Vsem vam …
Prebiram vaša sporočila, vaše stiske ob izgubi ljubljenih oseb … Tudi sama sem ti doživela, kljub temu, da sem stara šele 24 let, sem doživela izgubo treh ljubljenih ljudi. Pri 5-ih letih mi je za rakom umrl moj mali bratec, kasneje je umrl moj zelo dober prijatelj, nazadnja pa, letos januarja še moja ljubljena babica, prav tako za rakom …
Kako sem doživljala vse te izgube, ne vem, bilo je grozno … Ko je umrl moj bratec, še v bistvu nisem prav dojela, kaj to pomeni in da ga nikoli več ne bom videla, da se nikoli več ne bova skupaj igrala. Nisem prav razumela žalosti mojih staršev, saj sem bila prepričana, da se bo vrnil … Kasneje, ko sem bila že bolj odrasla, se je zgodilo znova, tokrat sem vedela, da smrt pomeni dokončen odhod, ko ljubljene osebe več ni … Prijatelj je vedel, da bo umrl, pa vendar sva živela vsak dan znova, kot bi bil zadnji, upala sva do konca …
In nato še babica …. Ta bolečina je še zmeraj živa, zdi se mi, kot bi se zgodilo včeraj …
Ne vem, težko dojemam smrt kot odhod … Da je zunaj sonce in bo kmalu mrak, razumem. Da pa danes si, jutri pa … Ne morem dojeti. ne povsem … Še vedno trdim, da je kruto človeka pahniti v začarani krog vsakdana, kjer se pehamo za materilanimi dobrinami, pozabimo pa dejansko živeti, vse pa nas čaka isti konec, ko nam “Nekdo” po svoji volji ugasne luč … In veste, ob vsem tem se spomnim na to, kako so te drage osebe, ki sem jih izgubila, vplivale na moje življenje. Da, če jih ne bi spoznala, bi bila drugačna. Spremenili so me na bolje, za vedno … S svojim pogumom, modrostjo in s svojim bojem za življenje. Dali so mi velik zaklad. zaradi tega bom lažje pomagala sebi, morda tudi drugim … In zaradi tega je vredno živeti, vredno se je boriti, treba se je naučiti živeti s spomini … In, verjemite, sčasoma se bolečina zmanjša, spomnimo se lepih trenutkov in se jim nasmehnemo … Bogati smo, da so bile te osebe del našega življenja in v naših srcih bo zmeraj poseben prostor zanje …
Pogum vsem, bodite močni in … Niste sami …
Nataša, zelo lepo napisano, hvala.
Smo pa vsi tukaj srečni, da smo bili del življenja naših ljubljenih in mislim, da je ravno zato njihov odhod toliko težji in toliko bolj boleč. Pogumni pa moramo biti vsi, ki se s tem soočamo, kaj pa nam drugega preostane?? Enkrat smo bolj, drugič smo manj, a se borimo, kajne??
Lp, Bučka1
Napisano zelo resnično, življenjsko, točno tako kot dejasnko je. Tudi sam se vidim v napisanih besedah. Namreč, ko doživiš smrt bližnjega ob prebolevanju dejansko v nekem momentu “prestopiš nek rubikon”. Drži da dolgo časa ne prides k sebi in da stvari nikoli vec niso vec take kot so bile, vendar se vcasih življenje kaže v nekem drugačnem dojemanju, ni nujno da slabšem. Hočem reči, normalno da smrt zelo prizadane bližnje, na to nimamo vpliva, ampak, kasneje, nek čas “po dogodku smrti” dejansko dojemas stvari drugače, bolj življensko, bolj z naravo povezano. V bistvu se bolj odlepis od tega zahodno materialistično pojmovanega sveta. Dejansko vidis vec, kot si prej, ceprav nosiš v srcu veliko izgubo. Težko razložim, vendar zanimivo mi je to, da toliko spokojnosti in mirnosti kot sedaj nosim v sebi jo še nisem. Živim za danes, živim za spanje, živim za sprehod, za sonce, mogoče za lep dan; jutri pa do naslednjega. Pa je hudo in vse kar paše zraven, vendar pa ni več tistega turbo pehanja za “sploh ne vem nečem”, ….najbrž za stvarmi, ki so tako hudičevo “pomembne” na tem materialistično dokazovalnem svetu.
Ja, res je.
Naenkrat ti ni več najpommbneje, da si urediš hišo do potankosti, da se pehaš za boljšo plačo, boljši avto, standard …..
Ostane ti samo to življenje, tukaj, sedaj, ta trenutek, zate, zame in za vse okoli nas, ki nas še rabijo. Kako resnično in hkrati boleče je to spoznanje. Življenje moramo živeti ta trenutek, kajti najslednji trenutek nas mogoče že ne bo več. Kako minljivo je to življenje vemo skoraj vsi na tem forumu, boleče pa je dejstvo, da se tega zavemo prepozno, šele ob izgubi nam dragih ljudi.
Ja, Miha napisal si točno. Ta svet je materialističen, dokazovalen in želostno je to, da smo ujeti v ta “preklet kalup” dokler nas usoda ne strese in začnemo gledati življenje z druge plati.
Lp Nataša
Tudi stvari kot so recimo spreminjanje drugih, se jeziti nanje brez veze, jih krojiti po svojem okusu, ni več pomembno, ljudi sprejmemo točno take kot so in v vsakemu poskušamo najti nekaj dobrega, če resnično to ne gre gremo pač mimo njih in jih pustimo pri miru. Zavedamo se, da imamo premalo časa na tem svetu, da bi se ukvarjali z nepomembnimi stvarmi, ki so se še včeraj zdele tako zelo pomembne.
Lep pozdrav vsem. Res je, strinjam se z vsem, kar ste napisali. Meni že dolgo več niso pomembne materialne dobrine. Trudim se živeti za vsak dan, za vsak trenutek posebej. Res je, da je okoli nas veliko ljudi, ki nas prizadenejo. A zlobne pozabimo, če smo količkaj pametni, zapomnimo pa si tiste, ki so se nas dotaknili, nas spremenili, morda postali del naših življenj in predstavljajo tisti košček mozaika, ki bi bil brez njih prazen …Za takšne ljudi in za takšne drobne trenurke je pomembno živeti, da se jih nekoč lahko z nasmehom na ustnicah spomnimo in si rečemo, da je bilo vendar lepo živeti.
Normalno je, da nam življenje tudi jemlje, največkrat žal ljudi, ki so nam blizu, ki jih imamo radi … Je hudo, boli, toda bolečina je sčasoma manjša in tako, kot pravi Miha, na stvari začnemo gledati drugače in se zavedati, kaj je tisto, kar je resnično pomembno v življenju …
Grlica, kako resnično je vse to. Žal pa se mnogokrat tega zavemo takrat, ko je že pozno… Ko že nekoga izgubimo…
LP