Zrasla in ostarela sem v pomanjkanju vsega: materialnega in duhovnega. V otroštvu in mladosti ni bilo dovolj niti hrane, niti oblačil, starši so zahtevali čimprejšnjo osamosvojitev in niso omogočili izobraževanja. Preko celega življenja me je tepla pomanjkljiva izobrazba, službe so bile ravno nasprotno od tistega, kar bi si želela in večanje kompleksa manjvrednosti je bilo edino, kar je dobro delovalo. Moje partnerske veze so temeljile na samoponiževanju in so trajale le dokler se vse v meni ni uprlo in končalo mučenje. Stalne skrbi kako preživeti so me počasi ločile od prijateljic, znank, sodelavk. Nihče se ne želi družiti z nekom, ki je vedno na robu eksistence. Brez denarja, z nelepim, trpečim izrazom na obrazu, četudi z zelo sočutnim srcem, tudi nisi ravno zanimiv partner…in zato sem že od ločitve v mladosti sama. Prihajala so nova boleča spoznanja, da se moram odpovedati celo tistemu, kar ni plačljivo in za kar sem bila prepričana, da mi pripada. Moja otroka. Čeprav sem vedno naredila vse, kar je bilo v moji moči, večkrat njim kot sebi. Postopoma mi je bil vzet dom in vse, kar sem skupaj spravljala nekaj desetletij….Obvarovati se želim pred izdajo, preveč sem še ranljiva. V sebi kljub vsemu občutim en sam mir in veliko ljubezni do lepega, dobrega. V mislih to pošiljam tistim, ki so me ranili, mi povzročili krivico, ki so me zapustili, ki me ne marajo. Nočem maščevalnosti, privoščljivosti, verjamem, da naravni zakoni sami pravično postavijo vse na pravo mesto. Ni se mi treba mazati in oteževati vesti……Moj današnji dan ni prav nič drugačen od tistih izpred nekaj let. Čisto sama sem, brez prijateljic, prijateljev, z nikomer se ne družim, nikamor ne hodim, kupujem le najnujnejše. Včasih se mi prikrade misel, da ni daleč čas, ko bom za vedno odšla od tu. Kako in kdo me bo našel, ko me nihče ne bo pogrešal? Verjetno bo sosede zmotil neprijeten, značilen vonj…Pripravljena sem na to, sprijaznjena sem z vsem in nič mi ni hudo, vse, kar mi je kdaj kaj pomenilo, se je že zdavnaj odvezalo od mene…..Če pa je kje kdo, ki bi se povezal z mano, bi bila vseeno vesela.

S katerega dela Slo si?

Razumem tvojo stisko. Z denarjem je povezanih veliko stvari, niso pa vse.
Odnosi se v teh časih krhajo, tudi sama sem isto opazila… nekaj je korona, nekaj so pa pač enostavno drugačni časi.. sploh pa če povezave že prej niso bile tako močne.

Če imaš fb, se lahko tam povežeš s kakimi starimi kolegicami, znankami. Počni svari, ki te veselijo.. npr. sprehod nič ne stane..

Vem, da je težko, ampak nekako se moraš premikati naprej. Mogoče tudi na forumu najdeš kolegico za kak pogovor. 🙂 Vse dobro ti želim!

Iz kje si ? Pusti kakšen kontakt…tudi jaz sem zeli sama….brez prijateljic…..in bi bila prav vesela te spoznati

Iz napisanega se čuti tvoj neverjeten smisel za pisanje. Ta talent za besede je nekaj posebnega. Si pomislila, da bi poskušala kaj v tej smeri?

Zelo te razumem.. Je tezko, ko si sam in ne veš kako naprej. Tudi jaz sem več ali manj osamljena, nimam pravih prijateljic.. Včasih bi nad vsem obupala, toda ni vredno. Ostati morano močni ne glede na vse, ter sami sebe osrečiti in delati tisto, kar nas veseli.. Če želiš me lahko kontaktiraš, z veseljem bom poklepetala s teboj.
Drži se in vse dobro ti želim.

Draga gospa. Če vam je kaj v tolažbo naj vam povem, da se tudi sam že celih 30let z muko prebijam skozi življenje. Bil bi vesel, če bi se kakorkoli lahko povezala in se o takšnih stvareh pogovorila, mogoče pa skupaj najdeva kakšno rešitev. V upanju, da se slišiva, vas lepo pozdravljam. Nisem falot, tako, da se me ni treba bat. Sem iskren in pošten, pa osamljen in obupan v teh dneh, vsakršen pogovor bi mi dobro del, lp. Robert.

Spoštovana,
verjemite, da vas dobro razumem in sočustvujem.
Ampak kljub vsemu ni treba “hraniti” manjvrednostnega kompleksa.
Jaz sem se vključila v prostovoljstvo, preko Ljudske univerze sem nudila učno pomoč otrokom in starejšim pri računalniku oz. pametnih napravah, to me res izpolnjuje in še socialno se aktiviram. Ste pomislili na kaj podobnega mogoče?
Želim vse dobro.

Večkrat razmišljam pri sebi, kako je simpatičnim(lepim) ljudem vse lahko. Lahko samo čičajo in čakajo in vsi jih samo “obletavajo”, da jim morajo preganjati od sebe. Svet ni pošten nikoli bil in nikol ne bo. PAč ena od dejstev življenja. A življenje te nauči vzeti od ponujenega pač, to, kar je največ v tvoji moči. In to si vzamimo v obzir. Vsakodnevno hodim npr v fimo na delovno mesto mimo vratarja, pa on gleda TV in posluša radijo, jaz pa grem mimo tega udobja v totalno nasprotje. AKko se ti ne bi ogračal želodec. No nima to veze z autoričinim primerom, ali pa ga tudi ima. Spoznal sem tudi eno pravilo življenja, k ime naučil profesor v srednji šoli:” Bodi fin če nisi lep”. In to drži. Tudi notranja lepota zna biti lepa in to ljudje čez čas tudi opazijo. In še en pregovor, resda od NK MAribor: “Ni predaje”. Morda kdo kaj uporabnega najde v tem čtivu…Pa še nekaj bi položil komu na srce: Ljudje res dajo veliko na zunanji izgled. Veliko lahko naredite, če se držite vsaj neke prave prehrane in gibanja in držite linijo. PA še privarčujete na stroških hrane in kupovanju večjih oblačil. Telo se takoj začne bolje počutiti, noge te lažje nesejo, samozavest zraste takoj. Pa malo bolj angažirati se in klepetati po forumih in družbenih omrežjih in ni vrag,da koga ne najdete. Ne pa sam čakat ženske,da se kter pred vas postavi in pomoli šopek z rožami okoli katerega je telefonska obešena. Čeravno je v genetiki človeka,da mora moški snubiti. Treba dati ponos dol in morda tut kdaj sama iti v akcijo. Npr, kar dve moji punci sta oni vspostavili kontakt prvi z mano in prav je tako. Lp

Pozdravljeni.

Pravite, da je že vse za vami. Sprašujem se, ali je to samo vaš pogled ali gre za dejansko objektivno resnico?! Občutek manjvrednosti o katerem pišete se namreč zrcali tudi v vašem prispevku.

Izolacija praviloma ustvari negativno spiralo depresije, občutkov manjvrednosti in največkrat tudi samopomilovanja. Verjamem, da imate razloge za vse to. Prav tako vem, da ni enostavno tega spremeniti in dejansko drži, da so nekateri ljudje zaradi svoje preteklosti bolj oz. manj privilegirani kot drugi.

Pa vendar, že to, da imate računalnik oz. pametni telefon z dostopom do interneta, vam omogoča določen vsaj osnovni privilegiran položaj, da poiščete informacije, ki lahko pomenijo začetek konca vaše izolacije.

Pravite, da so vam vzeli vse, vi pa ne iščete maščevanja. Moja prva misel je bila, kje je vaša jeza? Veliko delam s klienti, ki so govorili podobno kot vi (nekateri tudi zaradi religijskih vzrokov). Vsem, ki so jim storili slabo, so odpustili, nobenemu niso želeli slabo, na nobenega niso bili jezni. V vsem primerih je (bila) jeza prekrita z več nivoji mask. V vseh tem primerih in mislim, da je vaš enak, je ravno sposobnost dostopati do tega čustva ključ do transformacije.

[list=]Predlagam vam, da pokličite na najbližji CSD in se vključite v tamkajšnjo skupino za samopomoč. Pokličite svojega osebnega zdravnika, naj vam napiše napotnico za kliničnega psihologa. Nekatere občine ponujajo v celoti ali deloma sofinancirano psihosocialno pomoč. V primeru finančnih težav in materialnega pomanjkanja se lahko obrnete na Rdeči križ, Karitas ipd.
[/list]
[list=]Predlagam vam tudi, da vsak dan naslednjih 20 dni, kar se da zgodaj zjutraj namenite vsaj pol ure sprehodu, če je mogoče nekje v naravi.[/list]

[list=]Socialna vključenost je pomembna, kot je povedala že Adas. Prostovoljci se potrebujejo na mnogokaterih področjih. Vključite se lahko tudi v mnogokatera društva. Zaradi Covid situacije so družabne dejavnosti res zastale, vendar tudi tega bo enkrat konec.[/list]

Ali imate vse potrebne vire, da udejanjite moje predloge in če jih nimate, kaj bi še potrebovali, da bi jih lahko udejanjili?

Predlagam poslušanje te čudovite skladbe
https://www.youtube.com/watch?v=ism8dBjxKvc

Če ne razumete angleško, povejte, in vam bom besedilo prevedel v slovenščino.

Vse dobro.