Pozdravljeni,

sem mama dveh otrok, 4 in 9 let. Na vas se obračam s prošnjo za nasvet, kako ravnati v taki in podobnih situacijah, saj ne bi rada, da bi otroci zaradi napačnega ravnanja trpeli ali kako drugače bili prikrajšani.
Težava je nastopila po zamenjavi zimskega na poletni čas. Do takrat smo oba otroka odpeljali hkrati v šolo in v vrtec. Po spremembi ure pa malega nismo budili ob sedmih zjutraj, saj mu ni potrebno tako zgodaj v vrtec, pa je šel starejši v šolo sam. Mlajšega smo spremili v vrtec uro pozneje. Tu nastopi težava. Starejši otrok vsako jutro zažene vik in krik, češ peljite me v šolo, ne grem peš, bom pa zamudil, kaj me briga ipd. Do šole ima 600 m, prečka samo en prehod čez cesto. Kakih 300 m prehodi sam, naprej pa gre s sošolcem, ki stanuje bližje šoli. Pot v šolo je torej varna, saj ga sicer ne bi puščali samgea na pot. Na začetku šolskega leta je redno odhajal sam v šolo, ko pa se je začel mraz in burja, smo ga pričeli vozit. Zakaj vztrajam pri tem, da ga ne peljemo? Gre za to, da se mu ne ljubi peš ali s kolesom, z avtom je komot, lenobo pa kaže tudi na drugih področjih, ne vedno, ampak pogosto. Marsikaj se mu ne da opravit, ne bi šel na trening, ne bi bral…Otrok mora imeti določene naloge in dolžnosti, rada bi mu privzgojila red in spoštovanje dolžnosti. Če gre na obisk k prijatelju, ni problema, kar odvihri skozi vrata, takrat mu ni težko hoditi. Ali ravnam prav? Kaj predlagate?

Spoštovana!

Če menite, da je prav in tudi dovolj varno, da lahko sin hodi sam v šolo, morate vztrajati pri svoji odločitvi. Otroci preizkušajo naše meje. Če bi sedaj popustili, bi to postal vzorec za naslednje takšne situacije.

Ob tem pa je pomembno, da pri tej svoji neomajnosti ostajate spoštljivi do otroka. Pojasnite mu, da razumete njegovo željo, da bi se “komot” pripeljal v šolo, vendar bi bilo glede na bližino šole nelogično voziti ga, če ni spotoma. Sedaj je tudi že dovolj star, da mu že toliko zaupate, da bo lahko sam varno prišel do šole. Poleg tega pa nočete, da bi postal pomehkužen in razvajen fant, ki bi potreboval prevoz za 600 m ali ob vsaki malo nižji temperaturi. Pri tem pogovoru poskušajte biti razumevajoči do njega. Prisluhnite mu, kaj on misli. Z njim se pogovarjajte zrelo in razumno in bo mogoče tudi on bolj tak. Verjetno bo še vedno izražal nestrinjanje in upornost, a vas bo vendarle lažje upošteval, ker boste tudi vi njega poslušali in ker mu boste obrazložili, zakaj nekaj zahtevate.

Nikar pa vpričo njega ne govorite, da je len, ker lahko res sprejme to kot svojo lastnost. Uporabljajte raje pozitivno motivacijo: njegova zrelost, samostojnost, sposobnost, zaupanje vanj… Mislim, da vaš sin ni kaj posebno len, pač išče najbolj udobne variante. Šola pa tudi po mojem mnenju otroke precej utruja in posledično lahko otrokom zmanjkuje energije za pošolske dejavnosti ali domače naloge, ki so na nek način prav tako organizirane, kontrolirane in obvezujoče kot pouk, zato ne prinašajo sprostitve.

Zavedam se, da imate težko nalogo, a kljub temu bodite še naprej dosledni do sina. Dolgoročno se vam bo obrestovalo. In imejte zaupanje v sebe, kadar veste, da ravnate prav.

Ostali starši, kakšne pa so vaše izkušnje glede takšnih situacij?

Ne morem govoriti o svojih izkušnjah, ker svojo še vozim v šolo, ki je oddaljena skoraj 3,5 km. Hodi pa v prvi razred. Toda sosedov fantek, ki hodi v drugi razred, hodi od letos v šolo in iz šole čisto sam. Ko sem mu ponudila prevoz, tega ni hotel sprejeti, ker bi potem bil prej v šoli. In tako se včasih pelje z nami (kadar mi zamujamo), včasih gre z mamo, najraje pa sam…..Toliko o tem, koliko zmorejo prehoditi.
Psihološko pa se je res tako – preizkušajo nas do onemoglosti. Saj vejo kje in kdaj lahko. Meni moja pogosto reče, da mi ni verjela, da mislim resno, ker sem rekla s takšnim glasom, po katerem je navadno sledila sprememba oziroma sem si premislila…….

Tanjka, če želite kaj več prebrati o tej temi, vam priporočam knjigo: Z otrokom lahko sodelujete – Elizabeth Pantley.

LP

Živjo!

Moje mnenje je, da je treba otroke čimprej navajati k samostojnosti in prevzemanju odgovornosti za svoje življenje. Peš hoja v šolo pri naši družini ni bila nikoli problem – šola je blizu in jasno je bilo, da bodo hodili sami. Pa tudi navajeni so bili sami kam iti. Npr starejši sin je pri štirih letih želel sam v trgovino (100 metrov daleč in na isti strani ceste), pa sem mu dovolila in njegov podvig s trepetajočim srcem spremljala skozi okno. Seveda mu je uspelo.
V istem duhu vzgojo nadaljujem sedaj, ko postajajo že skoraj samostojni – dovolim marsikaj, zaupam otrokom in doslej se je vse dobro izteklo.

Lep pozdrav!

Hvala lepa za vaš odgovor. Z otrokom sem se pogovorila, pa sva to razčistila in je vse v redu. Zjutraj se lepo odpravi sam v šolo. Res je, da nas otoci venomer preizkušajo, a vztrajnost in doslednost se izplača. Sama imam nočno službo, mož izmensko, v prostem času pa je precej na parceli, saj urejamo novo hišo. Tako ostane vzgoja največ na mojih ramenih, včasih je zelo naporno, posebno po par urah spanja. Pomembno je, da sta starša enotna v postavljanju meja, sicer otroci to izkoristijo. Moja dva tamala sta par dni izkoristila “gužvo”. Mož je večjemu dovolil, da si gre v videoteko izposodit igrico za playstation, pa si je izposodil tako, na kateri se pretepajo in streljajo. To sem ugotovila naslednjega dne, ko je otrok vstal pred sedmo zjutraj, samo da je igral to igrico. Seveda sem jo spravila, saj takih igric ne dovolim. Po moje so to izredno neprimerne igrice, saj povsod šprica kri, ustreljeni in pretepeni ljudje ležijo na tleh, grozno. Starejši otrok to dobro ve, včasih smu tudi jaz dovolim izposojo, a le takih za otroke, npr. Hugota ali pa nogomet. Nasilne sem prepovedala. Moževa izjava je bila ja kaj sem pa jaz vedel, močno dvomim, da ni, saj pozna moja načela in zagotovo je videl, da to prepovedujem. A izbral je lažjo pot. Sledil je pogovor, stvar glede playstationa je sedaj urejena. Moram reči, da se glede nakupa nisem strinjala. To je bilo darilo za rojstni dan, pred par leti. Mož je bil navdušen, češ otrok bo vesel, saj ga imajo vsi…Zdaj se strinja, da nakup ni bil najbolj pametna odločitev.
Knjigo pa si bom zagotovo prebrala.
Lep dan še naprej
Tanjka

Tanjka, ne bom ti dajala nasvetov, vendar vedi da je najslajša prepovedana stvar.
Mislim, da bi bolje ravnala, če bi namesto prepovedi nasilnih iger, šla z otrokom v izposojevalnico in ob posvetu z osebjem vzela videoigrico, ki je IN in ne tako nasilna. Igraj se igro z njim in boš videla, da bo interes za tovrstne igre popustil.

Ne nasilja, ne orožja ne boš mogla iz njegovega življenja izbrisat – žal. Če pa igrico vzameš kot način vzgoje ( dobro – slabo ) se boš izognila skrivanju in napačnemu otroškemu tolmačenju.

Otroke moramo poučiti tudi o slabih stvareh – mora jih poznat, da se bo znal branit. Na žalost svet ni brez nasilja in goljufov. To mora vedeti.

Tanjka – kdo pa še Hugota igra in to pri devetih letih – ko si že z puncami listke pišejo…

Strinjam se, da je prepovedana stvar najslajša.
Raje kadite travo kot pa kaj hujšega. To pa ne. Nisem mama, ki vsevprek prepoveduje. So stvari, ki jih kot devetleten otrok počne, čeprav bi raje videla, da jih ne bi, oziroma da bi ta čas počel kaj drugega. Ima svoje želje in jih spoštujem.

Gre za to, katere stvari njemu škodijo in katere ne. Gledanje nasilnih filmov in igranje takih igric zagotovo ni njemu v dobro. Govorim o stvareh, ki niso primerne za njegovo starost. Včasih grem v videoteko in si skupaj izposodiva film ali igrico. Precej bolj se je zabaval ob gledanju Garfielda in Mr.Beana kot ob kaki akciji, polni krvavih prizorov. Tu sem mu določila mejo. Tudi na igricah za playstation piše, za kako starost so primerni. Te, ki bi si jih on rad izposodil, so za starost 16+ in 18+. Na to me je opozorilo osebje, ko sva obiskala videoteko in nama ponudila nekaj zanj primernega. Pa ne igra Hugota, ha,zmotila sem se, doma ima Spyrota.

Z nasiljem in slabimi stvarmi se otroci srečujejo še prepogosto. O tem se doma precej pogovarjamo, pa o drogi, ki je je naše mesto polno. Glede na število prebivalcev smo menda na prvem mestu v Sloveniji. Po igriščih in grmovju zadnje čase prevečkrat naletiš na odvržene igle, nazadnje so bile ob igrišču v samem centru mesta. Primeren za razpravo o tem pa je verjetno kak drug forum, čeprav se ta problem kaže že na vseh ravneh.

Lep pozdrav!

Tanjka

Zelo rado se zgodi, da je majhen sincek do 40 leta majhen in velik do 40 leta odrasel, razumevajoc in na silo pametnejsi. Majhni samo opazujejo in potem kot dominantni izsiljujejo na osnovi nasega ravnanja do velikega.
Da je prav, morate ves cas razlagati, za kaj je kaksna stvar ali dogodek dober in cemu sluzi. Mimogrede lahko omenite tudi slabso plat medalje, vendar ne s strahom, vsiljevanjem, temvec kot dejstvo.Otroku je potrebno z nasmehom in optimizmom dajati navdusenje, ljubezen in spostovati njego znacaj, ki je obicajno nam tuj in za nas velika uganka.Mislimo, da bo otrok taksen kot me ali moz, pa samo gledamo od kje njemu te ideje. Venda je to svet v malem in vsa mogocnost se bo izkazala, ko bo odrasel, ce ga bomo v pozitivnem podpirali.
Sicer sta pa sedaj majhna in ljubka, vodljiva in vas imata rada. Priblizno v 7.razredu se bo zacel vas psihicen tempo in trajal do otrokovega 19.leta.Takrat boste zeli, kar sedaj sejete. Veliko bolj bosta naporna in ves cas boste morali biti pravicni, dosledni in polni energije. Malega popolnoma enako obravnavajte, kot velikega in cimvec kvalitetnega casa prezivite z njima.