Tako kot številne druge produkte so pametni in napredni ljudje k nam prinesli osebnostno rast, raziskovanje sebe, duhovnost, brskanje po sebi in podoba s*r*a*n*j*a. Jemljem si pravico, da vse tovrstne zadeve tako poimenujem ker v resnici to so – ne sama po sebi, kot to kar ljudje na osnovi teh produktov profitirajo, jih izrabljajo in zlorabljajo za izživljanje osebnih frustracij. Danes je moderno in družbeno sprejemljivo, da vse ljudi okoli sebe kar naprej ocenjuješ, analiziraš in jim dodeljuješ pridevnike in limaš nalepke zato da dokažeš kako sam osebnostno rasteš in kako si z brskanjem po sebi dosegel višji nivo. To je IN. Če ne pokažeš kako je z nekom drugim nekaj narobe, če pri nekomu ne najdeš napake, nisi cool. Ne rasteš osebnostno. Ne delaš na sebi! Hej človek, ne delaš na sebi! Kaj te pa je? Jaz sem ti ravnokar naštel kaj vse je narobe s teboj, ti pa kar ne delaš na sebi. S teboj je pa res nekaj hudi narobe, sem ti rekel. Tvoj ego je tako močan. Toliko si negativen. Tako negativne ljudi ne želim več spuščati v svojo bližino ker mi čist umažejo avro. Potem pa moram 3 ure meditirati, da pridem k sebi. Ne, tega mi ni treba, res. Če ti nisi sposoben s seboj raspucat te tudi jaz ne mislim prenašati. 😊

Najboljši se po nauk odpravijo v vzhodni svet in si v Indiji poiščejo duhovnega vodiča. (Čist tko za Info: v Indiji so še vedno ljudje razdeljeni v kaste in premožni delajo z revnimi kar hočejo – zakonito. Predvidevam, da so dosegli najvišji nivo osebnostne rasti, ker so rangirani med seboj in se zakonsko lahko izživljajo eni nad drugimi. Kar pa je v kapitalizmu prepovedano seveda. Vsaj zakonsko. Zato potrebujemo poduhovljene ljudi iz Indije – da nas naučijo kako živeti tj. kako se podrejati.) Nekateri celo prestopijo v sekte in so pripravljeni vse žrtvovati za doseganje nivojev in zato, da so priljubljeni pri bogu in zato da bodo nekoč imeli srečno posmrtno, večno, življenje. Nekateri so pripravljeni cele dneve sedeti in izvajati smešne pesmi zato, da so bližje bogu. Nekateri se oklepajo starodavnih verovanj in ver. Ko pa potegneš črto ugotoviš, da se vsi nekoga oklepajo in se vsi prizadevajo oprati se grehov in biti bližje bogu. Hecno….

Nobeden, prav nobeden se ne vpraša in ne prizadeva pridelati čim manj grehov. Takšna ideologija za navadnega človeka ni sprejemljiva. Nobeden si ne reče: Hej, ne bom grešil! In če ne bom grešil potem se mi ne bo treba kar naprej kesati in iskati odpust pri bogu in se nenehno moliti za oprost mojih grehov. Kaj takšnega pa res nobenemu ne pride na misel. Lažje se je ure in ure moliti bogu kot pa se ure in ure truditi in delati na tem, da ne grešimo. Bližnjice so vedno lažje. Lažje se je moliti k nekomu za katerega itak ne veš da obstaja in ni zagotovila, da boš kaznovan ali pomiloščen, kot pa sočloveku pogledati v oči in vsak trenutek življenja delati to kar vsi v svoji podzavesti vemo in čutimo, da je prav. Ni ga človeka na tem svetu, ki se ne bi zavedal svojih grehov in kateri ne ve kdaj in pri komu je kaj zagrešil. Mi vsi se tega zelo dobro zavedamo, samo smo preveč neljudje in brez čustev, da bi stopili pred nekoga, ga pogledali v oči in se iskreno pokesali. Ljudje smo sposobni vse, prav vse, celo prepričati se v Krišno, slepo verjeti v duhovnega voditelja iz Indije, v Boga, se moliti in prositi za odpuščanje grehov. Vendar, iskrenosti do sočloveka, opravičila za lastne napake in iskrenega kesanja pa ne premoremo. Pa naj gori voda, tega ne bomo naredili.

Zelo boli ko vidiš kako so kar vsi zastrupljeni okoli tebe in so celo ponosni nase, ko ti ˝nastavijo ogledalo˝. Ker itak je vedno s teboj, tj. z drugimi kaj narobe oni pa so poklicani, kateri bodo drugim nastavili ogledalo in tako pomagali drugim, da osebnostno zrastejo. Nisem si mislila, da sem toliko zanič dokler mi nekdo, kateremu še ni uspelo zaključiti šolo, kateremu je pivo za zajtrk vsakdanjik, kateremu je pljuvanje čez sodelavce malica, in seveda pljuvanje čez starše večerja, ni nastavil ogledala. Nisem vedela kako sem zanič človek dokler mi prijateljica katera je celo življenje odvisna od staršev, prijateljica katera smrti lastnega očeta ni mogla čustveno doživeti, prijateljica katera ne je zato da se njene hčere lahko preseravajo in gredo nivoja, niso nastavile ogledalo. In to vse sem preživela in prebavila.

Nisem pa še prebavila dejstva, da so današnji psihologi, psihiatri in psihoterapevti tisti, ki današnjem človeku perejo možgane in njegovo samopodobo gradijo in izdelujejo na osnovi nastavljanja ogledala. Ali so današnji strokovni delavci, kateri naj bi zgubljenemu človeku pomagali do prave poti, ravno tako podlegli modernemu in dobro prodajanemu produktu?
Po nekem času sem se sama zatekla k ˝pomočnikom˝, ker so me prepričali, da je z menoj nekaj narobe. Pa sem poskusila pri enemu, pri drugemu, pri tretjemu, pri četrtemu. In zdaj sem odnehala. Zagotovo in dokončno. Vse kar so mi ti, naključno izbrani pomočniki, zares pomagali, je da sem priznala in sprejela dejstvo katerega sem sama prezirala ves ta čas in sebe zaničevala. Dejstvo, da je z menoj vse ok in ne potrebujem nobenega psihiatra, zdravilca, pomočnika, duhovnega vodnika ipd. Bila sem ok in takšna kot sem bila sem si vedno bila Ok. Razen tistim, ki niso mogli dojeti kaj pomeni biti človek in imeti spoštovanje do drugih, ne pridelovati grehov na vsakem koraku. Za (ne)ljudi katerim je bilo važno jaz, zdaj in sedaj, sem vedno bila kreten, ona, nenormalna. Hvala bogu. Tistim, ki so popljuvali vsakega čim je obrnil hrbet, ki so popljuvali vse okoli sebe, nikoli bili zadovoljni s čemerkoli, goljufali če jim je le uspelo, pokavsali sosedovo ženo, nikoli nisem bila všeč. Hvala bogu. Sovražili so me tisti kateri me niso mogli zvleči v korupcijo. Sovražili so me tisti, ki so želeli da govorim samo to kar oni govorijo in da potrjujem njihove besede čeprav so se sami zavedali svojih umazanij.

Smešno je kako so novodobni popravljalci človeških možganom in psihe privzeli in prakticirajo terapije na način, da posameznika še naprej ohranjajo v prepričanju, da je on sam sebi problem. Si odraščal z očetom alkoholikom sledi česa imaš privzgojeno določeno obnašanje in vedenje – danes ko si odrasla oseba. Greš na terapijo in ti strokovnjak reče: ja, vi morate živeti v sedanjosti, to kar je preteklost ni več pomembno. Vi ste odrasla oseba in ste odgovorni za lastno obnašanje, torej vi morate sebe ˝popraviti˝. Ni važno kako se počutite in zakaj ste prišli do stanja v katerem ste, je treba priznati da ste si sami krivi. Omeniti, da je oče alkoholik in je odgovoren za psihično stanje otroka v odrasli dobi, je nedopustno. Treba je še naprej okrivljati otroka. Otrok je bil kriv da je oče alkoholik, zdaj pa je kriv za svoje lastno obnašanje in vedenje. Nikakor, niti pod razno, pa se ne sme omenjati da je oče alkoholik. Enako velja za druge stvari. Doživel sem krivico. Čutim to krivico še vedno, kot odrasla oseba. Pa vendar ne smem tega izraziti niti povedati ker to pomeni da krivdo prenašam na drugega, takoj ko govorim o drugih. Govoriti smem le o sebi, veste, to zapovedujejo današnji nauki. Govoriti o drugih pomeni, da valim krivdo na druge in ne priznam svojih napak. To, da so drugi napak ravnali in meni povzročili bolečino, mi naredili krivico pa ne smem omenjati. To ne piše v nobeni knjigi. Nikjer ni navodila, da je treba pacientu priznati, da se mu je zgodila krivica. Bog ne daj. Nikjer, nihče ne dovoli izražanje v katerem si bo nekdo olajšal dušo in izpovedal o tem kako mu je storjena krivica. Takšna izpovedovanja se zatrejo takoj. Da ja ne bi komu bilo priznano, da ima prav. Bog ne daj, da bi terapevt svojemu pacientu priznal, da ni ok da je njegov oče alkoholik in da ni ok da je odraščal v bolnem okolju posledica katerega je njegovo današnje obnašanje in vedenje. To pa ne. Tega se ne sme. To ne piše nikjer v nobenem priročniku.

Sodobna osebnostna rast pomeni, da se naučiš določenih fraz predvsem, da se naučiš krivdo valiti na druge. Krivi so vedno tisti, ki danes in sedaj niso ˝normalni˝. Niso točno takšni kot smo mi. Ne nasedajo obljubam in ne privzamejo vse kar jim drugi prodajo. To so tisti oz. to smo tisti problematični ljudje, neprilagojeni, nenormalni. Mi smo tisti, ki smo odraščali v alkoholizmu, v nasilju, v revščini, smo bili posiljeni in danes nimamo pravice izreči niti si zaslužimo, da nam je priznano da nam je storjena krivica. Nismo vredni, da nam družba in strokovnjaki priznajo in dajo vedeti, da nam je bila storjena krivica in smo upravičeno jezni, žalostni, razočarani in nas boli. Predvsem da nas boli to kar smo preživeli, ker se tudi sami zavedamo, da to kar smo preživeli ni prav in ok. Kljub temu danes ne smemo odkrito o tem govoriti niti to na glas povedati. Takoj dobimo klofuto, da kaj govorimo mi o drugih, da naj sebe pogledamo. Da kdo smo mi, da druge obsojamo in kritiziramo. Da kaj si pa mi mislimo, da smo boljši al kaj. Zakaj vse to? Ali je tako težko priznati in nekomu dati vedeti, da mu je storjena krivica. Ali je tako težko biti človek in razumeti, da boli vedno tisto, kar je prav da boli in je normalno da boli. Današnji družbi in strokovnjakom je popolnoma normalno reči, da z neko osebo nekaj ni ok in potrebuje psihoterapevta. Ni pa normalno priznati, da je ta oseba bila odškodovana otroštva. Nekoga označiti za bolnega je ok, istemu pa priznati, da je bolan ker so ga njegovi lastni starši naredili bolnega, pa niti pod razno. Še huje, če ta isti človek želi na glas povedati to kar ga boli! Ne to pa ne. Bog ne daj na glas reči, da so ti starši naredili kaj hudega. Neeeeeee. Ne smeš. Oskruniti podobo starša, ki si ne zasluži biti starš ne smeš. Starš je Ok. Ti si naroben. Kako te ni sram govoriti čez starše. Ja, so alkoholiki in so se nad teboj izživljali, vseeno pa ne smeš čez njih govoriti. Drugih spominov iz otroštva, kot da si le želel zbežati, se v miru naspati, jesti brez strahu, sedeti brez strahu, nimaš. Ker jih ni. Kljub temu pa ne smeš rečt, da so ti storili krivico. Moraš še naprej vase potiskati to svojo bolečino in trpeti. Ker je res s teboj nekaj narobe. To piše v vseh priročnikih in vse novodobne metode psihoterapije in osebne rasti potrjujejo, da je krivec vedno tisti, ki misli da mu je storjena krivica, ne glede na to kaj je res. Resnica se ne sme nikoli na glas povedati in nikoli se ne sme priznati to kar bi se moralo.
In to je nasploh super. Za osebnostno rast prav posebej.

Takšno filozofijo potrjujejo tudi strokovnjaki. Ni ga boljšega, če zatiraš druge in njegova čustva in obenem krivdo za njegova negativna čustva zvališ nanj. Ker ti si ja na višjem nivoju, ti delaš na sebi, si osebnostno zrasel zato lahko pljuvaš po drugih, jim iščeš napake in za njihova dejanja kriviš njih. A veš, danes zjutraj me je udaril avto na prehodu za pešce – Jah, sam si kriv, kaj nisi prej pogledal levo in desno. Pri zdravniku sem čakal 3 ure na pregled, pa skoz so noter jemali druge čez vrsto – ja, so drugi imeli bolj nujne zadeve, premalo si bolan….

Res smo osebnostno zrasli. Mislim, da kar malo preveč.

<3 <3 <3,
ne poznam vašega imena, ne poznam vaše zgodbe, napisali ste veliko, pisali ste iz sebe, napisane besede imajo smisel. Mogoče simboli src delujejo plehko, vendar niso mišljena tako. Mišljena so kot znak podpore in razumevanja.

Hvala za vaš prispevek.

Mateja Debeljak, Društvo VseDobro

Vedno znova sem presenečena kako daleč so ljudje pripravljeni iti za voljo doseganja svojih lastnih ciljev. Celo do pretvarjanja in prepričevanja drugih, da to delajo v njihovo dobro. Saj me samo skrbi zate in ti hočem pomagati, a veš. Saj zato pa moraš narediti, misliti in odreagirati točno tko kot jaz hočem, v nasprotnem me bo še naprej skrbelo zate. Saj ti hočem samo pomagati. Kakšna dvoličnost. Mislim, da smo v pretvarjanju kako nas skrbi za druge in kako samo želimo pomagati drugim, na način da mora nekdo prevzeti točno to kar mi mislimo da je prav, presegli najvišji nivo inteligence.

Tudi moja mati je vedno trdila, da jo skrbi zame, na smrt. Zanimivo. Nikoli se ni spomnila, da bi me poklicala vprašati kako sem. Nikoli ji ni padlo na misel, da bi kaj takšnega naredila. Niti tega ni vedela kakšno delo opravljam niti kakšno šolo sem končala. Če pa sem že jaz poklicala jo v resnici nikoli ni zanimalo kako sem, kaj sem jedla, kaj počnem v življenju. Ampak, skrbi jo zame na smrt.

Še ena zanimivost, ki je očitno značilna za naše področje, da si vsah jemlje pravico, da ti pove kdo si ti in kaj si, pa kakšen si. In vsak si jemlje pravico, da te prizadane. Tega pri nas res ne manjka. Vsak bo zlorabil tvoje zaupanje takoj, ko se mu bo ponudila priložnost. Nekomu zaupaš kakšne težave imaš in se iskreno izpoveš, na koncu pa ta nekdo iz tega razvije zgodbo kako je nekaj narobe s teboj in celo hujsko, ker ga kao skrbi zate. Kakšna dvoličnost. Vsak ti postavi diagnozo, prilepi bolezen, vzdevek da s tem pa res ni vse ok, in to vse v imenu skrbi zate. 🙂 Kako lepo. Nobeden, prav nobeden pa te niti ne vpraša kaj je. Niti kdo pomisli da bi se vživel v tvojo vlogo in mogoče dojel kaj te matra in zakaj ne moreš biti vsako sekundo nasmejan. Ni človeško da nisi nasmejan…moraš biti nasmejan vsako sekundo zato da te drugi ne maltretirajo in ti ne limajo nalepka kako je s teboj nekaj narobe, kako si negativen.

Še najboljše je tisto, ko v težkih trenutkih sprejmeš pomoč nekoga na koncu pa te ta nekdo označi za njajbolj grozno osebo na svetu, samo če enkrat rečeš ne. Prvič, ko nekomu odrečeš pomoč, si se sam obesil. Prvič ko sem prijateljici rekla, da ne bom naredila tega kar od mene zahteva, pa gre za eno res brezvezno stvar, mi je takoj vrgla v faco kako sem pozabila ko so oni meni pomagali, jaz pa sedaj ne bi niti ene malenkosti naredila in kaj vrnila nazaj. Odličen občutek, ko vidiš kako nekdo laka prvo priliko, da te popljuva. Tega je pri nas na pretek. Ljudje so prijazni, pripravljeni pomagati, potem pa zabijejo nož v hrbet takoj, ko njim nekdo ne naredi nakaj kar bi oni radi. Seveda moraš narediti točno to, drugače si zanič.

Koliko ene dvoličnosti in zahrbtnosti

Veliko bolečine, res veliko, od majhnih nog, veliko negativnih izkušenj, ki se ponavljajo. Nič zavidanja vredno. Sočutje. Potrebujemo sočutje, pa ga je včasih tako težko dobiti kajne? Koliko bi bila cena sočutja, če bi ga prodajali v trgovini? 100 evrov, 1000 evrov, 5000 evrov,…neprecenljivo?
Dobri terapevti/svetovalci ga uporabljajo in z njim blažijo in zdravijo rane. Ne glede na to, kolikokrat ste bili zavrnjeni, potlačeni, spregledani, izdani, … so bili trenutki v vašem življenju, kjer vam je bilo dano nasprotje tega. Samo včasih veliko bolečine prinese črnino na naše oči in vidimo le temo in nič svetlobe. Poskusite iskati svetlobo, poskusite se ji odpreti, pa naj bo ta še tako majhna. Pa če je le nasmeh tujca v množici, naj vas ogreje in če ni nasmeha, ga mogoče podarite vi,…bodite strastna iskalka ljubečih trenutkov, pa če so le mrvice sredi trave, …bodite razposajena kot Pika Nogavička. Kaj vas stane? Kaj lahko izgubite? Nič. In če ne bo nikjer nič, se vsak večer ovijte v svoj šal sočutja. Obarvajte ga z barvami ljubezni in mehkobe in naj vas greje. Na začetku bo bolj tak pikajoč, saj boste črpali iz ljubezni, ki ste jo bili deležni in vam je znana, toda z vajo in vztrajnostjo, se bo mehčal in segreval.
Jaz vas razumem, sočustvujem z vami, nič ne govorim oz. pišem, da je z vami, kaj narobe in želim si, da bi bila za vas ena taka majhna drobtinica ljubezni.

Mateja Debeljak, Društvo VseDobro