Zanimivo, ko sem prebrala tvoje prvo pismo, sprva sploh nisem želela podati odziva. Pa tudi časa nisem imela. Potem sem napisala svoje mnjenje na tvoje mnenje, in ko sem pisala, sem točno vedela,kakšen bo odziv od tebe( strokoven, povzet iz literatute, idealen,…).

Da mož je na moji strani in res se kot starša bojiva, kakšne posledice ima lahko dvojna vzgoja kasneje.
Velikokrat sem že poskusila z pogovorom, en dan dobro, potem po starem.
Rešitev vidim samo v vrtcu in življenju na svoje.

lp

Povsem razumem tvojo jezo nad nemogočim obnašanjem dedka in babice. Ampak kaj se sploh da narediti ? Temeljit pogovor z njima mogoče ne bi škodoval. Če bo pa kaj pomagalo pa ne vem.

Ob branju odgovorov me preplavljajo razne misli. Človek ima včasih preprosto občutek da nekateri mladi mislijo da je že to da dajo svoje otroke v varstvo svojim staršem “božji blagoslov” . S tem ko stari starši otroke čuvajo morajo biti lepo tiho in poslušati navodila ki jim jih dajo mladi starši.
Stari starši jih ne znajo čuvati, ne znajo jih pravilno hraniti, ne znajo jih pravilno oblačiti…. skratka nič. Prav zanimovo , se vam ne zdi. Oni so nas v časih ki tudi niso bili tako rožnati in ni bilo toliko vrst hrane na izbiro kot jo je sedaj, in smo bili včasih tudi malo “smrkavi” … ja uspelo jim je in so nas spravili gor.

Nekateri samo stokajo o nemogoči vzgoji dedkov in babic ko pa jim omeniš da naj dajo otroka v vrtec pa…. ja to je pa predrago, pa veliko bo bolan….!

Skratka nikoli ni prav. Mislim da bi bilo potrebno malo več tolerance pa bo šlo.

Zala, eno je način vzgoje (in dejstvo je, da mi svoje otroke večinoma vzgajamo drugače, kot so naši starši nas, vsaj pri meni je že tako), drugo pa, če ni vzgoje in je živi raztur. Potuha ni nikoli dobra. Če narediš kaj narobe, moraš nositi posledice in to velja tudi za otroke.