Vse je lepo in prav, a nekaj ni v redu
Pozdravljeni.
Sem 43-letna mama in žena, ki ima načeloma življenje zelo urejeno. Otroka (14 in 18) sta pridna, neproblematična, v družbi se znata obnašat… skratka, menim, da sva do sedaj z možem opravila dobro delo pri vzgoji. Moj mož je poslovnež (resda precej odsoten), ki pa bi za družino naredil vse, samo da bi nam bilo lepo. Je skrben, prijazen, ljubeč, razumevajoč… Tudi sama imam redno službo, v katero še vedno rada hodim (čeprav me čedalje več stvari moti oz. me vrže iz tira). S sodelavci se razumem kar OK; malo me zadnje čase izčrpavajo stranke, ki so čedalje manj potrpežljive, verbalno nasilne in včasih zelo žaljive.
Slednje me je tudi nekako “prisililo”, da vprašam za nasvet. Vedno sem se imela za močno osebnost (tudi prijatelji in družinski člani me imajo za tako) in redko kdaj me je kakšna stvar vrgla iz tira. Par dni nazaj pa je bila stranka do mene žaljiva, kar me spravilo čez rob. Ker seveda nisem lastnica podjetja (tudi sicer nisem nesramna in ne jezikam nazaj), sem seveda požrla besede, ki bi jih izrekla nazaj stranki in poskušala biti čim bolj mirna, a na koncu sem padla v jok in nisem mogla nehat še celo popoldne – tudi doma ne.
Še danes imam kepov želodcu in kljub temu, da si prigovarjam, da je bil na drugi strani pač “butelj”, primitiven, ki je verjetno imel slab dan, me je zadeva prizadela in slabo voljo že par dni vlečem za sabo. Kar opažajo tudi moji domači.
Težava je v tem, da nisem navajena, da me neka stvar tako dotolče, da ji potem podrejam vse ostalo… težko sem dobre volje, ne smejem se pristno, razdražljiva sem…
Mogoče je vzrok nekje drugje; da je bil to le nek sprožilec… ne vem… a glede na to, da mi v življenju res nič ne manjka, me taka situacija jezi. In predvsem, da se vedno trudim pomagat drugim, če ne drugače, vsaj z nasvetom, ko pa sama rabim vsaj nasvet, ne vem na koga bi se obrnila.
Verjamem, da je takih situacij vsak dan veliko, a res ne bi rada, da se moja težava poveča in da me pahne v neko depresijo.
Naj še povem, da sem športno precej aktivna, imam veliko prijateljev, s katerimi se veliko družimo, tudi moja družina je super… tako, da si želim, da tako ostane in da moja slaba volja ne povzroči slabe volje še pri drugih.
Hvala v naprej in lep dan.
Vančka
Pozdravljeni,
kot ugotavljate sami je lahko ta dogodek deloval kot sprožilec. Morda je nekaj v tem dogodku ali na tej osebi zaigralo ravno na vaše strune, na vašo življenjsko zgodbo in pretekle odnose. Lahko se vzbudi tudi kakšen podzavesten spomin, občutek itd.
Omenjate pa tudi svojo željo, da se trudite pomagati drugim, ko pa sama rabite nasvet, se ne veste kam obrnit. Je kakšna ovira, da se nimate kam obrniti? Kakšne odnose imate z drugimi? Zanimivo je, da ste tudi omenili, da vas je šele ta situacija “prisilila”, da mene vprašate za nasvet. Kot, da to neradi storite?
Je to, da skušate ljudem pomagati, stranka pa se je obnašala tako žaljivo, tudi eden izmed možnih razlogov, da vas je ravnanje te stranke tako prizadelo?
Ne želite, da se vaša težava poveča in, da vas pahne v depresijo. Ste imeli kdaj v preteklosti kakšne težave z depresivnim razpoloženjem?
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Pozdravljeni g. Štrukelj.
Najprej najlepša hvala za odgovor.
Naj kar odgovorim na vaša vprašanja oz. pomisleke. To, da se bi imela na koga obrniti, mogoče niti ni pravi izraz. Imam čudovitega moža, krasne starše in nekaj res dobrih prijateljev in z vsemi imam res dober odnos. Vsakemu lahko zaupam svoje težave, tudi dogodek iz prejšnjega tedna sem… odzivi so bili pri vseh popolnoma enaki – kako me lahko prizadene nek popoln neznanec, nekdo s tako primitivnim obnašanjem, itd. Tudi sama sem se to spraševala (in se v bistvu še, čeprav zdaj na situacijo gledam drugače).
Kot sva očitno oba ugotovila, je to, da sem o teh stvareh začela razmišljat, krivo nekaj drugega; nekaj v podzavesti. Kaj, pa ne vem in to mi leži na duši. Kot sem že v naslovu rekla, imam praktično vse, kar bi si človek želel, pa vseeno je nekaj, kar ni v redu. Nekaj, zaradi česar postanem slabe volje (zaradi brezveznih stvari).
Sklepam, da en od razlogov tiči tudi v tem, da sem kar precej časa sama; ne govorim o tem, da nimam ljudi okoli sebe – teh je vedno veliko. Gre za to, da moj mož res veliko potuje, jaz se pa čedalje pogosteje počutim osamljeno. O tem se resda veliko pogovarjava, on me razume in res se trudi, da vsaj, ko ni v tujini, pohiti domov; vsak prost trenutek preživi z mano in otrokoma… Je pa njegov posel pač tak, da zahteva njegovo odsotnost tudi po 150 dni na leto.
Mogoče je to tisto, kar me moti bolj kot me je v preteklosti. Naj povem, da sva poročena 20 let in lahko rečem, da sva res složen par…
Glede depresije, je pa tako. Sama opažam, da pride vsake toliko do neke točke, ko se počutim tako kot sedaj. Včasih ta občutek, da “ni moj dan” ali da mi gre vse narobe, traja res samo kak dan, včasih pa tudi dlje. Največkrat pomaga pogovor s prijateljico ali mamo, tokrat pa sem si rekla, da bi rada strokovno mnenje. Tudi zato sem se obrnila na vas – še zdaleč ne s težavo oz. da to nerada delam. Z največjim veseljem bi se osebno pogovarjala z vami, saj menim, da bi mi to pomagalo.
Prišla sem namreč to neke točke, ko sem si rekla, da moram pa zdaj pomagat sebi, da se bom počutila karseda dobro in sem druge dala malo na stranski tir. Dejavnosti, ki so me zaposlovale v preteklih letih, sem zmanjšala na minimum in se posvetila drugim projektom, ki so manj obremenjujoči.
Upam, da sem zdaj malo bolj opisala tole mojo težav(ic)o. Moram pa še dodat, da mi je mnogo bolje že, ko preberem vaš odgovor in sem vam hvaležna za čas, ki mi ga namenite.
Lepo vas pozdravljam in se vam še enkrat zahvaljujem.
Vanja
Pozdravljeni,
sem vesel, da vam pisanje in tudi branje mojih odgovorov pomaga. Za zdravljenje duše je pogovor s strokovnjakom, psihoterapevtom na štiri oči vseeno bolj priporočljiv kot dopisovanje ali pogovor s prijatelji, domačimi ipd. Če imate možnost redno obiskovati psihoterapevta (ali psihoterapevko), bi vam to tudi priporočal. Gre za poglobljen proces, kjer boste lahko bolje spoznali sebe, svojo podzavest in počasi tudi predelali vzroke za slabše počutje (npr. depresivno razpoloženje). Do neke mere je slabše razpoloženje del vsakega človeka, vendar če se pojavlja pogosto in na način, da nam onemogoča dostojno življenje, je čas, da z brskanjem po svoji duši pomagamo sebi. Na ta način ne pride samo do zmanjšanja simptomov, ampak si tudi večamo prostor za našo dušo.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj