Najdi forum

Tudi jaz sem ena izmed premnogih;…ves čas sem se imela za drugačno,manjvredno od ostalih ,,normalnih,, ljudi; za druge sem bila priden,miren otrok,nekje v ozadju,obkrožen z živalmi,zasidrana v nekem sanjskem svetu,…kakšna neumnost,…Vedno v glavi prisoten glasek,ki je opozarjal da nisem dovolj dobra,da sem počasna,da sem gnila,da si zaslužim vse slabo….;potem pa letos preblisk,kratek odlomek,ki se je pojavil pred očmi,iznenada;…kot s kolom po glavi…ali sploh lahko verjamem,bili so občutki ki se jih ne da poustvariti;če je res,mi je postalo jasno marsikaj; glasek je izginil(ostala je smo nizka samopodoba)-nisem kriva jaz,BILA SEM OTROK; nekdo si je vzel pravico in mi odrekel način življenja,ki bi moral pripadati vsakomur,še posebej otroku.Niti se še nisem poglobila v to,odlagam ,preveč je drugih stvari,če sem si lahko odrivala,lagala 20 let,bo pa še malo počakalo,…ker se še nočem soočiti s takratnimi občutki.
OK,se je zgodilo,NE BOM DOVOLILA da me to definira,vendar kdo sem prava jaz?Katere so moje prave lastnosti,reakcije,…-tako takrat kot sedaj, ali je vse skupaj samo odziv na takratno dogajanje?Ali je bolje da se soočim z osebo in povem da sem se spomnila? Bo lažje,težje,bi morala odpustiti pozabiti;verjetno najprej soočiti s svojimi spomini….

Držim pesti za tvoje uspešno okrevanje po tem odkritju oz. preblisku. Želim, da zaživiš v celoti, kot si vsaka oseba tudi zasluži. Priporočam ti knjigo “Pogum za okrevanje”, pogovor z osebo, ki ji zaupaš, skupinsko terapijo… Korak za korakom, po tvojih občutkih… Tudi sam imam nekaj posrednih izkušenj, ker je bila na žalost tudi moja punca žrtev spolne zlorabe. Če želiš, si lahko piševa. Lep pozdrav!

MMaja imam isto izkusnjo in vedno prelagam resitev, da bo bolje. zaenkrat nisem se nikomur povedala in se vedno ne vem komu naj. nocet iti v drustva, k psihiatrom, sploh pa ne v sloveniji, kjer se vsi poznajo. Verjetno je res najtezje, soociti se s spomini, priznati, odpustiti, pozabiti in ne otopeti. ne vem, tudi jaz nimam odgovora…na zalost tudi po toliko letih.

Pozdravljena MMaja in sin sin!

Rešitve same od sebe ne bodo padle,če ne boste sami kaj naredili zato.

Najboljša rešitev seveda je, da se soočimo z dejstvom, da se nam je to zgodilo, da preteklost predelamo(kolikor dolgo je potrebno – vzamemo si čas zato).Če je storilec še živ, je najboljše, da se mu pove, da vemo vse, da nas je zaznamoval, da nam je povzročil veliko trpljenja,bolečine,
razvrvanosti, neprespanih noči itd. Kar pač sami čutimo ob samem dogajanju. Sami se tudi najbolje poznamo in govorimo lastne občutke iz svojih podoživljanj.

V nasprotnem primeru, da se ne soočimo s preteklostjo,si le podaljšujemo trpljenje,ki je že tako otežkočeno,dušljivo in stresno.Ne počnita tega!!!

Če imata vprašanja,zakaj se vama je to pripetilo? naj vama povem,da tako lahko ju ne bosta našli. Ker storilci v bistvu ne znajo povedati, zakaj so se podali v to.V večini primerov rečejo zaradi dolgčasa, ali pa zaradi tega, ker si bila njihova ljubljenka,ali pa zato,ker ti je preprosto želel zagreniti življenje.

Taki odgovori so še bolj ubijalski,ker so prežeti z maščevalnostjo in ljubosumjem.NIkomur pa sedaj ne koristijo,ker je škoda že storjena in njene posledice so tu.

Res pa je,da je potrebno o tem govoriti, govoriti,govoriti. Ne smeta biti več tiho in samo premlevati sami v sebi.Če počneta to,se podata le v začaran krog,kjer se vama zdi,da izhoda ni.

Pa vendar je – prekinita ta krog in se odrešita začetniških muk.
Kot je že Wrath predlagal, vama tudi jaz – preberita knjigo Pogum za okrevanje ali pa knjigo Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje.

Upam, da sem vama vsaj malo odgovorila!

Če pa imata še kaj vprašanj, se kar javita!

Srečno,

lp Maja - moderatorka na forumu za žrtve spolnih zlorab ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~ Naj ti bo dan s soncem obsijan, z lepimi mislimi obdan in pozitivno naravnan ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~

Ko bi človek vedel,kaj ga v življenju čaka,bi ga morda nikoli živel. Čemu trpljenje,žalost,solze,hrepenenje,..-čemu si zaslužimo vse to? Čemu nam bog nalaga tako težko breme?! Tega si kot deklice nismo želele,le kaj smo potem storile,da smo to dobile?
Vsem,ki hodite to trnovo pot,želim,da nekoč zaživite človeka vredno življenje. Lagala bi,če bi vam dejala,da pozabite,ker pozabiti se ne da. Toda zapomnite si:” Žrtve smo bile,zdaj je čas,da smo bojevnice-zase in za svojo prihodnost.”
Bodite pozitivne v razmišljanju.

Malce je trajalo,sem pa spet tu,nazadnje me je res žrlo,eden ,,tistih dni,,…
Sin sin,pa kaj če je to Slovenija,kjer se vsi ,,poznajo,,ja odlično če se dogajajo take stvari-nihče ne pozna nikogar,prej si zatiskajo oči…nimaš se ti za kaj opravičevati,počutiti ogroženo,čas je da se postaviš zase,imaš vrednost,zaslužiš si živeti in biti, na način ki ti najbolje odgovarja…
Wrath,Maja,zorec89,hvala!
Kar se moje zadeve tiče,me samo zanima ali se je to res zgodilo,ali pa imam res bolno domišljijo,ker razen tistih res močnih občutkov,prebliskov,drugih slik ni.En mesec po preblisku sem šla k svetovalcu,tam je sedel in poslušal,včasih postavil vprašanje…vse lepo in prav,..ampak to meni ne ustreza,hočem vedeti ali je res ali ni in to čim prej,…potem sem prekinila s svetovanji,celotno zadevo odrinila na stranski tir,če je čakalo 20 let,bo pa še malo,na obdobje,ko bom močnejša;očitno je to obdobje nastopilo sedaj,ker me čedalje bolj teži…tako da sem se spravila iskat hipnotizerja-kvalificiranega,logično,…potem pa naprej…Če je res,potem vem kje zdraviti,če ni…potem pa nimam pojma….
Imam srečo,ker imam okrog sebe nekajljudi,ki jim lahko zaupam,….vendar to je to,oni me lahko poslušajo-že to je veliko,vendar to je to,ne morejo pa pomagati,niti jim ne morem težiti,nočem dodatno obremenjevati in jih spraševati za odgovore na katere nimajo kaj reči….vem,ker sem bila v situaciji,ko se ko se mi je izpovedala prijateljica;o zlorabah ki so se zgodile njej-spet isto,bila je otrok,s tem da krivi samo sebe,….;lahko sem jo samo poslušala,tolažila in to je to,prav tako ne želi psihološke pomoči,skupinske tudi ne,…;takrat in tudi sedaj,ko poskušam z njo načeti to temo ne gre,lepo si je sezidala zid nazaj,poskuša živeti dalje in vsak dan pleza čez ta zid,kjub temu da je čedalje bolj utrujena,ker se ji ta zadeva vrašča v vse ostale sfere življenja…
Lepo se imejte,se vrnem ko bodo ogovori,…lp,Maja

Maja, meni je moja psihoterapevtka rekla, da so neprijetni dogodki, ki so se nam zgodili v življenju, tako globoko potisnjeni v nas, da je čisto možno, da se nikoli ne bom spomnila v popolnosti, kaj šele videla filma v glavi. Ko smo bili otroci, smo bili prisiljeni nasilje potlačiti globoko, globoko, in se na videz ukloniti, zato da bi preživeli. In preživeli smo, občutki pa so ostali!!!

Po lastnih izkušnjah s psihoterapijo ti povem, da enkrat, ko se odpreš, vse pride na dan. Pri tem ne mislim, da vidiš v glavi film, oz. posnetek tistega, kar se ti je zgodilo. Ne, tega pri meni ni bilo, so bili pa občutki, zelo, zelo močni občutki: sovraštvo do nasilneža, jeza, jeza, jeza, žalost, žalost, žalost in še in še… To je tisto, kar nam jemlje energijo, nakopičena negativna čustva, ki jih sami običajno ne znamo ali si jih ne upamo spustiti ven. Kajti majhen otrok, ki je še vedno v nas, velikokrat kljub vsemu nasilju, ki ga je preživel, na nek način še vedno ljubi svoje starše, tudi tistega nasilnega in tudi tistega, ki si je zatiskal oči. In to je hudo, hudo je priznati, da SOVRAŽIŠ očeta, da si ga vedno sovražil, da sovražiš mamo, ker se je obračala stran in še celo zdaj zanika, da bi se karkoli zgodilo…

Moje sovraštvo je tako hudo, da sem na terapiji ničkolikokrat že pretepla, zabodla, poteptala, raztrgala očeta. Ne enkrat, neštetokrat, toliko je tega sovraštva v meni. Za vsak udarec, za vsak grozeč pogled, za vsako neusmiljeno in oholo potezo v meni obstaja želja udariti nazaj, poteptati… umoriti to zverino nečloveško.

Kljub temu, da sem to že ničkolikokrat predelala, ob tem pisanju ponovno čutim, da mi prihaja na plano. Bes, bes, bes. Če ne bi bila v službi, bi se verjetno zjokala, tako pa se tu davim 🙂

Škoda, ker si zapustila terapijo. Morda pa ti samo terapevt ni ustrezal. Moja je čudovita, taka, kot bi si želela imeti mamo. Topla, zna objeti, pristopi takrat, ko ve, da jo potrebujem in se odmakne, ko vidi, da ne prenesem dotika. Zna poslušati, dati nasvet, kar se mi zdi najbolj pomembno, pa zna iz mene izvabiti tistega nesrečnega otroka, ki so ga vse življenje teptali.

Sama sem s pomočjo terapije spoznala, da nisem bila prav ničesar kriva. Niti enega udarca si nisem zaslužila. Kar sem si zaslužila, je bilo normalno človeško spoštovanje in zaščito in tega nisem dobila, ne od očeta in ne od mame. Sem zelo fajn človek, še bolj fajn sem bila kot otrok.

V začetku terapije sem tudi sama poskušala zagovarjat starše, da nista znala, da sta mislila, da delata prav, da sta bila tako vzgojena…. Hja, potemtakem bi tudi jaz sama do svojih otrok morala biti nasilna, vzgajati z udarci, jih tlačiti …NI RES tako. Bila sta slaba do mene in pika. Oče je bil nasilnež, mama pa reva usrana, ki se je obračala stran, ko bi jo njen otrok najbolj potreboval. Fuj in fej, pa taki starši.

Resnično ti svetujem, da ponovno poskusiš s terapijo. Ne znam ti povedati, kakšno olajšanje začutiš, ko nekatera čustva spraviš iz sebe. Svet naenkrat zažari s čisto drugačnimi lučmi in tudi ti si zaslužiš videti to lepoto, tako kot jaz 🙂

Preverjeno koliko časa pa ti že hodiš na terapijo;po kolikem času se ti je začelo ,,odpirati,,,se ti je kaj energije za življenje vrnilo?Si prepoznala oz.ločila vzorce,ki si jih delala kot odgovor na dogajanja v otroštvu in tiste vzorce,ki si jih delala ločeno,neodvisno od tega?To je tisto kar me najbolj mori,kaj sem delala-delam samostojno in kaj kot posledica tega dogodka-tako prave odločitve,kot napačnih…Oprosti za vprašanja,…
Jaz,ne vem več nič,utrujena sem- kot tiste sanje,ko hodiš,se mudi,noge pa vlečeš za sabo; kje imam energijo? Ne dohajam več,…pa ne v smislu da bi zaključila,sploh ne…samo statiram,edinole nihanja razpoloženja so stalnica,nekako sploh ne pridem na zeleno vejo,mogoče za dan dva,…Pa ne vem,je to zaradi preteklosti,je to zaradi zadnjih dveh let,ali pač taka sem…
Smem vprašati kam hodiš na terapije,če je to na območju Lj.bi te prosila za njen kontakt.Lahko ti pustim mail? Hvala,lp
Maja

Kaj naj ti napisem….nic se ne zgodi cez noc, vse ob svojem casu….mogoce kaj vec napisem ce me kontaktiras na mail..

jaz sem rabila 33 let, da sem stvari potegnila v nekaksno celoto ki je… ne pa samo ki se zdi resnicna. Sem pac dalj casa puscala pod preprogo.

lep dan zelim

[email protected]

New Report

Close