Uspel sem priti do knjige “Moški možgani”. V originalu je izšla letos spomladi, v slovenskem prevodu pa letos jeseni. Verjetno so pohiteli zaradi priljubljenosti in iskanosti prve knjige iste avtorice z naslovom “Ženski možgani.” Malo sem jo preletel, prebral pošteno še ne, a že se mi je v spomin zapičila naslednja misel avtorice: “Moški možgani v zrelejših in starejših letih postajajo podobni ženskim.” Ali nekaj podobnega avtorica trdi tudi obratno v knjigi o “Ženskih možganih” ne vem (noone prosim pomagaj), vendar če malo pošpekuliram in predpostavim da ja, potem lahko rečem, da me to zelo spominja na enega od uvodnih podpoglavij knjige “Žensko telo-ženska modrost” z naslovom:

Zrela leta: nov pogled na ustvarjalnost in dom,

kjer avtorica zapiše:

Za večino žensk identiteta in samopodoba izhajata iz njihovih povezav in odnosov. To velja tudi za ženske, ki imajo vplivne službe in za tiste, ki so se odločile, da se ne bodo poročile. Nasprotno pa moški običajno večino svoje identitete in samopodobo črpajo iz zunanjega sveta-službe, dohodka, dosežkov, priznanj. Pri obeh spolih se ta vzorec v zrelih letih lahko spremeni.

Ženske pogosto začnemo usmerjati več energije v svet izven doma in družine, ki se nam nenadoma zazdi čudovit, vabljiv in nedotaknjen vir za raziskovanje, ustvarjalno izražanje in graditev boljše samopodobe. Po drugi strani pa se moški v istem obdobju-ko morda tudi sami preživljajo nekakšno meno-pogosto čutijo naveličani sveta; pripravljeni so se upokojiti, se zaviti in se umakniti iz bitk na delovnem mestu. Morda celo začutijo, da e njihove prednosti obračajo navznoter, k domu in družini.

Zamenjava je ironična: moški se za svojo »vitalnost« začne obračati k odnosom; ženska se začuti biološko pripravljena na raziskovanje zunanjega sveta, Pri poročenih parih to pogosto povzroči velike spremembe pri vlogah. V najboljšem primeru se moški upokoji ali omeji svoj delovni čas, začne doma kuhati in pomivati posodo in svojo ženo praktično podpira pri njenih novih dejavnostih. Ona pa stopi v svet in odpre podjetje, se izobražuje ali počne nekaj, kar jo veseli. Če je njun odnos prilagodljiv in prožen, bosta sprejela novi vlogi. Če ni, se lahko zgodi, da on postane ljubosumen na njen uspeh in neodvisnost in začne pritiskati nanjo, naj še naprej skrbi zanj kot doslej.

Felixx, hvala, ker si pokukal v knjigo. Tu tudi ni za posploševati. Vsekakor pa menim, da se morata dva v zvezi podpirati, da lahko poletita. Če en na drugega izvaja pritisk, je tako težko živeti in včasih iz takšnega odnosa težko oditi, saj marsikdo nima kam. Pa tudi tu se včasih strasti pomirijo in se vse zlije v en tok.

Najlažje je modrovati, vendar menim, da je toliko zgodb, kolikor nas je ljudi.

Samo v primeru, če najdeš notranje zadovoljstvo in to privoščiš tudi najbližnjim, ter jim pustiš izpolniti njihove sanje, si lahko srečen človek. Nekateri menijo, da bodo odočali o usodi drugega in jim to po zakonu pripada. Tega ni, je le iluzija lastne nemoči in nesamozavesti.

Ali moški zares tako čutite, kot opisuje Louanova?

Noone, moje vprašanje tebi ali tudi ženski možgani na staros postajajo podobni moškim ni dobilo odgovora. To sem te vprašal, saj sem razumel, da si to knjigo prebrala. Sam do nje namreč še nisem prišel in sem se v knjižnici postavil v vrsto. Se še spomniš, a je kaj takega omenila?

Ali moški čutimo, kot to opisuje Louanova?

Avtorica opisuje, kako se spreminja delovanje centrov v možganih moškega od otroštva pa do starosti. Najprej deluje en center, nato nek drugi, pa ko moški postane oče zopet tretji,pa na starost zope drugače. Toda, kaj se v resnici dogaja v teh centrih in kako to dejanje doživlja “nosilec možganov” pač ni moč ugotoviti v laboratoriju, lahkose vsajpribližno zaznava po zunanji mamifestaciji v življenju, pa še to je lahko varljivo. Tudi ko dotična oseba poizkuša opisti doživljanje je izražanje subjektivno in zelo metaforično.

Če rečemo, da fantkom v otroštvu deluje ta in ta center v možganih lahko seveda sklepamo, da so vsi fantki enaki, še posebej, če človeka razumema mehanicistično. Če pa pogledamo v peskovnik vidimo, da temu ni ravno tako: eden se igra raje sam, drugi v skupini. Nekdo hoče v skupini odločati, drugi se podreja, itd. Nekdo sploh ne gradi, temveč čaka, da se ostali umaknejo in jim podre, kar so naredili, včasih že med samo gradnjo, itd. Lahko opazimo, da se peskovnik na nek način ponavlja skozi celo življenje. Ali si tak tudi doma v družini ? Ne vem, mogoče. Če je nekdo šef v peskovniku ( firmi) še ne pomeni, da doma ne reče “Da draga”, če smem malo po ljudsko karikirati. Če se nekdo v peskovniku podreja, še ne pomeni, da doma ni tiran. Če je nkedo v peskovniku robusten, še ne pomeni,da doma do žene in otrok ni nežen in pozoren. In tako naprej in tako dalje….

Zelo se strinjam s tvojo trditvijo, da smo tisti, ki realizira sebe in najde notranje zadovoljstvo pusti tudi ostalim živeti sanje, morda jim celo pomaga alči vsaj podpira. To velja tako zunaj kot znmotraj doma. Tako med moškim in žensko kot med starši in otroci. Ta svet je prepolno primerov, ko starši silijo svoje otroke uresničevati sanje, ki jih sami niso realizirali.

Tirane najdemo tako med ženskami kot moškimi. Vendar je stigma, kot predstava o neki osebi varljiva. Oseba namreč ni nilč statičnega. Biti oseba je pravzaprav zelo kompleksen proces v neprestanem gibanju. Kot otroci smo se najprej vedli nespolno. Če ne bi okolje, najprej družina nato ostalo, vplivalo na nas v smislu: “To je za fantke, to je za punčke”, delovalo na nas že tako zgodaj, bi se spolno razločevanje pri igri realiziralo precej pozneje. Ko začenjajo prevladovati spolni hormoni se seveda postavimo na dva različna bregova. Klimakterij pa je obdobje, ko se zopet začnemo obnašati manj spolno in bolj obče človečko. Pa naj smo moški ali ženske, glavitiramo eden proti drugemu, a čisto ne nek drugačen, ne-spolni način. In to zdravi, to pomirja. To vodi k cilju. Vsaj jaz tako mislim.

Seveda boš našla moške, ki bodo neomajno stalina svojem bregu in se ne bodo premaklnili niti za ped. In seveda boš našla ženske, kibodomoškemu, ki gravitira k njej drugače rekle: “Kaj i pa je? A si dec al si baba?” In ravno tako boš našla moške, kise bodo ženske spretnosti in sposobnosti ustrašili in postavili isto vprašanje. Znanost pa lešpo pravi, da tako eni kot drugi v sebi nosimo hormone obeh spolov. Jajčniki kot mi je znano proizvajajo namreč tudi moške spolne hormone.

Res, najležje je modrovati, težje živeti. Še težje je živeti modro. A ko poslušaš tihi glas, postane živeti modro zelo lepo. Kot si pravilno sama ugotovil: ko se strasti umirijo opazimo, kakose stvari same postavijo na svoje mesto. In za to ne potrebujemo hormoskih preparatov…….