Spostovani!
Stara sem 50 let.Vse kar sem imela sem izgubila.Oceta pri 4 letih,mamo pri 15,stara starsa pri 25,moža pri 45 letih.Ostal mi je samo še otrok,ki je tudi moj edini soridnik.Pa še njeno psihično zdravlje je načeto. Po mozevi smrti sem imela prijatelja,pa tudi brez njega sem ostala.Ta je hvala Bogu še ziv,toda,izguba je prav tako bolela.
Vse kar me osrečuje in kar imam rada..kratko malo izgubim.Postala sem nezaupljiva in zaprta vase ,resnico o svojih občutkih pa drzim zase.Marsikdo si je ustvaril napačno sliko o meni.Toliko duševne bolečine sem že prestala ob vseh teh izgubah . Nikogar takrat nisem imela,da bi me vsaj potolažil ali dal moralno oporo.
Od časa do časa,spomini na ljubljene osebe oživijo in krepko zabolijo.To življenje,ki je še pred mano bi rada živela,rada bi šla v družbo,rada bi imela prijatelja,toda strah pred ponovnio izgubo me še vedno drži doma.
Kako naj se rešim tega strahu pred izgubo?.
Hvala za vas odgovor

Draga Ana,strahovi nas prikrajšajo za marsikaj lepega .Namesto da bi živeli iz strahu ostajamo doma,si ne privoščimo tega ali onega.In nazadnje zaradi strahu sploh ne živimo. Pustite strah za sabo in poskusite živeti za danes ,ne za včeraj ali jutri. Pogumno !!!!

Draga SaŠa!
Hvala za spodbudne besede! Čeprav je ta korak zame zelo težak,ga moram narediti.Torej,živeti naprej in sprejemati to kar življenje naplete.

Ana res vam v življenju ni bilo prezanešeno. Vendar ste močni in pogumni in tudi tokrat vam bo uspelo zbrati moči in oditi med ljudi, prijatelje.
Veliko ste že naredili, ko ste spoznali kaj si želite oziroma kaj vam manjka v življenju.
Res je da človek brez človeka je prazen in sam. Zato kar pogumno in pustite strah za seboj.
Kot pravijo za dežjem posije sonce in draga Ana čas je da zasije tudi za vas.
Lep pozdrav,

Ana, v eni knjigi sem brala…življenje je težko…in res, vse to se dogaja, pridejo lepe, pridejo slabe stvari, to je življenje.Če se tega zavedaš in živiš dalje, gledaš vse optimistično je lažje. Nihče ne ve kaj ga čaka….živiš ta trenutek, ni pomembno včeraj, jutri, danes, zdaj je pomembno….Kot vemo pa čas celi rane pri vseh…Bodi vesela, pojdi v družbo, spoznavaj ljudi…lažje ti bo…

Vesel pozdrav

Draga Ana, danes sem v včerajšnj Oni prebrala, da se prav veličina ljudi meri s tem, na kakšen način se spopademo z stvarmi, ki so dokončne in se jih ne da več spremeniti.
Sio lahko predstavljam, da ti je hudo, pa vendar verjemem, da ti bo uspelo. Boš videla, da bo šlo. Drži se!
Želim ti vse dobro.

Liza