Nimam razčiščenih odnosov z domačimi. Pravzaprav z niti enim, ne s staršema ne z bratom in njegovo punco.

Mislim da je v tako žalostno situacijo veliko prispeval oči s svojimi travmami, alkoholom in čiščenjem svojih nevroz nad nami.

Vedno, tudi ko nisem z domačimi, me zalezuje občutek, da so ljudje srečni, ko mi stvari ne grejo, ko sem osamljena ali nesrečna. Doma sem s tem vedno nekoga “nahranila”, da se je bolje počutil. Tako težko verjamem, da me ima kdo zares rad, vedno čutim povšinskot in noben odnos se mi ne zdi več globok, čeprav imam nekaj ljudi okoli sebe, ki so globoki in duhovni.
Tako sem izpraznjena, čutim samo še stres, hudobije drugih, tesnobo, nespečnost…

Bila sem že enkrat na terapiji, ki mi je veliko pomagala. A mnogo bolj kot to si želim imeti okoli sebe pristne ljudi, ki te razumejo. Kako do njih?

Kako bi se dalo skenslati domače? Joj, pa ti prazniki, ko se moramo videvati. Prav izčrpajo me. Najraje ne bi bila z njimi, a me isto boli, ko vidim, kako se lahko zabavajo tudi brez mene. Izmislijo si nek družbeno in sosedom všečen izgovor, kje sem in tako so/smo happy family, kjer nič ne manjka, samo jaz sem čisto izpraznjena in z željo, da me ne bi bilo.

Ne razumi narobe, ma poišči si dobrega dedca in z njim odjadraj v skupno življenje.

Nisi osamljen primer; to, kar pišeš, je slovenska klasika. Samo razčisti, da nisi tudi v kaki depresiji. Z domačimi se druži čim manj, saj nisi dolžna prenašati, da ti kdo pije energijo, pa naj bo to starš ali kdorkoli. Ta predsodek, ki nam ga z občutkom krivde vbijejo v glavo, nam ponavadi dela največ težav, ker mislimo, da jim moramo biti vedno na voljo, da so lepi pred sosedi in žlahto; drugače pa so odnosi v resnici prazni. Torej: tega nisi dolžna prenašati, če ti ne paše biti z njimi niti med prazniki, se pač ne prikaži. In se tolaži s tem, da se tudi sami ne zabavajo, ampak se zelo verjetno počutijo prav enako kot ti, le, da si (s svojimi predsodki) tega ne upajo priznati. Pojdi med ljudi, na kakšno predavanje, tečaj, v službo ali šolo… v trgovino, na sprehod… Ne boj se začeti s kom čisto navadnega pogovora, npr. o vremenu… ko pokažeš dobro voljo se bodo prikazali tudi všečni ti ljudje.

Carlos-m

se čisto strinjam s tabo, da bi morala začeti hoditi s kakšnim fajn fantom. Samo sem, odkar sem imela zadnjega, ki ga je oči segnal s praga… preveč prestrašena in se ne zdim vredna za kakšnega v redu, ker vem, kaj bo moral pretrpeti od mojih, če bo “vzrtajal” z mano.

Jaz se nameravam tudi kdaj poročiti, ampak ne vem, kako bi s tako žlahto speljala poroko.

Koliko si pa stara?

Sklepam, da ne živiš več doma – kaj te torej boli, če ti fanta sterajo? Pač ne hodi k vam in imaš ti odličen razlog, da greš še redkeje na obisk k svojim. Poroka? Kolikor vem, ni obvezna, in kolikor vem, velja tudi taka samo s pričama (počasi pa še prič ne boš več rabil).

Nimaš ti problemov z žlahto, ti imaš probleme predvsem sama s sabo. Ti si posebna entiteta, morala bi biti samostojna, neodvisna oseba, pa imaš še vedno popkovino in se tako kot majhen otrok istovetiš s starši. Če boš pestovala bolečino, ker pač niste družina kot iz osladnega filma, boš samo zapravila življenje. Prej ko se boš nekako sprijaznila s tem, bolje zate. In kot vidiš, so tudi tvoji starši popolnoma zdravo preboleli “izgubo” otroka (skozi to moramo prej ali slej vsi starši in to je edino prav), tebe pa to boli – čeprav bi pravzaprav ti morala imeti s tem manj težav kot oni. Ta vez se spreminja in mora nujno postati bolj ohlapna – to je potem zdrava družina.

Vez med njo in starši je bila vseskozi preveč ohlapna, sedaj se ji dozdeva, da ji še vedno nekaj manjka, tista potrditev od staršev, da smo ljubljeni, da smo vredni, da zmoremo…..
Vsega tega ona od njih ni dobila zato sedaj še kar hodi domov po ….nekaj, a tega tam ni. So samo čustveno prazni ljudje, ki ji nimajo kaj (več) dati zato mora odrasti sama.

V zgodnjem otroštvu nam je življenjskega pomena, da smo čustveno močno povezani s svojimi starši. To nas napaja celo življenje, če tega ni se nam dogaja, da čutimo to praznino, ki jo opisuje avtorica. Tudi otrok je pripravljen narediti vse, da bi ugodil svojim staršem.

Starši so kakršni so, dali so kar so lahko, več niso premogli. Odrasti bo treba s tem kar smo dobili in se ne ozirati več na njihova mnenja, če želiš funkcionirat odgovorno – odraslo.

Hvala, On_ za razumevanje. Mislim, da si zelo dobro opazil, za kaj gre.

Ni za kaj 🙂
Veliko nas je takšnih, ki smo v nekem smislu “prerasli” svoje starše ali se nam to samo dozdeva ;). Mislim, da je to povezano s tem, da se moramo, ko pride tisti čas hočeš nočeš, osamosvojiti, zaživet svoje življenje in če ni nekega “blagoslova” od staršev se nam zdi, da nam nekaj manjka.

Če se malo poglobiš v psihologijo družine, medsebojnih odnosov lahko razumeš(?) kako so se po svojih močeh starši vseeno trudili dati kar so lahko dali in s tem spoznanjem jih lahko nekako sprejmeš, mogoče oprostiš napake, ki so jih (nehote, nevede) storili in lažje zaživiš svoje življenje.