Dragi moji,

tudi jaz zelo trpim zaradi smrti svojega bližnjega, občutka krivde … nesreče pred slabim letom dni
A nisem trenutno pripravljena govoriti o tem, morda vam kdaj drugič povem kaj se je zgodilo v mojem primeru.

Sedaj želim le reči, da na moja vpršanja zakaj, zakaj ni znal oz. ne zna odgovoriti nihče in se mi tudi ne zdi smiselno več postavljati to vprašanje, saj vem, da odgovora ne bom dobila.

Mene so edino potolažile besede moje sestre, da si vsaka duša sama že ob spočetju izbere kako, kdaj bo odšla iz tega sveta. To je bil resnično edini “balzam” za mojo dušo. Vse ostale besede vseh okoli mene mi niso pomagale.

Upam, da vam zgoraj napisane besede tudi vam prinesejo malo miru v vaša življenje in duše.

ma-mi-ca

Živjo, ja vsak človek mora najti nekaj, kar mu pomaga, kar mu prinese vsaj nekaj miru v dušo.
Meni osebno pa je takrat, ko sem stalno jokala za mojim otrokom pomagala ta izjava: ” kako mora biti tvoj otročiček-angelček žalosten, ko gleda iz nebes, kako njegova mamica stalno joče in trpi.
In pa razmišljanje, ki sem ga prebrala v neki knjigi, ko je neka ženska šla mimo malega grobeka in videla na njem napis: samo 1 dan je bila z nama najina punčka. Razmišljala je o tem, zakaj je nam ljudem toliko do tega, da so naši otroci stalno z nami, da so z nami še takrat, ko ostarimo…Lahko pa je ta punčka izpolnila svoje poslanstvo že v enem dnevu?
Jaz sem se s tem zelo potolažila, mogoče je moj sinko tudi vse poslanstvo izpolnil že v 8 urah, ki so mu bile dane po rojstvu?
Glede tega, da si duša izbere že ob spočetju, kdaj bo odšla iz tega sveta, pa me je kar strah…Kaj pa če je res tako? Mogoče se mu je zdelo, da bi na tem svetu trpel, da njegova mamica in očka nista za skupaj…
Kaj vse človek razmišlja ob vsej bolečini.

Draga Ingrid

Tvoja zgodba me je spravila ob jok.

Veliko več srečnih dni ti želim
Doroteja

V eni tibetanski knjigi (avtor je Tobsang Rampa) sem prebrala, da Tibetanci verjamejo, da je človeku že vnaprej določeno št. dni, ki jih bo v določenem življenju preživel na Zemlji. Tisti, ki storijo samomor, so dolžni v naslednjem življenju do konca preživeti preostalo jim št. dni. Nekako tako pojasnijo smrti majhnih otrok, ki so tako zelo zgodaj umrli.

S prijateljico sva debatirali o tem, ali je storiti samomor karmično negativno dejanje in kako soditi nekomu, ki mu je bilo v določenem trenutku tako hudo, da ni videl drugega izhoda kot smrt.

Kakorkoli, knjige zgoraj omenjenega avtorja so zelo zanimive in prijetne za branje. Sama nisem brala, sem pa slišala, da je odlično opisala odnos med še nerojenim otrokom in njegovimi starši Ajra Miška v knjigi Šepet življenja.

Življenje je polno žalosti, padcev, izgub pa tudi vzponov, uspehov in smeha. Blizu mi je misel, da je “umetnost živeti življenje” pomirjeno s samim seboj krmariti med temi nasprotji, živeti v ravnovesju ne glede na vse hudo in krasno, kar nas doleti.

S toplimi pozdravi!

Ne bom te tolažila z besedami, ker meni sami niso pomagale prav nič…včasih sem bila jezna na tiste, ki so mi govorili, da bo minilo. Lahko pa ti povem, kako sem si pomagala sama…z branjem. Če rada bereš, si preberi knjige Van Praagha: Pogovor z nebesi, Pot do nebes in Zdravljenje žalosti.

Meni so zelo pomagale in želim si, da bi vsaj kanček tolažbe v njih našla tudi ti.

Ljudje berejo različne knjige, v katerih najdejo vsaj nekaj tolažbe za umrlimi. Jaz pa sem prebrala v Svetem pismu to besedilo: ” Pravični gine, a nihče ne premisli v srcu, in z milostjo obdarovane pobira smrt, a nihče se ne zmeni, da se izpred nesreče pobira pravični.” (Izaija 57. poglavje, 1. vrsta) Mogoče nam kdo umre prav zaradi tega, da bi ga Bog obvaroval pred kakšnim dejanjem, ki bi mu zaprlo vstop v nebesa. Kdo ve?!