vzgoja bršlink
Lep pozdrav Manca.
Pri nas jih kupimo v kakšni vrtnariji, ki jih ni tako malo.
Zemljo ponavadi tudi vzamemo tam, ker bolj vedo povedati o njeni sestavi, kislosti, ipd.., jo pa ni nič greh “zmešati” 50/50 z navadno (bolj rahlo) prstjo z njive ali domačega vrta.
Negovanje je enostavno, saj niso zahtevne.
Potrebno je, daj jim sproti odstanjuješ posušeno lisje, veje, in v poletni vročini zalivaš vsak dan, a ne čez dan, samo zjutraj ali zvečer, v hladu. Lahko jih včasih tudi “utopiš”, pa ne bo preveč zamere, ker vse popijejo, jim je pa dobro dati vsake toliko časa malo “pauze”, da si odpočijejo. (z zalivanjem namreč)
Ljubijo sonce in ne marajo preveč močnega vetra, predvsem sunkov, ki jim lahko polomi sicer bolj krhke vejice. Pazi tudi na korita, ker, ko zrastejo čez meter, jih že rahel sunek vrže s police na tla, zato je dobro da so zaščitena s kakšno oviro.
Sicer pa, kakšno leto pridejo bolj košate in goste, kakšno pa bolj redke in dolge.
Da se jih tudi “prezimiti”, porežeš jih na 20-30 cm, in jih postaviš k viru svetlobe, ne da jim je toplo, a tudi minus ne sme biti. Drugo leto ozelenijo kasneje kot nove, a so potem bogatejše in bolj košate. Sicer pa je najvažnejša ljubezen, pa gledat jih moraš tako, kot sicer gledaš svojega dragega. Lepo jih porihtaj, Sašo.
Čau Špela.
Ponavadi marca, aprila.
Ko te tudi sicer začne ščemeti v trebuhu, ko vidiš zjutraj, da je sonce višje in močnejše kot včeraj, ko si misliš, da mogoče bo pa res že konec zimi, skratka, ni enega pametnega odgovora, ker so si leta različna, najboljše je takrat, ko v srcu začutiš pomlad. Takrat je ura.
Seveda, jih najprej “našopaš” po koritih in pustiš kje notri, da se primejo in pričnejo rasti, ven pa jih daš, šele ko mine nevarnost jutranje pozebe, tukaj pa ti ne morem kaj pametnega povedati, ker je zelo različno po celi Sloveniji.
Na našem področju, je to šele po prvem maju, nekje že pred 1 aprilom, odvisno.
Veliko uspeha ti želim. Sašo.
Me veseli, potem sva pa točno skoraj soseda.
Ampak, glede vzgoje bršljink (pa verjetno tudi drugih rastlin) pa ti, priznam, ne sežem niti do kolen.
Balkonsko cvetje se mi ponavadi sredi poletja zaradi suše posuši, notranje pa mi tudi kdaj brez pravega razloga crknejo.
Je pa res, da ne komuniciram z njimi. Mogoče bi pa to morala začeti prakticiorati.
Špela, presenečenja se kar vrstijo.
Srčno upam, da se boš kmalu odločila obiskati kraj tvojih korenin. Če boš, te lepo povabim, da se oglasiš, te povabim na obisk. Predvidevam, da boste skupaj z možem in otroci, doma imamo vrt, lahko bomo kaj spekli in kakšno rekli, tudi o negi balkonskih rožic. Moj prijatelj pravi, da je bolje če poznaš enega več, kot enega manj, in meni se ta izrek zelo dopade. Sicer pa bom danes oddal še eno vabilo, saj boš itak brala. Se slišimo. Sašo.
Se že veselim.
Samo za informacijo – prvi teden v septembru bomo na morju, nato smo pa doma.
Sicer bom potem verjetno še kakšna dva tedna doma, kar za obisk ni nič slabega, le na med.over.net, me ne bo. Ampak, ti kar objavi, ker bom dal kakega frenda, da pazi na sporočila zame. Lahko mi pa še prej pošlješ e-mail, pa ti bom sporočil GSM. Lepo se imej, in uživaj v poletju.
P.S.
Kot sem zasledil v enem starejših sporočil, boš en teden ob starše in otroke.
Če je tako, vama želim lepe medene dneve. (če jih le ne bosta preveč pogrešala)
LP Sašo.
To poletje nama je prineslo res tudi nekaj časa za naju in ga kar pridno izkoriščava. Teden dni nama je otroke odpeljala tašča – prejšnji teden – sva bila pa po 4 dneh res že čist iz sebe in je mož začel kar kuhinjo pleskat, ko ni vedel, kaj bi počel, saj se ves dan ne moreš potepati naokoli :), konec avgusta pa bodo še z mojimi starši na dopustu. Vmes gremo seveda skupaj. Najprej štartamo v Podstrano pri Splitu (od 30.7. do 12.8., potem pa še v Trento, tja do 19.
Mail ti bom zagotovo prej poslala in ko se odpravimo na vaš konec bom z veseljem sprejela povabilo.
Kam pa jo boste mahnili vi na dopust?
Rojen v Petelinjah, nekaj časa sem bil izseljenska matica v Pivki, dokler se nisem dokončno nastanil in infiltriral v Parje.
Za “taljansku” ime od Parij žal ne vem, imamo pa sicer v majhni vasici drugo najstarejše arheološko najdišče v Sloveniji. (Parska golobina) In to se nam še danes pozna, ha,ha. Sašo.
V bistvu ni kaj dosti opisat.
Če se boš oglasila, lahko gremo pogledat, sicer se pa vidi iz glavne ceste.
Avto ustavi pod lipo pri cerkvi, ter poglej na drugo stran, na hrib, čez igrišče.
Tista “luknja” ki se jo vidi pod skalo, to je to
Potočka zijalka je bojda najstarejša, ta je pa za njo. Seveda mislim izkopanine, ki so jih notri našli, so kao druge najbolj stare v Sloveniji.
Za videti ni kaj prida, ker se predvideva, da se je enkrat v zgodovini “udrl” strop jame, tako da je za ogled, popolnoma nedostopna, in je videt le par metrov vhoda, a dovolj, da so našli, kar pač so.
Kar se tiče promocije pa, tipično slovensko, bi rekel.
V osnovni šoli Pivka, so nas o tem učili, ampak že v Ilirski Bistrici ali Postojni, oboje je le 12 km do Parij, tega že niso imeli več v učnem načrtu, so pač vektor, integral in odvod bolj pomembni.
Občina Pivka je izdala neke A4 promocijske liste, in to je vse, pa še po te moraš verjetno v Pivko. Okoliški kmetje so tudi bližnji hrib in okolico prav lepo ogradili z žičnimi ograjami za živino, tako da, če že preživiš “električnega pastirja”, se moraš sprijaznit s tem, da če hočeš videt to jamico, nehote ponujaš rit kakšnemu
plemenskemu biku. Tudi o kakšni usmerjevalni tabli lahko le razmišljaš.
Res je, turizem smo ljudje…
Še največ so za to storili prebivalci Parij, ki so v “samozaložbi” izdali razglednice
Parje, in med ostalimi motivi je bila tudi golobina. Nas je pa vseh skupaj, 103 živečih duš. Obišči nas kdaj. Sašo.