vsem v pogum
…tudi mi smo šli skozi čas, skozi trenutke ko imaš občutek da se vse vrti počasneje, ko imaš občutek, da se je vse ustavilo ko ne veš ne kam ne kod in ko si postavljaš sto in en zakaj….tudi meni in ženi so forumi pomagali preboditi najhujše trenutke potem pa nama je uspelo…zmagali smo nekaj dni nazaj in dobili sinka, ki nam ga žal lani usoda ni namenila. In tako je naša prva hčerkica končno dobila bratca. Vseskozi in tudi sedaj občudujem svojo ženo, kako ji je vse skupaj uspelo…ne želim še enkrat opisovati žalostnih trenutkov, ker so sedanji preveč lepi…vredno je poskusiti še enkrat zato nikoli ne obupajte, ogromno se pogovarjajte a le takrat ko sta oba zato…vsak pač takrat ko žaluje žaluje na svoj način…ne ozirajte se na okolico ker vsa ne more razumeti in se s tem niti ne obremenjujte…saj vem lahko je reči nekaj pa je potem to tudi storiti. Nikoli ne bomo pozabili našega drugega otroka, saj se še sedaj ko smo dobili sinka motimo ko ga pokličemo po imenu drugega…a to nikogar ne moti le močnejši smo saj vemo da je tudi on z nami čeprav samo kot angelček….
….in tudi mi.Po 16 mesecih se nam je tudi prezgodaj rodila naša Ula.Ni mi žal.da sem se tako hitro odločila za drugega otroka po Vidu. V Uli ne vidim nadomestka zanj,ker vsak sta svet zase.Vida imamo na poseben način radi,kar mu izkazujemo s tem,da se dosti pogovarjamo o njem in obiskujemo njegov prerani grobek. 16.08. bo praznoval drugi rojstni dan z enim velikim darilom- svojo novo sestrico.
Bolečina postane topa,toda mine nikoli.
lp D.