Pozdravljeni!

Sem mlada mamica in doma imam 2 majhni deklici… Berem vse te poste in skrbi me njuno odraščanje, njuna vzgoja…
Do hrane imamo v družini zelo pozitiven odnos, redno in zdravo se prehranjujemo, skratka skušava z možem biti vzgled, hčeram sva na razpolago in v pomoč, obdajava ju z ljubeznijo…

V svoji mladosti sem imela priložnost spoznati 2 primera zelo hude anoreksije in me je tega smrtna groza, da bi se kdaj zgodilo mojim najblizjim…
Pa vendar zanima me naslednje:

1. Bolj vprašanje za strokovnjake:
Kaj je glaven povod in vzrok za motnje hranjenja?

in

2. Za tiste, ki se soočate z motnjami prehranjevanja ali pa se počutite ozdravljene:
Če bi danes analizirale situacijo, ki vas je prevedla do motnje prehranjevanja, kaj je tisto, kar se vam zdi, da je povzročilo ta problem…

Ne pričakujem striktnih odgovorov in receptov za vzroke in ozdravljnja, ampak mogoče zgolj vaše vidike in poglede na situacijo, kot jo vidite sami…

hvala in srečno

Mami

Spoštovana mamica,
čeprav je res, da so te težave danes dokaj pogoste, ni vzroka za pretirano vnaprejšnjo skrb ali celo negativno predvidevanje.

Vzrokov motenj hranjenja še ne poznamo. Vemo, da gre za neugoden preplet podedovanih dovzetnosti (med ožjimi sorodniki posameznikov z motnjo hranjenja so le-te 10 krat pogostejše kot med ostalimi), dejavnikov okolja (ki so lahko zelo številni) in sociokulturnih dejavnikov. Le tem smo večinoma izpostavljeni vsi, obolevajo pa le redki – tisti, pri katerih so prisotni tudi prej našteti. V smislu preventive je pomembno krepiti občutek lastne vrednosti, samospoštovanja, vrednostenja sebe po celem spektru človeških lastnosti, rezultatov in ne le po svoji telesni teži. Razvijanje zdravega odnosa do svojega telesa se tudi zdi pomembna preventiva.

Povodi so lahko številni in zelo raznoliki, od različnih slabih izkušenj, izgub v odnosih, preobremenjenosti, ki se jim pogosto v življenju težko izognemo. Zato je preventiva namenjena usposabljanju, da stvari, ki nas doletijo, uspešno premagujemo.

Upam, da se bo oglasil še s svojimi izkušnjami,
m ANDERLUH

Pozdrav!

Sem študentka, na koncu študija, še v fazi okrevanja od kompulzivnega prenajedanja, ki se je vleklo od približno 17. leta. Pravim, da sem v fazi okrevanja, ker se zavedam, da bom morala še veliko delati na sebi, preden bom dokončno zdrava (celo življenje pa bom morala biti pozorna na to, kot alkoholik, ki ne more več piti alkohola, ko je bil enkrat zasvojen).

Kakorkoli. Nikoli nisem veljala za suhico in verjetno sem si že kot otrok vbila v glavo, da sem debela. Ko sedaj pogledam nazaj, je bila moja teža v mejah normale. V srednji šoli pa se je gonija s hrano zares začela. Kar naenkrat nisem več imela hobijev, nisem se več toliko družila s prijatelji, s katerimi sem izgubila stik po končani OŠ, ostala mi je le šola. Tam sem bila vedno odlična učenka, neproblematična, neopazna. Nove “klape” si nisem dobila. Imela sem le dve prijateljici, ki sta v istem obdobju razvili vsaka svojo motnjo hranjenja, ena bulimijo, druga anoreksijo. Vse tri smo bile kot primer za učbenik. Odkrito sva se o tem pogovarjali le z bulemično prijateljico, vendar je bolezen kmalu skrhala najino prijateljstvo. Obtoževali sva ena drugo za probleme, namesto, da bi vsaka pogledala vase. Jaz sem to storila po končani srednji šoli, ko sem bila leto dni doma. Vendar nisem veliko razčistila. Nisem vedela sploh, kje naj se lotim… Zato sem se lotila še ene diete, ene izmed neštetih… Tako se je ponavljalo še nekaj časa. Ko sem končno spoznala, da si sama ne znam in ne morem pomagati, sem poiskala strokovno pomoč.

Šele s strokovno pomočjo svetovalke, ki je tudi sama premagala motnje hranjenja, sem videla, kaj vse me je pripeljalo do tega…
Vsekakor ima svojo vlogo dednost, vendar ne tako zelo dobesedno, kot se morda zdi. Moj oče je namreč ni znal izražati čustev in je raje odšel delati, kot pa se kdaj pošteno nakričal (ko je bil doma, je pa jedel). Pravzaprav ga nikoli še nisem slišala, da bi povzdignil glas. Mati je njegovo nasprotje. Ker ji je on ušel, sem tam ostala jaz. Pridna punčka, ki je morala poslušati njene probleme, ji svetovati in jo tolažiti. Kar bi moral početi njen mož.
Naslednje; bila sem precej sposobna, vendar me nihče ni usmerjal. Nisem se naučila discipline in vztrajnosti. Mati je pustila službo, zdravstveno ni bilo z njo nič narobe, ona pa vseeno ni bila sposobna ničesar več. Depresija. In jaz naj bi jo še vedno tolažila in ji nudila vso energijo.
Ker sem tako dobila vzorec očetovega bežanja pred problemi in materino mišljenje poražencev, se tudi v družbi nisem znala zaščititi. Nekoč samozavesten otrok, je postal preplašeno dekletce v telesu ženske.
Mediji…, majhen del je tudi pri medijih s propagiranjem vitkosti kot najpomembnejše vrednote uspešnih žensk. Če si debel, si umazan, len, brez samonadzora… To samo okrepi že tako rušilni občutek krivde. In tako dalje.
Potem hobiji. Ničesar nisem več imela, kar bi me polnilo. Bila je šola in samo šola. Nisem se ne vem koliko učila, ker sem se vse precej hitro navadila in z ocenami ni bil problem. Sem pa imela tako več časa za razmišljanje o hrani, videzu, kilogramih, dietah in tako dalje…
…
Še bi lahko pisala, vendar nekako niti ni pomembno. Sedaj se zavedam, da je odgovornost za moje življenje v mojih rokah. Vem, da so se starši trudili po svojih najboljših močeh. Vem pa tudi, da moram najprej poskrbeti zase. Materi sem velikokrat povedala za svoje težave s hranjenjem, vendar me nikoli ni jemala resno. Resne so bile samo njene težave in midve sva bili prijateljici, samo kadar je ona meni razlagala njene težave. Naučila me je, da sem bila njena svetovalka. Zato mi je sedaj velikokrat hudo, ko me hoče ponovno ustoličiti na ta stolček, vendar se ne pustim.
Živim svoje življenje. Družim se s prijatelji, ki sem jih spoznala, počnem stvari, ki si jih včasih nisem upala, polnim se z novimi hobiji, pazim nase… Zavedam se, da staršev ne morem spremeniti, sebe pa lahko.

Moj nasvet je lahko le iz mojih izkušenj, in sicer, da imata z možem še naprej karseda urejen zakon, da se pogovarjata, da sproti čistita nesporazume in se sproti spopadata s problemi. Naučita svoje otroke zdravih navad z zgledom, ne samo z besedami. Predvsem pa jim bodite starši, ne samo prijatelji.

Srečno in lep pozdrav,
Josephy

Pozdravljeni,

stara sem malce čez 30, z mega službo in z urejenim socialnim statusom. V motnje hranjenja sem se zapletla nekako pri 13,14 oz. ob končevanju OŠ. Z vzponi in padci, se še vedno nisem rešila bulimije, ki kdaj pa kdaj zapade v stradanje.

Sama sem mnenja, da ni nekega poglavitnega razloga, ki bi bil avtomatsko lahko povod, da se neka oseba zateka v “reševanje” problemov s hrano. Ja, začne se doma – a vzorec se potem kasneje prenese v vse sfere življenja. V spopadanjem odraščanja v SŠ, pa težavnosti študija, uveljavljanje v službi. Sama se imam za zelo odločno in trdno, samozavestno osebnost in tako me vidijo tudi drugi. Sanja se jim ne, da so moji vikendi včasih zelo osaljeni in omejeni le na kopalnico.

Pričelo se je v šoli, ko so od mene zahtevali, da dam ves čas max od sebe. Po svoje ni nič narobe, da zahtevaš od otroka, da se potrudi, a ko je ocena
-5 in ne 5, se mi zdi, da res ni potrebno pretirane drame.
No, moja mami je bila drugačnega mnenja. Morala sem biti top – v šoli, pri interesnih dejavnostih, ker sem iz majhnega kraja je bilo vedno pomembno tudi kako me vidijo drugi in kaj si ob tem mislijo… To so zadeve, ki te obremenjujejo – pri 14 pa ne poznam dekleta, ki bi bila popolnoma dozorela in se znala zares postaviti zase.
In jaz sem se zatekala v nekaj, kar mi je dalo ugodje, kar sem lahko kontrolirala in kjer sem bila lahko zares uspešna – moj lasten videz. Ko zapišeš razmišljanje, veš, da to kar počneš, je zares bolano in popolnoma trapasto – a ko te objame tesnoba, strah v službi, strah pred izpitom, strah pred tem, da ne boš uspešen, da ne boš najboljši – spet stojim pred wc-jem…
Ne morem krivde valiti na družino, ker bi se medtem lahko postavila že zdavnaj sama na noge. Vem pa, da je ključnega pomena, da date svojim otrokom občutek, da so ok, da dosegajo neke rezultate, ki jih dejansko lahko dosegajo in jim nikoli ne daste občutek, da četudi ne dosežejo zastavljenega cilja, niso vredni vaše ljubezni ali spoštovanja. In pri tem ni važno koliko so stari…

Upam, da se s problemom prehranjevanja res ne boste rabili srečati – vse dobro, A

Josephy čestitam!

In le tako naprej

Živjo!

Stara sem 17 let in imam motnje hranjenja že dobra 4leta, upam da vam bom vsaj malo v pomoč.

Je več modelov vzrokov zakaj npride do motenj hranjenja:
– Po psihološkem modelu razlage so motnje hranjenja posledica specifičnih družinskih odnosov in odgovor otroka na njegovo krizo v družini. Neustrezen odziv staršev na njihove potrebe, pretirana skrb za otroka, ne dovoliti mu da je samostojen ali pa ravno obratno. Pogoste gre lahko tudi za zaprte družine, kjer so tudi starši precej zaposleni in stremijo h popolnosti in otroka silijo v različne dejabnosti zato ker to zmore tudi sosedov otrok.

-Po psihoanalitičnem modelu, izhajajo iz predpostavke, da izhajajo iz travme v oralnem razvoju, ko je dojenček še spojen z materjo. Če materi ne uspe vzpostaviti bližine z otrokom, naj bi se v njem naselili eksistencialni občutki pomanjkanja in bi skušali preko hrane dobiti tisto, česar niso dobili kot dojenčki.

-Po družinsko-dinamičnem modelu, je vzrok motenj hranjenja v odnosu med materjo in hčerjo. Hči skuša pretirano povezanost pretrgati z odklanjanjem hrane (kar pomeni tudi zavrnitev materine skrbi).

Pa še odgovor na drugo vprašanje. Vzrok je bila prevelika zaposlenost staršev, mami je delala od jutra do večera in ko sem se z njo hotela pogovoriti o kakšnem problemu je bila preveč utrujena. Oče je pravtako bil veliko zdoma, le da je imel on vedno previsoka pričakovanja, in ko teh pričakovanj nisem uspela izpolniti sem se počutila manjvredno in neumno in sem se bala da me ne bo imel več rad in tako začela ogromno jesti in s tem nekako pomiriti. Verjetno je veliko vplivalo tudi to,da je oče stalno hotel paziti na našo prehrano, kadarkoli so bili v hiši čips, čokolade ali kakšne “nezdrave” stvari, je rekel da to redi in naj raje pojem kaj zdravega, zato ko sem imela željo o čipsu ali sladkarijah, sem odšla v trgovino in se skrivala pred njim, da ne bi bil spet razočaran nad mano saj nisem izpolnila njegovih potreb in pričakovanj…to so verjetno eni od najpomembnejših dejavnikov, zakaj so se pri meni razvile motnje hranjenja ampak jih je še kar nekaj stranskih…

Upam da sem vam bila vsaj malo v pomoč;)
LP,Ana