Draga Romy,

morda je pa to v tem trenutku največ vredno – da si zraven, brez besed. Saj sama veš, da niso potrebne, da nobena ne more povrniti izgubljenega in nobena omiliti bolečine. Bodi z njo, pa čeprav v tišini, da bo vedela, da v svoji bolečini ni sama.

Ko bo prišel pravi čas, bosta našli besede. In tudi kakšna knjiga se bo zazdela smiselna.

Do takrat pa zdrži, ostani taka super mama kot si, hčero pa čimvečkrat objemi! In verjemi, zato ker ima okoli sebe ljudi, ki jo tako zelo ljubijo, ji bo lažje…

lp Lara

Ponavadi samo prebiram in berem kaj doživljate starši. Zdaj pa bom napisala tudi sama kaj doživljam- moja hčer je prav tako izgubila otroka po porodu. Veste, težko je bilo. Za vse. Nosila sem dve žalosti v srcu. Žalost za vnukom in hčerino žalost. Res se je težko pogovarjati. Težko začeti nov odnos.
Naši družini je pomagalo to, da smo poiskali kontakt pri Solzicah.
Najprej jaz potem pa vsi skupaj. In gre. Seveda še vedno se vsi trudimo, se pogovarjamo o detetu. In tako kot ve pišete, da ste odpovedale kot mame tako sem se jaz počutila, da sem odpovedala kot mama.
Čas prinese svoje in vsi živimo naprej, s spominom.

lp

ANDI zelo dobro temo si odprla!!

Nihče pa ne omenja obsojanja domačih”bližnjih”.
Ne zamerite če sem mogoče kak post površno prebrala,moje srce niti glava ne preneseta vsega!
Namreč,moj mož je povozil hčerko na domačem dvorišču.
Zaradi vsega hudega pride tudi do konfliktov.Med poplavo očitkov izveš tudi da si kriv da se je vse to zgodilo.Pa da te tega obsodi tast bi še razumela,da pa te obsodi še mož in ti da vedeti,da tako mislijo vsi v vasi,s tem je pa že težje živet.Tako da je bila moja reacija edino le jok in pa da ga bo življenje še fest teplo,in da nevem na koga se bo takrat obrnil.

LP
Janja