Prisrčno pozdravljene !

Vem ,da bom verjetno s svojimi besedami povzročila užaljenost in jezo pri nekaterih. A vse prevečkrat sem odkimavala, medtem ,ko sem prebirala vaše kritike do drugih “nečutečih” ljudi in vaša samopomilovanja, ki po nekaj mesecih marsikatero žalujočo mamico ne pripeljejo dlje od stopnjevanega samopomilovanja.
Tokrat načnem tisto resnico, ki bi jo videla večina od vas, če bi si to le dopustila.

Obsojamo ljudi, ker ne znajo pravilno reagirati in ne znajo izreči pravilne besede. Pa ste se kdaj iskreno vprašale, če vi vedno pravilno odreagirate v vseh življenskih situacijah.
Kdo lahko trdi, da se ljubezen do otroka meri s tem, ko v svoji glavi vseskozi vidiš sto nevarnosti, ki mu grozijo in ga zaradi tega prisesaš nase kot klopa. Zakaj ta mati ni bila dan in noč pri svojih otročkih v bolnišnici, takrat, ko so najbolj potrebovali njeno prisotnost in energijo?

So bili vaši občutki do izgube otroka že od nekdaj taki? NE, nemogoče! Ta občutenja so vam podarili vaši otroci, ki niso vstopili v vaša življenja za kratek čas zato, da bi vi potem obsojali druge. Prišli so zato, da vam podarijo dosti bolj človekoljubna spoznanja.
Kolikokrat ste se zahvalili svojim otročkom, da so prišli, v vas prebudili te občutke ljubezni, ta spoznanja o vrednosti življenja? Ali vedno le obžalujete? Ste se kdaj vprašali, kakšno je bilo njihovo poslanstvo? Mogoče bi morali v svojem življenju kaj korenito spremeniti….Ne vem. Sto vprašanj bi vam lahko še postavila.

V čem smo boljši od teh prijateljev, ki niso več prijatelji, če jim ne privoščimo njihove sreče. Ne zmoremo stisniti njihovega otročička in potočiti še solze sreče, ker je tako zdrav,živ in poskočen. Bi res morali vsi skozi izgubo, da bi jih sprejeli za svoje.

Potem pa se nekdo sprašuje, če je bog pravičen?
Kaj ali kdo je sploh bog in kje ga najdemo?
Ozrite se vase, v svoje srce, v svojo dušo. Tam ga najde vsak. Tam moraš razumeti, oproščati, sprejeti drugačnost in iskati vzrok za vse kar se ti dogaja. Ko zmoreš v sebi najti ljubezen, s katero te je obdalo tudi tvoje detece, boš spreminjal sebe in ljudi okoli sebe.

S spoštovanjem in ljubeznijo do vseh vas

Andreja

Draga Andi!

Ker že od kar sem izgubila hčerko, prebiram poste, ki si jih starši, predvsem mamice z izkušnjami izgube otroka pišemo, vem, da ste tudi vi šli skozi grozljive izkušnje izgube, zato tega ne bom smatrala kot jezo ali pa napad. Sicer pa moje iskreno sožalje ob vaši izgubi.

Bi pa rada vseeno odgovorila na nekatera vprašanja, ki so bila zgoraj navedena in ne vem, če so sicer točno meni namenjena, ampak vseeno odgovarjam.

Res je, da v vseh življenjskih situacijah najbrž nihče od nas ne reagira, tako kot bi moral, se pa vsaj trudimo v tej smeri, vsaj jaz se ali pa sem rajši tiho, ker včasih tišina več pove, kot pa če “blekneš” kakšno, ki v tistem trenutku ne bi bila prava. Zato pa tako trpim. Morda bi res potrebovala kakšno pomoč, glede na to, da me bolečina drugih, sploh prijateljev, zelo čustveno prizadene.

Jaz ljubezen do otroka merim pač po svojih izkušnjah (žal slabih), ki sem jih sama imela kot majhen otrok in glede na to, da je danes svet še bolj “nor”, se temu primerno tudi zaščitniško ali pa recimo temu “sekirantsko” (da vidim raje sto nevarnosti, kot nobene), obnašam. Moja prijateljica pa se že od nekdaj brezskrbno obnaša. Pa hvala bogu zanjo. Vem pač iz izkušenj, ki smo jih v življenju že skupaj dali skozi. In žal ali pa resnici na ljubo, takšni ljudje v življenju za razliko od nas, v življenju dosti bolje skozi pridejo.

Če pa se to vprašanje o prisotnosti mamice v bolnici pri otročkih nanaša direktno na mene, pa sledeče: verjemi, če bi imela to možnost, kar pa je nisem, bi bila, tako kot si navedla dan in noč 24 ur pri inkubatorjih. Žal imajo v bolnišnici postavljena svoja pravila, ki niso po godu nam staršem, in tudi, če sem kadarkoli nekoliko prehitro prišla na obisk, kot je bilo namenjeno v času obiskov, sem s strani medicinskih sester dobivala neprimerne opazke in pripombe o poznavanju ure itd. Žal pri starših, ki imamo otročke v inkubatorjih, niti ne prakticirajo, niti ne dovolijo, da bi bili starši kakorkoli hospitalizirani, verjetno zaradi stroškov zdravstva. Zopet se vse suče okoli denarja. Nimam pa žal niti nobenih vez in poznanstev v bolnici, ki bi mi morda tedaj še tako prekleto prav prišli oz. lahko to omogočili, kar sem si najbolj želela.

Kar se pa tiče prijateljev, je ta prijateljica, o kateri sem pisala, bila moja najboljša prijateljica, ki me pozna v dno duše. In ko sem jaz njej v prvi nosečnosti, pravzaprav po porodu stala ob strani in jo spodbujala, ko je imela probleme z dojenjem in si je tako želela dojiti in je obupavala in je situacija nikamor ni vodila, in če pogledamo resnici v oči, to sploh proti izgubi otroka ni nobeden problem, ker se danes dosti mamic zavestno odloči, da ne bodo dojile, in otroci vseeno zrastejo v krepke in zdrave mladostnike, bi pričakovala, da bo vsaj v tem trenutku malo bolj razumska in bo poskušala razumeti, kaj je s takšno izjavo povzročila, glede na to, da ona svojo hčerko še ima na svetu in jo lahko zavaruje vsaj pred takšnimi stvarmi, na katere starši lahko sami vplivamo, jaz pa svoje po krivdi drugih nimam več oz. da sem v tem trenutku pravzaprav izrazila celo skrb za njenega otroka, saj mi v tem primeru ni bilo vseeno za njeno hčerko, ko sem ji rekla, kako upa tako malega otroka samega pustiti doma, čeprav je to le za 15 minut.

Je pa res, da niti najhujšemu sovražniku ne bi želela, da gre skozi takšno izgubo.

Pa naj bo to vse zaenkrat.

S spoštovanjem in veliko osebnega miru ob prihajajočih praznikih,
Sandra

Draga Bobika, Andi in vse mamice,
ni vse tako, kot je videti, ker vsakdo s svojimi očmi vidi drugače, v srcu pa je najbolj boleče in ker je izguba otroka najtežja življenska preizkušnja, je občutljivost v neizmerni bolečini velika. Težko je ljudem najti besedo, če spoh kakšno, saj ni tolažbe, smrt je dokončna in nepreklicna. In je res, da je velikokrat boljša tišina, človek, ki prisluhne, človek, ob katerem lahko čutiš, da razume. In je tudi res, da v bolečini ljudje hitro obsodimo, včasih prehitro, prehudo. vem, da so besede lahko bič, premalo jih poznamo, da bi nam omogočile kaj več zgolj podajanje mnenja, za izražanje misli in sočutja pa včasih neznosno neumne in neprimerne. In jeza, ki se poraja ob njih je nezaželjena. Vsi žalujoči, že med seboj včasih ne zmoremo, tisti pa, ki nam izrekajo sožalje in želijo razvedriti zlomljeno srce in dušo, nam na nek način ponujajo roko, ne uspevajo, ker morda sploh ni mogoče, vsaj ne zdaj, ne še..in jih izključimo, ustvarimo sodbo in jih več ne razumemo.
Otrok, ki pride in tako hitro odide, prinaša sporočilo prav svojim skrbno izbranim staršem in sorodnikom. Kakšno je to sporočilo, kakšen je bil njegov namen in kdaj bomo vedeli še kaj več o razumevanju na svetu, med nami vsemi ? Najiskrenejše sožalje vsem mamicam na forumu. Objemite otroke ,to je najlepši dar. Mir in ljubezen bodimo ob prihajajočih praznikih, spomnimo se otrok z ljubeznijo in se zahvalimo, da nam je bilo naklonjejo spoznanje porajajočega življenja. Ženske smo in matere, ki jih življenje preizkuša, prijateljice druga drugi.
Romy

Pozdravljene,
da še jaz dodam svoj piskerček :).
Drage moje, veliko je bilo napisanega, veliko doživetega, veliko spoznanj, veliko vprašanj in malo manj odgovorov. Romy je tako zelo lepo povedala:
smrt je dokončna in nepreklicna … ja res je.
Torej, da pričnem od začetka – ravno zaradi nerazumevanja okolice, zaradi občutka, da smo sami s svojo bolečno, zaradi dejstva, da ni bilo literature ni bilo družbe, ki bi nam pomagala, ki bi nam olajšala ali vsaj stala ob strani itd. smo se “zganili” in nekaj v to smer naredili. Pa ne zato, da bi samo objokovali in se samopomilovali. Ne. Ampak zato, da bi se znali dvigniti nad bolečino, da bi znali si prisluhniti in najti človeka, ki čuti z nami, ki je podobno bolečino tudi doživel in da bi skupaj stopali po poti, ki je tako boleča in pot na katero smo bili vrženi in se moramo sami znajti. Zato smo dobili forume, srečanja … in naj bo jasno, da so to oblike, ki nam pomagajo. POmagajo na poti žalovanja in skozi žalovanje. Tudi na srečanjih ne objokujemo in se samopomiljujejo. Spoznavamo sebe, spoznavamo bolečino in obdobje katero preživljamo in gremo naprej. Do sedaj še nisem srečala družine, ki bi dolgo želela biti v samopomiljevanju.

Veste, žalovanje je en proces v katerem se prepletajo različne faze. In te faze so med drugim tudi te, da se ne moremo veseliti sosedovega otročička – pa to ne pomeni, da jim ga ne privoščimo ampak preprosto je naša bolečina premočna.
Mogoče ne zmoremo pogleda na srečno nosečnico, ne zmoremo v trgovino … ampak to je vse trenutek ali mogoče obdobje, ki mine, ki ga prerastemo.

Forum obiskujejo starši, ki so žalostni, razočarani, obupani, ki so vrženi v žalost in v izgubo. In ko jim je najbolj hudo, uteho in tolažbo iščejo na teh straneh. In ja- v prvem letu, mogoče dveh, pa še potem pride trenutek, ko je hudo, ko si želiš izliti bolečino. In to narediš in greš naprej. To ne pomeni, da si dneve in tedne na tleh. Veliko družin poznam, ki občasno kaj napišejo takrat, ko jim je hudo. Hkrati pa vem, koliko lepega jim je prinesel otrok, kakšna spoznanja … ampak, ko je žalost je preprosto žalost. In če pogledamo statistično – na forum se javljajo starši v “intenzivnem žalovanju” se pravi kmalu po izgubi. In takrat res še ne vidijo sončka na koncu tunela. Ker ga enostavno ne zmorejo. So v fazah, ko so jezni, občutljivi, razočarani, obupani, ko iščejo krivca pa čeprav ga ni. In to je normalno. Nič ni z njimi narobe. To so le čustva, ki se porajajo ob žalovanju. In ta čustva delijo na forumu. Vendar to razmišljanje ni večno. Ga prerastejo, se premaknejo naprej. Najprej počasi, korak za korakom potem pa malo hitreje in na koncu jim uspe.

In veste, pri izgubi tako majhenga otroka se je najprej potrebno boriti za njegov obstoj, da ga okolica sploh sprejme in dovoli žalovanje. Kako težko je žalovati za delom tebe, za tebi najdražje na svetu, brez spominov brez … res je, da smo žalujoči naporni za okolico in res je tudi obratno.
In kako težko je v prvih mesecih se veseliti sosedovega novorojenčka ne da bi ob njem pomislili na svojega, ki ga več ni. In strah: ” Kaj pa če zajočem, ko ga bom videla? Kaj si bodo mislili ?” itd… oh, še bi lahko pisala, še bi se lahko spominjala mojega intenzivnega žalovanja.

Oja, velikokrat sem se spraševala kakšno je poslanstvo moje deklice, kakšno je moje poslanstvo. In ne, ne obžalujem te izkušnje. Sploh ne. Vsak večer se znova zahvalim naši deklici, da je prišla, da je bila z nami kolikor dolgo je pač bila. In ja, s smrtjo otroka se ti življenje korenito spremeni. Brez, da bi ga sami kaj dosti spreminjali.
V bolečini rastemo in se učimo. In upam si trditi, da smo starši, ki smo izkusili takšno izgubo še kako posebni starši. In tudi vem, da prav vsaka zvezdica, ki je zasvetila je prinesla staršem nekaj lepega. Vendar ta lepota se ne da opaziti takoj. S časom, ko sprejmemo bolečino, ko se naučimo živeti z njo, ko nam je pri srčku lepo, ko se zjutraj zbudimo z nasmehom – ja takrat smo hvaležni za življenje.

Še bi lahko pisala o sprejemanju okolice – pa morda kdaj drugič.

Tudi jaz želim vsem družinam veliko miru v srcih.Dnevi in prazniki, ki prihajajo pa naj vam minejo v spominih, nasmehu … in če se ob vsem tem zalesketa solzica na obrazu ji pustite prosto pot. Naj poišče pot k tistemu, ki mu je bila namenjena in naj mu pove, da ga imamo radi pa čeprav je nekje tam … nad zvezdami.

petra

Drage punce :o)

Lepo ste nadaljevale temo v različna razmišljanja. Kdor se je našel v naslovu “vsem tistim, ki obsojate”, si je verjetno tudi odgovoril na nekatera vprašanja.
Na nikogar direktno ni letela nikakršna kritika ali obsodba. Mi je pa zanimivo, kaj ste iz vsega potegnile.
Preprosta resnica mojega sporočila pa je bila:
” Nikogar nimaš pravice obsojati! Vsak, tako mi kot oni ravnajo v danem trenutku kot najbolje znajo.”

Ljudje smo na srečo močno različni.

Da se vam ne zamerim čisto, bom povedala še en izsek najine zgodbe:

Pet tednov sem skoraj neprestano, noč in dan preživela na pediatrični kliniki ob mojem Markiju. Zadnje tri tedne se v ozki sobici nevrološkega oddelka, kjer sva bila v “izolaciji” od vseh virusov, niti ležalnika ni dalo raztegniti. Sem pač vsak dan prespala nekaj ur v polsedečem položaju. Vse sem se naučila, ker samo pri mojih aspiracijah ni jokal, ker me je hvaležno gledal, ko sem počasi spuščala hrano po sondi v njegov želodček. Nisem se pustila odgnati od nobene sestre in zdravnika.
Tisti dan pa se je Marki neverjetno dobro počutil. Večkrat je pogledoval v prazen prostor in me nekaj spraševal z radovednimi očkami. Cel dan me je oblivala sreča, zaradi njegovih boljših odzivov. Zaradi tega sem se ob desetih zvečer odločila, da noč zaupam sestri in se grem domov stuširat in odspati par ur v normalno posteljo. V kopalnici sem vseskozi slišala meni do tedaj neznane glasove. Moje telo se mi je nekako oddaljevalo. Komunicirala sem na neki drugi ravni.
Malo pred sedmo zjutraj sem stopila v bolniško sobo in že prvi korak mi je dal slutiti, da je to dan, ko se bo Mark poslovil. Agonija od sedmih do štirih popoldne se je zame odvila v prepolovljenem času. V zadnji uri sem ga vzela iz postelje s cevkami v naročje in mu nežno prigovarjala, da ga imam rada in, da lahko oddide, ker mu bo veliko lepše. Z nasmeškom je zaspančkal v mojem naročju. Mož je bila zadnji dan vseskozi poleg. Večkar ga je zvilo, da sem morala tolažiti še njega. Jaz sem ostajala mirna.
Verjetno si zdaj kdo misli, da se mi je zmešalo od vsega hudega. Mogoče bo kdo to pojasnjeval z fiziološkimi procesi v telesu.

Jaz pa si dovolim naslednjo resnico.
Moj otrok me je pripravljal na svoj odhod in to zelo dobro, na subtilni ravni. Tega se ne da zanikati.
Vse dušice si same izberejo starše in čas svojega spočetja. Takrat dobro vedo, kakšen je njihov namen prihoda, kaj svojim staršem prinašajo in koliko časa bodo v svojem fizičnem telesu. Vez med mamino in otrokovo dušo je energetsko najmočnejša in edinstvena. Povežeta se že pred spočetjem. Pri približno sedmih letih se otroci odklapljajo in takrat jim moramo to dopustiti.
Vse to so stvari, ki jih ne najdemo v izrečenih besedah. Od nekdaj so v nas.

Smrt je res dokončna in nepreklicna, a samo kar zadeva fizično telo. Ko bi vedeli……

Tebi Petra ne oporekam, da je takšen forum in društvo zelo dobrodošlo in v veliko pomoč. Vsa pohvala tistim, ki vlagajo trud in sočutje.
Pred desetimi leti, ko mi je umrl prvi fantek, res ni bilo ničesar, kar bi lahko imenoval pomoč. Pred slabimi dvemi leti, ko je odšel Mark, pa mi je neka znanka po pošti poslala knjigo Prazna zibka. Lepo sem se ji zahvalila, želje po prebiranju pa nisem imela. Že par prebranih strani me je odvrnilo.
Poskusila sem s prebiranjem tega foruma, kar prav tako ni delovalo. Zakaj? V vsem tem nisem videla nobene svetle lučke, nobene razlage zakaj se vse to dogaja. Ob forumu in knjigi me je popadala samo še večja žalost.

Posegla sem po drugačnih, bolj duhovnih knjigah. Začela iskati odgovore v sebi in dobila razlago za mnogo stvari. Če si znam stvari razlagati, jih tudi lažje sprejmem in se lažje potolažim.

Tako je z menoj. ” Takle mamo” :O)

Pa brez zamere, saj vam res vsem želim le dobro.

Andreja

Pediatrična? Skoraj dva meseca. Otrok? Kako znano se to vse sliši; prav čutim kako sem se vsak dan korak za korakom bližal tisti sobi na koncu hodnika…; kot bi se spet prestavil tja, točno v center tiste sobe. Globoka koma in na koncu njena 3 dneva zavest in smrt. Iščeš njo, pa jo ni. Iščeš sebe pa te ni. Pogledaš se v ogledalo, pa je tam nek tujec. Bojiš se ven, ker ne veš kaj sledi. Jokaš, tuhtaš, bereš, kao spiš; ne ves ali je dan ali noč, vse je isto. Dnevi minevajo, moraš v službo, v trgovino, po obveznih opravkih. Voziček tu, lupinca tam; prijatelji (?!), sorodniki, sodelavci pa tako kot da tamale nikoli ni bilo; spreminjajo temo, se delajo in začenjajo neke debate o koruznih storžih …; kr neki.

Nekaj definitvno vem; je že stereotip, samo drži; dokler se ti ne zgodi ne veš. Pika. Ampak nikoli pa nisem nekoga avtomatsko “diskvilificiral” samo zato ker tega ni doživel. Vendar roko na srce, zelo malo ljudi je “ostalo”, se posebej sem razočaran nad tistimi, ki so najbolj imeli polna usta besed, da “kri ni voda”. Zato vem kako to boli, in tudi vem kako je ko nikogar ni, zato pozdravljam društvo Solzice in njihovo prizadevanje za pomoč žalujočim, tako način kot obliko.

Tudi sam sem sebi in partnerki kupil knjigo Prazna zibka, strto srce. Sem jo prebral. Partnerka tudi. Jaz do konca, za partnerko nisem siguren, tudi če, je stežka. Zakaj meni ta knjiga ne pomaga? Sem čudna? Ali jaz to samo to napačno dojemam? Bo mogoče potem še bolj za mano prišlo? Si tajim? Poglej kako punce pišejo v knjigi… Vsa ta vprašanja so se nama porajala o branju knjige. Sicer je res, vse je napisano definitivno tako kot je, vendar je vse napisnao na dojemanju momenta v stanju šoka, mogoče tudi malo kasneje, definitivno pa v času ko si nezmožen čutit, kaj šele mislit. V zaćetku si sicer rečeš; poglej, sj se tudi drugim dogaja in ti je mogoče malo lažje; takoj naslednji moment pa: kaj ce bo spet tako? Poglej, saj pisejo…

Dokler casa si nisem dopustil drugacne resnice, sem se vrtel v krogu. Nikogar ne zelim prepricevati; ne tu, ne privatno; ampak za mene ni samo realnost tu in sedaj, ampak je definitvno nekaj vec. Kaj ne znam definirati, lahko recem samo da cutim. Ne znam razlozit neke energije v njeni sobi takoj po tem in tudi ne znam razlozit energije v njeni sobi sedaj. Gledam isto, vendar dojemam globje. Je daleč, pa vendarle zelo blizu; vcasih je cisto zraven. Cutim. Vem, da zivljenje ni omejeno na število let na tem planetu in vem, da smo nekoč bili, smo in tudi bomo. Neskončno potovanje. Brez vprašanj.

Žalovanje je več plastno. Vsi tukaj vemo kako je. Kako je v momentu zemeljske smrti, kako je po dveh mesecih, petih. Nekateri, veste kako je po dveh, treh letih in več. Če daste na skupni imenovalec “potek” žalovanja vseh objavljenih postov, boste videli, da sicer vsak dojema zadevo po svoje, ampak so pa stvari, ki so nam vsem skupne. En izmed teh je definitvno čas. Zato bi si želel, da dojemate poste vseh ljudi tudi iz tega stališča; namreč vsak ima v tem obdobju svoj čas in temu primerno njegovo/njeno resnico; in kot taka je definitvno prava. Se pa resnica tudi “spreminja”; spreminja se z spoznanji. Ta pa pride ko je čas in ko dopustimo. Nič prej, nič kasneje, točno takrat in vedno.

Sedaj si lepo napisala Andi. Vem, da si veliko pretrpela ob izgubi svojih otrok. Sem se morala kar zjokati, ko sem prebirala o odhodu vajinega Marka.
Kot si napisala: vsak najde svoj način! Tebi pomagajo duhovne knjige – jaz jih ne maram… Jaz živim tu in sedaj in danes moram preživeti! Mar mi je kaj je na onem svetu – s tistim se bom ubadala, ko bom tam. Seveda verjamem v nesmrtnost energije, duše nekje živijo dalje – lebdijo ali kakorkoli si pač razlagamo. Vem, da so dušice mojih otrok nekje tam zgoraj, da naša vez obstaja za večno. A meni so bili odvzeti moji otroci na tej zemlji, večini žensk tega ni treba doživeti nikoli v življenju. Vemo, da je izguba otroka najbolj boleča izguba, ki nas lahko doleti. Podre nam naš svet do nule in le s težavo ga sestavljamo. In velikokrat ostanemo v tem sestavljanju zelo osamljeni. Ker smo zelo ranljivi, očutljivi, ker potrebujemo samo toplino, razumevanje, poslušalca, tolažnika. Nekoga v oporo. Človeka ne nadomesti nobena knjiga, objem je vedno objem.
Do “konflikta” z okolico pa pridemo največkrat zaradi tega, ker vemo premalo o procesu žalovanja, ker je smrt v naši družbi tabu. Ker bi jo radi obšli, morda tudi z duhovnostjo – kaj vem. Meni gredo te moderne “pozitivistične” knjige že močno na živce, ker so že kot nek nov rak družbe. Ok, če imam slab dan kar tako, se morda še lahko motiviram, da pogledam svet z lepše strani, ne pa pri smrti. In smrt ni problem kot npr. če ti avto ne vžge (pravi moj mož). Ali si zaspan, ker si predolgo žuriral. Tudi to slišim.

Skratka: tvoja pot je vredu, moja pot je vredu, vsak si najde način, ki mu pomaga. Glavno je, da preživimo! Da se naučimo zaživeti na novo in sreča, če imamo koga ob sebi, ki nas razume in ne obsoja, ker se ne zmoremo veseliti sosedovega dojenčka kot je napisala Petra. Zaradi prevelike bolečine, pa morda tudi zavisti – ker vemo, da vsi žalujoči malo zavidamo tistim, ki imajo otroke, moža, ženo, mamo… nogo, zdravje, vid … – ker je to naravno, ker si vsi želimo biti srečni!

Pa vse dobro vsem, tudi tebi Andi! Brusimo se skupaj – pa le potrebuješ ta forum, kajne!?

Draga Andi in ostali udeleženci foruma!

Želela bi dodati še nekaj misli in pa moje doživljanje hčerine smrti.

Pa naj se dotaknem najprej slednjega. Smrt naše hčere nas je dobila totalno nepripravljene. Pa kdo bi se sploh lahko pripravil na smrt svojega otroka, četudi bi mu kdo vnaprej povedal, da je to neizogibno, dokler tega resnično ne doživi.
Zakaj nepripravljene? Naša otroka sta se rodila zdrava, brez vsakršne prirojene anomalije, čeprav dosti prezgodaj – v 29. tednu. Ampak z ozirom na to, da danes rešujejo že takšne kritične primere prezgodnjih rojstev, tam nekje od 24. tedna dalje in z dosti nižjo porodno težo, kot je bila od naših dveh, so me vsi prepričevali, pa saj boš videla, vse se bo uredilo. In sem verjela. To je potrjeval njun lep napredek v razvoju in pridobivanju teže. Bili smo pozitivni. Planirali smo že vse mogoče, kako bo, ko bosta prišla domov.
Tretji dan po rojstvu nam je asistent naše sprejemne zdravnice zaupal bojazen zdravnikov glede infekcij – seps. Od tedaj naprej me je bilo strah za naša dva sončka, nekje v podzavesti, ne da bi si to dopovedovala. In ker v zadnjih letih ravno nismo slišali, da bi se te okužbe dogajale, predvsem zaradi napredka zdravstva in pa strogih higienskih ukrepov, sem te misli odvrnila z upanjem in molitvami, da pa nam bo uspelo potrpeti toliko časa, kot je potrebno in bomo potem lahko odšli domov.
Tako daleč mi je uspelo. Do tistega usodnega štirinajstega dne, ko me je ob obisku pri njiju, predvsem ko sem stala ob hčerinem inkubatorju, spreletaval takšen čuden srhljiv občutek, ki ga še prej nikoli v življenju nisem imela in ga nisem znala pojasniti. Sem pa sestre in zdravnico kljub lepi zdravstveni sliki moje hčere že tri dni pred kritičnim dnevom in tudi na tisti dan opozarjala na to, da nekaj z njo ni vredu. Pa so me vsi prepričevali, da se mi to samo zdi in da tako pač pri nedonošenčkih je. In sem jim zaupala, saj so oni strokovnjaki, mi pa laiki, a vseeno starši, ki nas, tako kot si lepo zapisala, vežejo posebne vezi na višjih ravneh, ki jih ni moč besedno pojasniti. In tako je prišel dan njenega dokončnega odhoda. Pa samo tri, štiri dni je manjkalo, da bi se rešila vseh teh cevčic in iglic – potencialnih vhodov za bakterije.
Ker se je vse dogajalo tako hitro, nisem sploh dojela, da se to zares dogaja. Takrat sem ob inkubatorju gledala na dogajanje nekje iz višav in si želela, da so to samo sanje.
Skoraj dva meseca po njeni smrti je sin še bil hospitaliziran v bolnici. Zato mi ne zamerit, ker šele sedaj po treh mesecih intenzivno doživljam hčerino smrt, podoživljam vsak trenutek nosečnosti in njene prisotnosti na tem svetu ter njeno prisotnost v drugih sferah življenja.
In zato sem še zmeraj tako občutljiva na dogajanja okoli mene. Predvsem kar se tiče ravnanja staršev z otroci in pa tega, da kdo kaj “zame neprimernega” reče, bi pa lahko bil srečen, da mu le ni otrok umrl. In v tem trenutku ste vi forumovci tiste osebe, katerim lahko zaupam takšne stvari, saj me drugi tako ali tako morda ne bi razumeli. Pa bom tudi jaz verjetno čez nekaj časa sposobna ponovno dopuščati in odpuščati drugim ljudem, da ravnajo najbolje, kar pač po svojem razumu znajo in hočejo, četudi morda to ni najbolj prav

Ker sem že predolga, pa bi glede ostalih misli želela dodati samo še to, da živimo v materialnem svetu, kjer se vse meri z vidnostjo in otipljivostjo. Vse, kar je izven domene teh dveh človeških čutov, za večino ne obstaja, razen za nas, tiste, ki smo šli skozi takšno življenjsko izkušnjo ali pa za tiste, ki so posvečeni duhovnemu življenju. Torej želim reči, da si ljudje (vsaj velika večina) predstavljajo in cenijo oz. ocenjujejo, se nenazadnje celo bahajo s tistim, kar vidijo, kar lahko pokažeš. Česar nimaš oz. si imel in nimaš več, ne vidijo, niti ne omenjajo in ne sprašujejo po tistem. Kakorkoli se jim zdi celo absurdno, če na glas sanjaš o tem, kako bi bilo, če……. Pa saj je to konec koncev človeško. Človeško pa je tudi to, da imamo ponujeno možnost, da obstaja ta forum, kjer si lahko kadarkoli »pričaramo« osebo, ki smo jo izgubili, skozi spomine o tem, kakšna je bila, si zamislimo, kakšna bi bila, praznujemo na glas njihove obletnice, jokamo, ko nam je hudo in drugi jočejo z nami, brez da bi nas kdo obsojal, ko nam v vsakem trenutku nekdo stoji ob strani in nam je pripravljen ponuditi ramo, na katero se lahko naslonimo.

Pa se še enkrat opravičujem za takšno dolgovezenje, ampak nekomu moram zaupati. Hvala, da ste me bili pripravljeni poslušati.

Velik objem,
Sandra

velikokrat smo že slišali in res je: vsak žaluje drugače in pustimo vsakemu svojo pot in ga ne obsojajmo in ne delajmo zaključkov, če človeka ne poznamo kot so : – ki po nekaj mesecih marsikatero žalujočo mamico ne pripeljejo dlje od stopnjevanega samopomilovanja.
pa srečno vsem in veliko moči in poguma, da napišemo kar čutimo in se ne bojimo komentarjev, saj to je namen tega foruma a ne?
lp

Ne vem, ali se v tej razpravi vključim na eno ali drugo stran. Čutim se v obeh, tam, kjer smo žalujoči in tam med “obsojanimi”.
Ker doživljam oboje, večinoma žalujoči čas in ko govorim s hčerko, kot bi bila na drugi strani. Dva žalostna bregova, vmes reka žalosti.
Moji hčerki je umrl otrok, star komaj mesec dni. Ne morem razumeti. In ne morem razumeti, da sedaj izgubljam še njo, ki jo ljubim in jo pogrešam. Zelo globoko se zavedam njenega trpljenja. Vrstijo se mi slike, kakor film – preko celega dne, gledam kako ga ljubkuje, obožuje, ljubeče ogovarja, poje pesmice, ga hrani in vidim njeno neizmerno srečo. Takoj ko sem ga videla, sem se zaljubila vanj, on pa je hotel samo njo – svojo mamico. In ona samo njega. Mesec dni sreče se je nenadoma obrnilo, v eni sami uri se je vse spremenilo in potem štiri dni bolnišnice, trpljenja, iskanja, čakanja in upanja, nobenega spanja. Da je vedela, po treh dneh in nočeh, da se poslavlja, četudi ji tega niso povedali, pa je vendar začutila, da odhaja. In res je odšel. Zgubilo se je vse, podrlo se je vse. Hotela je z njim, vem, četudi ni rekla in ničesar nisem mogla storiti, da bi bilo drugače, da bi bilo bolje, da bi ji olajšala trpljenje, žalost in ji vrnila ukradeno materinstvo. Neznosna nemoč. Zato se strinjam, da ni tolažbe, je le čas in temna stran, skozi katero se je potrebno prebiti. Najbrž vsak posebej, vsak sam zase in na svoj način. In jaz svojemu otroku, četudi odraslemu v njegovi žalosti ne znam nič več reči. Njeno srce je zlomljeno in vem da sem zagrešila, ko me je slišala jokati.

Draga Romy,
Nisem imela namena nadaljevati pisanja v tej niti. Menila sem, da sem povedala, kar sem mislila. Pa se je zgodilo tisto, zaradi česar sploh kdaj začnem. Nekaj me močno potegen noter in takrat vem, da moram določeni osebi pisati, če tega občutka ni, se pisanja preprosto ne lotim. Nikoli ne začnem z namenom, da bi potrebovala tolažbo zase in se brusila (kot želi od mene priznanje Frida ;)).

Naj še enkrat poudarim, ni te in one strani. Vsak reagira, kot takrat najbolje zna.
Ne boj se slabega vpliva tvojih solz. Tvoj otrok trpi, zato tvoje solze tečejo z njenimi. Ne boj se svojega občutka nemoči. Ne boj se, da izgubljaš svojo odraslo hčer. Ne moreš je izgubiti, dokler v tebi žari tako močna ljubezen do nje in do vsega.

Romy, krasna babi si in še boljša mati svoji hčeri. Razumeš mnogo več, kot si misliš, čeprav praviš da ne.

Ne omenjaj ji, da vse dobro veš, da bo bolje in podobno, ker vidiš, kako nevede povzročiš še večjo žalost in ogorčenost.
Ko bo uredila šopek za grobek, se zadrži svojih idej in poskušaj vedno pohvaliti kako je lep in nežen.
Bolj pogosto jo objemi, povej ji, da jo imaš rada, da ceniš kakršnokoli njeno odločitev. Ko bo zagrabila neko rešilno bilko, jo v tem podpiraj, četudi se ti ne bo zdela pametna. Že sama ve, zakaj je zagrabila ravno to.

No, to je nekaj “klasike”.

Vse ostalo naredi čista ljubezen, ki jo, kot sem ti že rekla premoreš ogromno.

Topel objem zate- Andreja

Romy, mislim da tvoje solze niso bile napaka. Moja mama ni jokala, ko je prišla pome v porodnišnico. Zanjo je bila stvar opravljena, ko so me odpustili. Zanjo je vse skupaj le neuspel projekt, in poraz, ker mi ni uspelo, zaradi katerega ti je žal teden ali dva. Ja, ona je izgubila svojo hčer, oziroma jaz sem ipoleg svojih otrok izgubila še mamo.
Saj je res, smo različni, ampak mislim, da ti znaš biti boljša mami svoji hčerki v teh trenutkih.

… “Zaradi prevelike bolečine, pa morda tudi zavisti – ker vemo, da vsi žalujoči malo zavidamo tistim, ki imajo otroke,” …

Zavist!? Zavidati drugim, … in si na tak način želeti, da bi bili mi sami srečni?
To zagotovo tistemu, ki ima razčiščene zadeve, ni naravno!

Lp
*kr ena**

Nisi do konca prebrala. In izgleda v življenju nisi še nikogar izgubila, ker potem ne bi bila kr ena. Mislim, da vsak, ki doživi veliko izgubo, ve o čem govorim. Ko je bolečina najmočnejša so to čisto naravni občutki. A mislilš, da bolan človek ne zavida zdravemu? Vedi, da prav gotovo, preden se seveda sprijazni s svojo boleznijo.
Saj mi je že kar žal, da sem sploh pisala o tem. Včasih je res bolje molčati, še žal na forumu, ker si lahko še tu prizadet, če si odkrit.

Pa da ti jaz pihnem malo na dušo. Se popolnoma strinjam s teboj Frida. Včasih poste samo prečitam in si mislim svoje oz. krepko premislim, ali bi sploh kaj napisala. Namreč zadnje čase karkoli napišeš, pa če je to pozitivno ali negativno, vsakič si nekdo naše razmišljanje drugače predstavlja in potem ali piše, da nekoga obsojamo ali pa si sploh ne predstavlja o čem pišemo, pa kar tja v tri dni nekaj napiše, da pač napiše, ker nam hoče “solit pamet” ali pa nas hoče tako dobrodušno spraviti iz “samopomilovanja”. Pa zakaj nas vedno znova in znova “ubijajo” s svojimi izjavami tako tisti, ki so to dali skozi, sploh pa še tisti, ki tega niso izkusili.

Ta forum je namenjen za lajšanje duše, pa četudi gre za obsojanje “normalnega sveta”, ne pa da konstantno obsojajo nas, ki že tako ali tako imamo raztrgano dušo in se skušamo pobrati. Takšno je pač naše razmišljanje. Zakaj je zmeraj nekoga potrebno, ki nam meče polena pod noge. To življenje je že tako ali tako samo po sebi težko, vsaj za nekatere, drugi pač imate dosti dosti sreče v življenju.

Pa da jaz slučajno ne bi naštevala primerov, koliko ljudi mi je bilo vidno in besedno zavistnih, ko sem povedala ali so kakorkoli drugače izvedeli, da nosim dvojčke. Od kar pa mi je hčerka umrla, pa od tistih, ki so bili zavistni, še sožalne besede nisem dobila.

Pa lahko noč vsem in upam, da nas ne boste več napadali, ampak bili samo za nas tukaj, ko vas bomo potrebovali, ne pa da boste modrovali in kritizirali ter uničevali osnovni namen tega foruma. Pa ne pravim, da se morate z vsem strinjati.

Sandra

BRAVO!!!!! PA JE NAKDO ZBRAL POGUM IN POSTAVIL VPRAŠANJA, KOT SEM JIH ŽELELA JAZ. PA SI NISEM UPALA, KER SEM MISLILA, DA NE RAZMIŠLJAM PRAV. NAMA JE URBAN PRINESEL TOLIKO NOVIH OBČUTIJ, SPOZNANJ, SPOMINOV… ZA VSE SVA MU NEIZMERNO HVALEŽNA. NIČ NE POMAGA, ČE OBSOJAŠ DRUGE, SE SPRAŠUJEŠ ZAKAJ TO, ZAKAJ MENI??? TREBA JE ŽIVETI NAPREJ, NOVA SPOZNANJA PA VTKATI V VSAKDANJI ČAS IN MEDSEBOJNE ODNOSE.
LEP VEČER IN VSE DOBRO!
CLAUDIA

Hvala Bobika!
Jaz se navadno ne spuščam v neko razpravljanje o strinjanju in nestrinjanju. Izgleda sem imela že slab dan, da sem sploh kaj napisala Andi.
Ampak take izjave moramo poslušati tudi sicer v življenju in kaj se zgodi? Utihnemo. Ne povemo nikomur več nič, ker nočemo biti ponovno prizadete. In prav žalostna sem, ko preberem, da kakšna mamica ni in ne more več let z nikomer deliti svojih čustev. Vse to tlačiti v sebi vem, da ni lahko.
Na tem forumu ne gre za strinjanje in ne za dajanje nasvetov. Tu se javimo, ko potrebujemo uho, srce za tolažbo.

Sem bila prav presenečena, ko si napisala, da so vam bili ljudje zavistni dvojčkev. Tega še nisem zasledila, običajno so kar v strahu, ker prideta dva naenkrat.
Da nisi dobila sožalja me ne preseneča, ljudje se kar naredijo kot da se ni nič zgodilo. In se oklenejo živečega otroka.
Veš po eni strani imaš srečo, da imaš otročka ob sebi, verjamem pa da je zelo težko istočasno pestovati in žalovati. In ljudje vidijo samo tvojo srečo.

Želim ti moči. Potrebovala boš še časa, nikar se ne opravičuj. Jaz imam vsakič po izgubi otroka občutek, da mi manjka pol telesa in pol duše in komaj si to praznino zakrpam. Zjokala še zdaleč nisem svoje bolečine, še vedno včasih kar ne verjamem!

Želim ti moči in naj prazniki bodo mili do nas.

Hvala Andi, tvoje razumevanje je več od vsega, nikjer nisem našla boljših misli.
Iščem knjige, pa ne zgolj zaradi tolažbe, pač pa, da bi ugotovila, kakšne so možnosti učenja iskanja poti do človeka, v tej temi, primerno času. V nobeni ne najdem dovolj, ali pa so “pravljice” tako neresnične, da celo žalijo dostojanstvo žalovanja.
Prav nedavno sem bila priča, kako utišajo človeka, ki govori o bolečini, četudi posredno. In sem videla, kako prizadene, se utiša in ko spet poskuša, se zgodi enako. In če najbljižji človek reagira tako, kako naj sprošča žalujoči svoja občutja, razen tako, da se uči sprejemati svojo bolečno molče in v tišini morda umira njegova svoboda. Res je, da je rana sveža, je pa tudi najbolj boleča in iz nje naj se rojeva pogum, nekoč v prihodnosti, kaj pa zdaj?
Zagonetno je razumeti, razen sprejemanja življenja kot je, prav tu padamo in si želim, da bi lahko pomagali, bodisi z bližino, bodisi z nevidnimi, neslišnimi nitmi povezav.
Imam ljubezen, pa nima moči priti do nje in zdi se mi krivično, da mora mati sama prehoditi težko pot. Hodili sva po polju in molčali. Toliko vsega sem ji hotela povedati, nisem mogla. Hotela sem ji podariti knjigo, nisem je našla.

Andi, želim ti srečno novo leto, vse kar ta beseda pomeni,
in vsem mamicam na forumu in vsem svetu.
Romy

Draga RomY!

Sedaj se moram še jaz oglasiti.
Moram ti napisati, da je vse kar čutiš zelo normalno za sočustvujočo mamo. Normalno je, da trpiš, ko gledaš svojo žalostno hčer. Normalno je, da bi ji rada pomagala. In nič hudega, če vidi tudi tvoje solze, čeprav je ne “obremenjuj” preveč z njimi. Včasih je potem tako, da babica joka bolj kot hči, pa ni prav. Smrt otroka prizadene veliko ljudi. To je normalno.
zakaj ji ne napišeš kaj čutiš, kako bi ji rada pomagala, pa ne veš kako, s čim. Normalno je, da ne najdeš knjige, ki bi ji “odplaknila” žalost – ker je ni. So pa lnjige, ki pomagajo, da vzdržimo to dolgo pot – te pa so. So rožice, svečke, vse to nam veliko pomeni. samo, da se spomnijo še drugi na našega otročka. da ni tistega, delajmo se kot da se ni nič zgodilo.

Jaz osebno imam tako taščo, ki zelo sočustvuje in joka z menoj in z obema. Moja mama pa najbolj trpi, ker nimam vnuka kot vsi drugi. za praznike mi je celo rekla, da nimam otroka, ki bi delal za mojo pokojnino. Ona pa da ima dve hčeri! Res ju ima – a nima njunega srca. NIkoli ji ni bilo mar kako se počutim, vidi samo sebe. Ko gre na grob, gre pa na izlet.

Hvaležna bi bila take mame kot si ti in vedi, da bo hči to cenila, če že sedaj ne ceni. Želim vam vsem moči, da vzdržite. žalost traja in to je ok, treba je samo vzdržati.

Vse dobro.

Hvala, Frida1,
lahko morda priporočiš kakšno knjigo ? (razen Prazna zibka…)
Tudi tebi vse dobro.