No, jaz sem imela mamo, ki je od samih frustracij nad mano včasih povzdignila roko in me po riti. Kakšne posledice naj bi mi to pustilo, pojma nimam. Meni je bilo smešno, ker je njo bolj bolelo kot mene. 🙂
Potem pa so bili očetovi udarci, ki so pa boleli kot svinja. Oprostite, če ve to mečete vse v isti koš, je nekaj resno narobe z vami. Ob udarcu po riti, ki ga da povprečna mama, ima otrok identične občutke, kot ob kriku, pošiljanju v sobo, odvzemu risanke in podobnih kaznih. To je užaljenost, malo jeze, ihte … Občutke sovraštva, nemoči, o katerih govori Katka, pa lahko doživiš samo ob udarcih, ki konkretno bolijo in si jih tudi konkretno zapomniš za vse večne čase. Pa še ti minejo in naj bi jih kot odrasel znal umestiti v nek konktekst. Jaz občutkov ob tem nisem pozabila, draga Katka – sem takrat sovražila očeta, danes ga ne, ampak ravno zato, ker poznam takšne občutke, vem, da ena po riti ni tisto, kar bi take občutke porajalo. Jih pa udarec s pasom, močna moška roka (ali ženska), ki udari z vso silo, ter seveda tudi psihična zloraba.

Ob tepežkanju mame pa sori – ne.

Mame, ki se vam zdi fizično kaznovanje otrok sprejemljivo – ali se vam to, da otrok udari vas ali koga drugega, tudi zdi sprejemljivo? Najbrž ne. Takrat mu gotovo rečete, da se to ne dela. Dvojna merila?
Pa še nekaj. Ali takrat, ko vam pokrov dvigne odrasla oseba, tudi udarite? Najbrž ne, ker je to nesprejemljivo in ker se tudi en sam udarec šteje za agresijo. Zakaj pa je potem udariti otroka sprejemljivo? Zamislite se malo nad svojimi vzgojnimi prijemi.

Glej, to so pač bili tvoji občutki in tvoje ne-posledice. V redu, ti si pač tako doživljala.

Ne govori pa ti meni, kaj JAZ sem in česa jaz nisem čutila! In kakšne posledice sem JAZ imela ali jih nisem imela!

Ne drzni si tega!

mmama točno o tem sem jaz govorila. Na mojem otroku zapiranje v sobo (ali ohladitev) pusti veliko večje posledice, kot ena čez rit. Nikoli ga še nisem po riti toliko, da bi ga bolelo. In ne bi se mogla bolj strinjati s tabo, ko si dejala, da ima ohladitev, krik, odvzem risanke in podobno enake učinke in posledice kot ena čez rit. Mojemu odvzem risanke ne pomeni nič, ker jih ne gleda, prav tako ne odvzem sladkarji, ker jih ne je. Igranja z očkom, ki ga že tako ali tako malo vidi,ali večerno branje knjigic, mu za kazen ne bom odvzemala, o ohladitvi in učinkih sem že pisala, derem se pa tudi ne nanj. Ampak vem, da to pri “IDEALNIH” mamicah sproži salve napadanj, zato tega raje nisem omenjala.

Če si ena od tistih, ki se jim zdi pošiljanje na kazen v drugo sobo/ na določen stol ali mesto sprejemljivo, pa jaz tebe sprašujem:
kaj boš pa ti naredila, ko te bo otrok zaprl v sobo? in ali ti odrasle, ki te razjezijo zapreš/daš hladit v drugo sobo?
Mene je hči, ko smo bili na obisku pri prijateljici in je ta poslala svojega otroka na hlajenje v drugo sobo, vprašala: Mami, ali x nima rada svojega otroka?

tako da jaz mislim, da je treba imet tudi pri kaznovanju svojo mero. Seveda ni prav, da se nam “utrga” pa mahnemo otroka, ampak če se kdaj zgodi kakšna po riti tudi ni konec sveta.

Glej, sama si spet postavila to temo na MON? Zakaj? Saj veš, da na forumih vedno dobiš take in drugačne odgovore, ne moraš pričakovati, da bodo vsi enakega mnenja kot ti, no. Če pa drugačnih mnenj nočeš slišati in si prepričana, da delaš prav, potem pa pač ne odpiraj teme na MON.

Sploh pa so ti že zadnjič pri podobni temi mnoge napisale, da so pač otroci različni in če tvoj otrok doživlja panični napad v svoji sobi, ja valjda da ne boš uporabljala te metode, no. In če mu risanke nič ne pomenijo, je odvzem le-teh brezvezna kazen. Malo zdrave pameti pa je tudi treba uporabljati, no. In opazovati otroka in se po njem ravnati.

Tudi meni osebno ta metoda ni najbolj pri srcu. Sem jo 3x sprobala in se JAZ nisem dobro počutila. Instinkt mi je govoril, da ni v redu, čeprav hči ni kazala pretiranega razburjenja. Tako da jaz raje uporabljam podobno metodo, samo da se JAZ odstranim v drugo sobo, ko jo popade trma in kričanje.

katka ne gre za to, da ne maram slišati drugačnih mnenj. To, da si ne upam na glas povedati, da zame udarec po riti ni nič kaj strašnega pa ti je menda pri MON-ovskih barakudah jasno. In še enkrat. Zame si carica. Mi je pa zanimov tole. Ko se je nazadnje govorilo o udarcih se jih je cel kup pohvalilo, da otrok ne tepejo nikoli, danes, ko je bilo vprašanje, ali jih potem, če jih ne tepejo kako drugače(neprimerno) kaznujejo,z vpitjem in podobnim pa vas je to zanikalo le nekaj. Kje so torej ostle mamice? Ali vendarle niste tako zelo zlate, in otrok res ne tepete, se pa zato zdirate nanje?

Ma ne moreš MON vzeti za prave statistične podatke.

Če te “tolaži” – jaz osebno ne poznam nobene mamice, razen sebe, ki ni nikoli udarila otroka. Poznam pa, zanimivo, kar nekaj očkov (z mojim možem vred).

Tudi kričanja je kar dosti, a v mojem okolju manj kot udarcev po riti.

Glej, tudi meni se zdi, da če staršu 1-2x na leto zleti ena lahka po riti, če parkrat na leto zarjove kot žival, samo zaradi tega ni slab starš. Lahko je kljub temu celo odličen starš. Če pa so to dogaja pogosteje in močneje, pa zagotovo pušča posledice na otroku.

Samo ne razumem pa tega, ko mnoge pravite, da udarite otroka samo 1-2x na leto. Ali to pomeni,
1) da vas samo 1-2x na leto otrok spravi ob živce (s trmarjenjem, neuboganjem), ali to pomeni,
2) da sicer vzgajate nenasilno, samo 1-2x na leto se znajdete v takem psihičnem stanju (ki mu verjetno botruje kup drugih dejavnikov – stres v službi in druge težave, ki nimajo zveze z otrokom in je otrokovo obnašanje tedaj samo pika na i), da se enostavno ne zmorete več obvladati in otroka udarite?

Ker moja hči ne trmari in ne preiskuša mej samo 1-2 na leto, ampak prej 1-2x na mesec, ko je bila mlajša včasih celo vsak dan ali vsak teden.

Kakšne vzgojne metode potem uporabljate v drugih 10 do 100-ih situacijah v letu, ko vas otrok ne uboga, ko trmari ipd.? Če udarite samo 1-2x na leto?

In zakaj se 8 do 98-krat v letu uspete zadržati, 1-2x pa ne?

In zakaj mislite, da so tiste metode, ki ji uporabljate 1-2x na leto bolj učinkovite od tistih, ki jih uporabljate 8-98x na leto?

Ker razumem, če staršu parkrat v celem življenju zleti roka. Razumem tudi, če staršu ob vsakem večjem otrokovem “neuboganju” zleti roka – je pač to zanj normalna, nesporna vzgojna metoda.

Ampak ravno te 1-2x na leto – tega pa res ne razumem.

Hej, dečva, tele štorije pa ne kupim. Namreč: mati, ki svojega triletnega otroka obravnava takole: “Bila je vse od nesposobne punčare, do prasice, očitala ji je, da ni bila zaželjena, skratka čist je ven padla” (pa še pred drugimi, bogve, kako jo obravnava šele doma), ji ZAGOTOVO tudi fizična kazen ni tuja. Človek, ki tako zaničuje svojega otroka, ga takole psuje in omalovažuje, otroka ne spoštuje in v resnici nima rad. In nima absolutno nobenega razloga, da se ne bi posluževal tepeške. Morda edino kot laž, s katero hoče prek drugih samega sebe prepričati, da je vendarle dober starš.

Torej če je zgodba resnična, jih deklica gotovo dobi. V to si lahko prepričana.

Drugače pa ne, tudi pri nas ne rjovemo. Ne rečem, da nisem že kdaj zakričala, ampak to je bil kvečjemu kakšen kratek “TAKOJ ZDAJ”. Načeloma pa ob takih trenutkih zadostuje, če samo dvignem glas ali pa še bolj, če povem določeno stvar celo bolj potiho kot ponavadi, vendar zelo počasi in resno.:) Z leti je tega tako malo, da se niti ne spomnim, kdaj je bilo treba nazadnje ubrati tak oster ton.

Torej če otroka spoštuješ, ga ne boš mogel tepsti, prav tako pa ne boš mogel rjoveti nanj, kako je prasec in kako je bil itak nezaželen. Če ga ne spoštuješ, boš lahko počel oboje in ponavadi taki ljudje oboje tudi počnejo. Ali pa ima fiksno idejo, da ona svojih otrok ne bo tepla, ker je njo oče mlatil in se tega drži (ampak v tem primeru se mora zelo zelo brzdati), hkrati pa se niti ne zaveda, da bi jo lahko zraven psovanja komot lahko tudi užgala in da kakšne posebne razlike ne bi bilo.

Me je pa tukaj nekaj drugega zmotilo. Če bi bila jaz na tvojem mestu, bi tej prijateljici povedala, kaj si mislim o njenih vzgojnih metodah in kaj si mislim o njenem ponosnem zatrjevanju, da otroka ni še nikoli udarila. Prav gotovo bi ji v obraz povedala par krepkih. Ampak ker je zgodba najbrž nakladancija (človek, ki se okrog hvali, da svojega otroka nikoli ne bi udaril, hkrati pa ga psuje z najhujšim možnim izrazoslovjem medtem, ko so drugi ljudje zraven, je ali popoln bebec ali pa izmišljena oseba):)), ti dotične bejbe tako in tako ni bilo potrebno prizemljevati.

Če si ena od tistih, ki se jim zdi pošiljanje na kazen v drugo sobo/ na določen stol ali mesto sprejemljivo, pa jaz tebe sprašujem:
kaj boš pa ti naredila, ko te bo otrok zaprl v sobo? in ali ti odrasle, ki te razjezijo zapreš/daš hladit v drugo sobo?
Mene je hči, ko smo bili na obisku pri prijateljici in je ta poslala svojega otroka na hlajenje v drugo sobo, vprašala: Mami, ali x nima rada svojega otroka?

tako da jaz mislim, da je treba imet tudi pri kaznovanju svojo mero. Seveda ni prav, da se nam “utrga” pa mahnemo otroka, ampak če se kdaj zgodi kakšna po riti tudi ni konec sveta.[/quote]

No, moji hčerki sta že študentki, tako da sem z vzgojo že zaključila 🙂 Moram reči, da sem z rezultati izjemno zadovoljna. In ne, nisem jih ne tepla ne zapirala v sobo. S spoštovanjem in doslednostjo pri otroku dosežeš čudeže. Poskusi in se tudi sama prepričaj 🙂

Jaz ne tepem, včasih kaj glasno rečem(pa ne žalim), poskušam pa dihati in tako pridobim dragocene sekunde umiritve, da se lažje pogovorimo.

Zakaj imam občutek, da tisti, ki včasih otroka udarite, ne morete prav verjeti, da nekateri res ne tepemo in res ne kričimo?

iz svojega otroštva se spomnim samo dveh (zaporednih) zaušnic (z leve in desne strani, tako da je glava ostala na mestu) od očeta pri mojih cca 6 letih. dobila sem jih zato, ker sem mamo poklicala po imenu in ne mama. ker sem pravzaprav ponovila za očetom, ki je mamo poklical po imenu, jih je le pet minut kasneje (ko je mama prišla z vrta) slišal sam (ni jih dobu, da ne bi katera tega mislila) – to je vse česar se spomnim… kako sem se takrat počutila – presenečeno – mogoče šokirano, ker res nisem pričakovala tega, nimam pa nobenih travm zaradi tega…

vem pa, da moja hči postane čisto histerična, če jo pošljem v sobo, zato namesto udarca (no, ja… nisem svetnica… ko je imela plenico, je dobila eno ali dve to pa je tudi vse) rajši nečesa ne pustim ali vzamem… za določen čas… do sedaj je uspevalo…

lp

Doe,Jane

Jaz sem z udarci opravila. Tako kot mogoče mi obsojamo mamice, ki ne tepejo, da imajo razvajane otroke, vi obsojate nas, da tepemo iz jeze. Jaz nisem otroka nikoli udarila iz jeze ali frustracije, nisem se jezno pačila zraven, mrtvohladno sem ga plosknila po riti. Ker sem to pač v tistem trenutku smatrala za najboljšo opcijo, da se izbruh neha. Včasih pač nimaš pogojev, da se odstraniš, ne ljubi se ti poslušati polurnega tuljenja, imaš dovolj, ko že petič vrže knige na tla in čaka tvojo reakcijo ter podobno (pa vem, da boste rekla vzemi mu knjigo, ampak to je samo primer) … Če ga neseš v sobo ali na hodnik, pride nazaj, ker ne razume, zakaj mora biti tam. Ni nujno, da gre za nemoč s strani starša, gre za zavestno odločitev, da boš izbral ta vzgojni ukrep, ki se ti v tistem trenutku zdi najboljši. Ko je pa toliko zrasel, da je razumel “če boš naredil to, bom jaz naredila to”, potem pa je vse skupaj izgubilo smisel. Pa še potem je vsake toliko preverjal, kaj se bo zgodilo, če pa provocira mamico do konca. In je izvedel.

Joj joj kako pretiravate. Saj ni čudno, da so otroci tako razvajeni. Še nobenemu ni škodila ena po riti, škoduje pa, če se otroku vse pusti. Otrok enostavno mora vedet, kdo je šef, ne pa da je on enakopraven član, in da lahko kar sam odloča o vsem in ne vem še kaj vse se boste spomnile. Otrok je otrok in mama in oče odločata, kaj in kako bo ta otroka počel, in če noče ubogati tudi na prigovarjanje, ga pač ploskneš po riti. Pa za naslednjič ve, da jih bo dobil in raje uboga takoj. Vi kar razvajajte, jaz bom pa iz svojih otrok naredila poštene in delavne ljudi.

O tem je bilo ze res zelo veliko napisanega.. Amapak verjetno je potrebno cimveckrat pisat.. informirat, da se dotakne cimvec “prizadetih”…;)

Tisti, ki otroka vzgajamo s spostovanjem (zakaj ze? ker zelimo, da ima otrok to privzgojeno… vzgaja pa se vendar najbolje z zgledom…), ne uporabljamo udarcev… in seveda tudi ne z zaljenjem, zatiranjem…
Ne, ne frcam jih, ne “bozam” po riti, ne pritisnem.. ne zabijam, ne uporabljam psovk… nisem groba… ne zapiram v sobe…

Odrasla nisem zato, da jim bom kazala svojo premoc.. ampak zato, da jim pokazem kako se da tudi drugace…

Pa zdalec od tega, da sem popolna. Poskusam se imeti pod kontrolo, ampak, ko preizkusajo meje in imam slab dan, povzdignem glas, recem kaj takega kar v dobrih dneh ne bi.. Ampak jim to potem tudi povem in se opravicim…
Tudi otrokom dovolim, da niso popolni in imajo svoje “slabe” trenutke… jih razumem… sprejemam taksne kot so.. s svojimi dobrimi in manj dobrimi znacilnostmi…

Vzgoja pa je predvsem vedno dvosmerna. Sele otroci ti pokazejo kaksen clovek si… v konfliktih pridejo na dan tvoje “prave” strani… koliko se znas obvladat, si potrpezljiv…kaj te iztiri…
In tako kot ravnas (uspesno) pri enem otroku, ni nujno, da bo slo tudi pri drugih…hehe

Itd itd.

Aja, tiste, ki si zelijo dokazati, da “ena po riti” pa res ni nic takega.. so na dobri poti.. so vsaj zacele mislit… Mogoce bodo poskusile drugic se kaj drugega na svojem otroku kor polozit roko na rit…
Ko zacnes verjeti, da se da tudi brez tega, se ti odpre eno veliko obmocje moznosti…

Ja, valjda se jih odpre, ker otroci rastejo in seveda se da potem drugače. Si nekako ne predstavljam, da bi s fantom, ki hodi v šolo, obračunavala z udarci. Resnično ne. Potem bi pa res vedela, da sem pogrnila na celi črti in da gre samo za moje izživljanje.

Pomlad, čas te je povozil, je že Jesen. 🙂

Otroka ne tepem in redko zakričim nanj, imam ga rada, spoštujem ga in on ima rad ter spoštuje mene in moža.
Danes, ko ima 12 let počasi dojemam, da je bila najina vzgoja – za mojega otroka – morda kar pravšnja. Ni razvajen, ni mehkužen, no, domače delo mu ne diši, ga pa opravlja, je ravno prav samozavesten, prijazen mladenič, ki ceni moralne vrednoste – ma ne vem no, mi trije dovolj dobro sodelujemo. Imamo zelo dobre, dobre in slabe dni, kot vsi, ampak iz tega ne delam drame, ker je to življenje.

Midva nisva šefa, sva pa starša, ki sva mu postavila meje, zdaj pa mu počasi spuščava veter v jadra, ker bo sam zajadral v svet. Pri nas se pogovarjamo in poskušamo ugotoviti, kaj ustreza vsem družinskim članom – že od malega mi je šlo na živce, da so me utišali npr. z: “tiho bodi, ker sem jaz tako rekel” ali “to bo tako, ker sem jaz tako rekel”.
mene doma niso tepli, je pa sosed tepel prijateljico in tega, kako je bila tepena za vsako neumnost (ker ni zaprla vrat garaže, ko je on zapeljal avto noter; ker ni pometla drobtin z mize itd.) ne bom nikoli pozabila. Z roko, s pasom, s čemerkoli. Bilo je grozno to gledati!

Sem si rekla, da otroka ne bom tepla, da ga bom raje vzgajala. Ja, tako je, namesto da usekaš, ker si izgubil živce, raje zadihaj in povej, pokaži… še enkrat. Ker pa je vzgoja težka, veliko staršev naredi obvod in ubere lažjo pot – uporabijo premoč starejšega in močnejšega.
In tako umetno dosežejo, da jih otroci ubogajo. Ne pa spoštujejo. In nikakor ne upoštevajo.

Sin hitro prihaja v puberteto in začelo se bo pospešeno iskanje svojega pravega jaza, ampak poskušam ga razumeti. Vseskozi mu dava vedeti, da ga imava rada, spodbujava ga, ker zna biti na kakšnih področjih lenuh (kot večina bi delal le tisto, kar ga veseli), drugače pa se zelo dobro zaveda svojih odgovornosti in mi dejansko večino dni prijazno živimo.

Tako, Pomlad, dolga sem bila, ampak res mi je smešno, kako nekdo sploh lahko pomisli na to, da se pošteni in dobri ljudje vzgojijo le s trdo roko.

Joj joj kako pretiravate. Saj ni čudno, da so zaposleni tako razvajeni. Še nobenemu ni škodila ena po riti, škoduje pa, če se zaposlenemu vse pusti. Zaposleni enostavno mora vedet, kdo je šef, ne pa da je on enakopraven član, in da lahko kar sam odloča o vsem in ne vem še kaj vse se boste spomnile. Zaposleni je zaposleni in šef in direktor odločata, kaj in kako bo ta zaposleni počel, in če noče ubogati tudi na prigovarjanje, ga pač ploskneš po riti. Pa za naslednjič ve, da jih bo dobil in raje uboga takoj. Vi kar razvajajte, jaz bom pa iz svojih zaposlenih naredila poštene in delavne ljudi.

Iz svojih otrok boš ti naredila ljudi, zrele za psihiatra. Saj potem pa ni čudno, če toliko otrok mrzi svoje starše in slednji na stara leta ostanejo sami, samcati … prav jim je.
Sploh pa se motiš – takšnih šefov, ki “ploskajo” po riti, nihče ne mara, ne spoštuje, še manj pa uboga.

Se podpišem pod to.

Sama imam tudi dva mulčka in ja nisem jih še nikoli udarila. Preprosto zato, ker človek udari takrat, ko ne ve več kaj naj naredi. Imam dovolj samozavesti, da konflikte z otroki rešujem na drugačen način. Predvsem pa, ker je potrebno to, kar otroke učimo, kako mora biti prijazen, kako se ne sme tepsti…najprej udejanjati v družini. Ne bom sicer trdila, da nikoli ne povzdignem glasu (je sicer zelo redko, tam nekje 5x na leto), vendar pa ob tem vedno pazim, da grajam otrokovo dejanje in ne otroka. Moja predobro vesta, da sta zaželjena in ljubljena otroka.