopolnila 57 let. Seveda sem se prej hranila zelo nezdravo, edina hrana, ki sem jo lahko jedla v normalni količini, so bile res dobre sladice, pa kak tatarski biftek, zelo dobro pripravljena telečja pečenka, škarpina v belem vinu, sardelna pasta z maslom , dober domač rženi kruh, domače grozdje (beli pinot, izabela, jurka )kumare in mlad krompir ter zelo dobra pripravljena divjačina. Kljub temu sem bila od pubertete dalje najprej pet let precej debela in predvsem prsata, nato deset ali enajst let kljub neznanskemu apetitu (seveda le za omenjeno hrano) zelo vitka, nato dve leti prsata in bolj okrogla, potem pa 25 let bolj ali manj vitka (BMI med 18 in 19, izjemoma 20, po vsaki bolezni pa blizu 17,5). Zaradi depresije ( tudi zaradi tega se nisem zdravila prvič) mi preprosto hran ni teknila in vsak dan znova sem se morala prisiliti, da sem sploh jedla. Tri leta kasneje sem sicer zopet normalno jedla, vendar sem strahovito izgubljala na teži (pri višini 162 cm sem komaj držala težo 42,5 kg). Nato sem iz neznanih vzrokov ( ne zaradi hrane in po zagotovilih zdravnikov tudi ne zaradi zdravil) sem v kratkem času pridobila skoraj 30 kg, najhuje so se mi povečale prsi. poskušala sem jesti zdravo, se odpovedala sladicam, omejila škrobnata jedila, zelo omejila vnos maščob. V naslednjih treh letih sem uspela izgubiti kg ali dva. Zato sem zopet začela jesti nezdravo hrano in veliko spati ter izgubila okoli 14 kg, sedaj sem dokaj vitka v pasu in preko bokov, na rokah in nogah imam odvečno kožo, le prsi se zelo počasi, komaj opazno manjšajo.
Pozdravljeni!
Prebral sem članek, in nekako nenajdem odgovora, na mojo težavo, tudi ne vem če ga bom zastavil pod pravilno temo.
Sem študent star 21 let, visok 180 in imam 60kg, ves čas sem suh in se ne morem zrediti.
Prehranjujem se redno, in jem kosila v menzah. Problem je v tem, da ko pridem na kosilo sem zelo lačen, ko se lotim jesti mi po nekaj zaužite hrane postane slabo, in večina primerov kosila nepojem do konca. Na primer, pico, ki jo pojejo vrstniki brez problema jo jaz težko pojem 3/4.
In tudi problem imam pri punci, ko se spravim kar kol jesti ko sem z njo mi rata slabo in se je že zgodilo da sem šel bruhati.
Zaradi tega sem šel k zdravniku, in rekli so mi da izvidi so super, nič slabo krven ali kar koli. Dali so mi tudi za pregled žlez ščitnice, in so tudi rekli da je v redu.
Odgovor na moje hranjenje je bil, da če ima telo dovolj, to sporoči kot slabost, kar se pa meni zdi zelo slaba tolažba, saj nepojem toliko da bi bilo nenormalno…
Sam sklepam da gre za neko vrsto živčnosti, ampak nevidim da bi me kar koli oviralo, saj imam samo življenje zelo urenjeno brez večjih stresov ..
Zahvaljujem se za vsak odgovor, nasvet.
Lp Nejc
Pozdravljen Nejc!
Ko sem brala tvoj mejl se mi je postavilo še nekaj vprašanj. Opisuješ, da imaš probleme s hranjenjem v glavnem v menzah in v prisotnosti dekleta. Super je, da si šel k zdravniku na pregled in si izključil fizičen vzrok – vsaj delno, ker je možno, da je še kaj na kar niso bili pozorni, vendar sama nisem zdravnik in v zvezi s tem le ugibam.
Si kdaj opazoval svoje misli, kaj se s teboj dogaja, ko stopiš v menzo, si želiš hrane in ko jo dobiš na krožnik, med hranjenjem? In enako v prisotnosti dekleta. Ali kakšni občutki se ti vzbudijo – neprijetni, tesnoba, strah? Malo se opazuj, če je kaj na tem. Lahko se nam zdi, da nimamo nekih težav in seveda ne trdim, da jih ti imaš. Včasih pa je nekaj tako globoko vkopano v nas, da ne najdemo vzroka, vendar tam je. Kdaj se ti je pa vse to začelo dogajati? Si imel od nekdaj te težave ali lahko poiščeš nek začetek tega?
Kar se tiče pojedenih količin hrane, je veliko mladih tvoje starosti, ki ne zmorejo pojesti cele pizze. Predlagam, da se ne primerjaš z drugimi fanti, ker nisi nič manj moškega kot tisti, ki pojejo celo pizzo. Vedno je odvisno od telesa posameznika koliko bo pojedel.
Poleg tega si napisal, da se to dogaja le pri kosilu? V ostalih primerih-zajtrk, malica, večerja-teh težav nimaš? Kaj pa takrat ponavadi ješ – kaj je po tvojem glavna razlika med temi obroki?
Vem, da sem ti postavila kup vprašanj, vendar je to zato, ker leži odgovor na tvoje vprašanje v tebi. Kdorkoli ti bo pomagal raziskovati kaj to je, ti bo lahko le pomagal raziskovati. Spomin je čudežen v smislu varovanja – kadar se z nečim ne moremo soočiti, najde nenavadne načine, da nas zavaruje. Za nas se lahko na trenutke zdijo nenavadni, vendar gre lahko za popolnoma običajno reakcijo telesa na neko za nas težko situacijo.
Malo razmisli o vsem skupaj, se opazuj in upam, da se spet oglasiš. Mogoče ti bom takrat lažje povedala kaj konkretnega ali te pa vsaj kam napotila.
Z najlepšimi pozdravi,
Tatjana Romih