Veliko sem že brala in slišala o vzgoji otrok (npr. kako odreagirati v različnih situacijah). Vem, da moraš biti pri vsaki vzgoji dosleden in postavljati moraš jasne meje, ter seveda potrpežljiv. Pri otroku z motnjo v duševnem razvoju pa moraš imeti vsega tega še veliko več, predvsem pa potrpežljivosti.
Imam otroka z lažjo do zmerno motno v duševnem razvoju. Pri približno 8 mesecih smo opazili, da njegov psihični razvoj ni v redu, na to smo takoj opozorili zdravnike. Vse je šlo zelo počasi. Ko je napr. začel odmetavati različne igrače, smo bili veseli: vsaj pokazal je kanček zanimanja zanje. Seveda nismo vedeli, da bo iz njegovih rok, miz letelo še vse kaj drugega. Vendar smo to nekako rešili do sedaj (star 3, 5 let). Ko je bil star 16 mesecev je prvič pokazal jezo, upor na drugačen način (prej je samo jokal in tudi približno nisi vedel zakaj). Spremenil je izraz na obrazu in te udaril ali zamahnil z roko proti tebi. Bili smo veseli – razvoj gre naprej, naš mali se upira. Kaj pa danes? Če se razjezi le za najmanšo malenkost, te udari ali brcne (le najbližje in zdravnike, ki ga hočejo pregledati – imel že veliko slabih izkušenj, v vrtcu tega zaenkrat še ne počenja). Vsakič mu povemo, da se tega ne počenja, priznam pa, da me je že tudi močno razjezilo in sem že zavpila na njega ali mu dala kakšno po riti (kot bolečina za bolečino), saj samo mirno govoriti tudi ne moreš v nedogled, če se nič ne premakne. Vem, da nisem ravnala prav, pa vendarle …
Ne želim si, da bi bil sin star napr. 11 let in bi te kar klofnil za vsako stvar, kot, da je to normalno!!

Spoštovana,

vse kar bi vam lahko sedajle napisala je zbrano v vašem prvem odstavku.

Racionalni, logični, razmišljujoči del vas (torej vaša glava) vam jasno pove, kaj in kako bi bilo treba, toda vaša čustva, vaše srce pa zahteva nekaj drugega.

Prava pot je najbrž nekje vmes. To pa mora najti vsak starš zase in za svojega otroka.

Vi ste popuščali v želji, da boste dali otroku vso svobodo in spodbudo, da se bo čimbolj razvijal. Razvijal se je, saj to je normalni potek, toda usmerjan ni bil.
Vaš otrok ima o svetu ta hip pač takošno podobo: vse kar počne “se sme”, saj mu je bilo tako tudi dovoljeno, včasih celo zaželeno in spodbujano.
zagotovo se sedaj zelo čudi, če na reakcije, ki so zanj običajne reagirate vi povsem drugače. To ga najbrž še dodatno sprovocira, saj situacijo teže razume, presoja ipd.

Druge poti ni, kot da začnete postavljati bolj jasne meje. Najprej je seveda vprašanje katera vedneja so najbolj moteča, kako jih boste poskušali preprečiti, koliko doslednosti boste zmogli.
Mogoče bi bilo dobro otrka začeti učiti nežnosti in občutljivosti (npr preko kakšne živalice ipd). Zelo pogostokrat pohvaliti, če ravna v skladu s pravili, normami in pa jasno in odločno (s kretnjo, glasom ipd) pokazati, da neko vedenje ne velja. Udraci so tako kot pravite bolj odraz vaše nemoči in bolečine in bodo prej še poslabšali situacijo kot jo spremenili. Vzgajamo tudi z vzgledom.

Poskusite si pridobiti tudi knjigi B. Coloroso: otroci so tega vredni in Eksplozivni otrok (avtorja se ta hip ne spomnim). Pri slednji preberite predvsem tisto poglavje, ki govori o tem, katera vedenja so zame zelo, katera malo in katera spoh ne problematična – ostali del knjige pa če želite.

Ob vsem tem naj vam povem, da vašega sina ni potrebno vzgajati drugače, mogoče več spodbujati, to pa ne pomeni dovoliti vse. Otroci potrebujejo okvirje, da se počutijo varne, da lahko oblikujejo občutek moči in samospoštovanja, da razvijajo svoje veščine in spretnosti.
Če mu je dovoljeno skoraj vse, potem nič ne ve o tem, da je spreten, spoštovan, močan (potrudil sem se …), učinkovit (hhha, dosegel sem) ipd.

Res veliko potrpežljivosti in dobre volje vam želim.

Francka

Najlepša hvala za odgovor.
Z možem res poskušava biti kar se da dosledna, sploh pri impulzivnem vedenju. Vedno, ko burno odreagira, mu pokaževa, da ni prav. Zdi se mi pa, da točno ve, da ni prav, ker naju pri tem, ko napr. udari, gleda – se pravi, da najbrž preizkuša meje. Otrok je bil usmerjen, z vrtcem in specialno pomočjo smo zelo zadovoljni, s specialno pedagoginjo redno sodelujemo. Knjigi si bom prebrala. Še enkrat se zahvaljujem za vaš odgovor.