vse huje!
Pozdravljeni,
kje naj začnem? Pri tašči… bila je (in je še vedno) vsa prijazna beri hinavska, radovedna in vsiljiva doker je nisem spregledala. Skratka skupek tistega, kar v življenju nisem bila navajena. Po poroki in porodu pa so se stvari vrstile do te mere da imam vsega poln kufer (lasti si moje stvari-nekaj imam pri njej v hrambi, cel svet se mora vrteti okoli nje, najhuje pa da ji mora lastni sin torej moj mož dnevno poročat kako je z otrokom, kam gremo, kaj počnemo, ipd. Kar pa me pri vsem tem najbolj žalosti je da če rečem karkoli možu se obnaša kot otrok, ki je s popkovino še vedno privezan na mamo. Zdej pa mam vsega polno kapo saj me provocira, da jo bomo klicali mama vključno z mojim otrokom, meni to seveda ni sprejemljivo. Namreč sama je zafrustrirana nad svojimi leti in se počuti še vedno zelo mlado. Smo se tudi že burno pogovarjali in ji dala jasno vedeti, da jo bo klical po imenu, če ne želi biti babica, stara mama…. Najini pogovori so polni zabijanja in pogosto končajo z mojim glavobolom. Kar zanjo ne bi mogla rečt. Ona vedno vstraja pri svojem, mož pa ob tem užaloščeno gleda in joka!!! . Čeprav pravi da me razume in podpira vendar da se ji ne da dopovedat. Sedaj imam dva otroka, no eden je res njej… Jaz pa rabim moškega, ki jo bo postavil na realna tla, se obnašal kot moški, kateremu sloga nas treh največ pomeni. Oba se zavedama, no on mogoče premalo, da je najin zakon na nitki. Zaenkrat vstrajam, da ga ne pošljem nazaj domov zaradi najinega otroka (žalostno..), pa bo najbrž tudi to minilo, ker ne bova sama srečna drug z drugim. Preveč je pasivnosti z njegove strani, vse pometa pod preprogo, jaz pa norim.. Sama sem se mlada, tudi on, pa vendar mi še vedno pomeni toliko, da želim rešiti zakon.
Vesela bom vsakega nasveta tudi kritiko bom sprejela, samo da grem čimprej iz začaranega kroga…
Jaz sem svoji stari mami od ranega otroštva naprej klicala mama, dedka sta bila pa ata in tako je še danes. Mami je mami, mama pa mama… Tudi moja hči kliče eno mamo babi, drugo pa mama in meni se ne zdi nič spornega. Namreč, dobro vem, kako sem kot otrok točno ločila, kaj pomeni mama in kaj mami…
Kar se tiče pa tvojega moža, je pa itak popolnoma druga zgodba… Sem že velikokrat napisala, da je en tak primerek na srečo že bivši….
Problem v resnici ni tašča, ampak mož. Njegovo vedenje, ko se ni sposoben opredeliti za družino in si ne upa upreti se mami, je kar tipično za precej moških v takem položaju.
Spremenil se najbrž kar tako ne bo ( ker se v resnici ne more, saj je vse življenje na nek način odvisen od matere in ji je podrejen, ona ima preprosto premočan vpliv nanj), ti pa tudi ne boš mogla dolgo tega prenašati.
Običajno reši zadevo zelo resen ultimat: ali bo prerezal popkovino z materjo, se ji uprl in se notranje popolnoma opredelil za svojo družino , ali – zagrozi mu z ločitvijo. Mogoče se bo dovolj prestrašil.
Če se ne bo, pa ti itak ni treba žalovati za njim, za takšnim maminim sinčkom že ne…
Draga Bille!
Mislim, da je konflikt v zvezi s tem, kako naj vaši otroci kličejo svojo babico le eden od zunanjih odrazov dejstva, da so odnosi med vami, vašim možem in njegovo mamo oz. vašo taščo nerazrešeni.
Pravite, da imate počasi vsega “poln kufer”, da “norite”, vaš mož pa je pasiven, pometa pod preprogo, joka … Takšno stanje gotovo ne more dolgo trajati, saj vse skupaj spominja na tempirano bombo, ki lahko vsak hip eksplodira. Večkrat se v odnosih med dvema dogaja, da je eden kot močvirje (v vašem primeru vaš mož), drugi pa kot buldožer (v vašem primeru vi). Bolj ko je buldožer aktiven, bolj je močvirje pasivno in lahko se celo zgodi, da se buldožer zagozdi v močvirju. Skratka, na dolgi rok takole ne bo šlo, pa saj to gotovo tudi sami veste ali čutite. Nekaj bo treba spremeniti!
Iz tega, kar ste napisali, sklepam, da je vaša tašča gospodovalna in da želi imeti vašo družino pod kontrolo (vsekakor bi morala spoštovati vas in vaše otroke ter se zavedati, da ste samostojni in se ne vmešavati v vaše življenje). Problem vašega moža pa je, da se ni zares osamosvojil od svoje mame. Izgleda, da je tako pod njenim vplivom, da ni sposoben jasno videti celotne situacije in svoje vloge v njej (vsekakor bi se moral osamosvojiti od mame in ji jasno povedati, da je odrasla oseba ter da ima svojo družino, svoje življenje).
Kar je v prejšnjem odstavku zapisano v oklepajih naj bi naredila vaša tašča in vaš mož, nihče ne more namesto njiju. Ali bosta res tako ravnala, je seveda njuna svobodna izbira. Kaj pa lahko storite vi? Verjamem, da veste, da v odnosih ne moremo spreminjati drugih, temveč le sebe, svoje lastnosti in svoje vedenje. Zato se vprašajte: “Kaj lahko jaz konstruktivnega naredim, da razrešim zaplet oz. izboljšam odnose?” Pri iskanju odgovorov na to vprašanje bodite čim bolj ustvarjalni in sledite svoji notranji modrosti. Nekaj svojih nasvetov bom napisal v nadaljevanju.
Povejte svoji tašči, kakšno njeno vedenje je za vas sprejemljivo in kakšno ne, podobno možu. Izrazite svoje potrebe, pričakovanja, želje, predstave v odnosih. Opredelite, kakšne bodo posledice, če se bo za vas moteče vedenje z njune strani nadaljevalo (ne grozite, temveč le jasno in odločno povejte). Vsekakor vam ni potrebno prenašati vseh njunih “muh”. Vaša pravica je, da jima postavite mejo in poveste, kaj za vas ni sprejemljivo (če ne gre ustno, lahko tako tašči kot možu tudi napišete pismo). Vzemite stvari v svoje roke in ne čakajte, da se bosta onadva spremenila! Skušajte se ne odzivati na provokacije tašče in se ne spustiti na njen nivo komunikacije. Ko jima boste postavili mejo in povedali, kaj si želite in kaj pričakujete, pa jima dajte svobodo izbire, da se sama odločita po lastni vesti. Pri svoji meji pa vztrajajte in bodite dosledni, ne popuščajte zaradi “ljubega miru”.
Po drugi strani pa skušajte tako na taščo kot tudi na moža pogledati še s kakšnega drugega zornega kota. Dostikrat druge ljudi gledamo skozi očala svojih predstav, ki smo si jih oblikovali na osnovi preteklih izkušenj z njimi, ter jih tako sploh zares ne vidimo. Izhajamo iz tistega, kar že vemo o njih, in smo premalo pozorni nanje takšne, kot so v resnici. Potrudite se ter poiščite pri možu in tašči tudi njune pozitivne lastnosti – vse tisto, kar cenite pri njima. Poizkusite se vživeti vanju, skušajte ju razumeti in sprejeti takšna, kot sta. Kar seveda ne pomeni, da se strinjate z vsem njunim ravnanje oz. je za vas sprejemljivo, kot sem že napisal. Empatija v odnose vedno prinaša bližino, globlje razumevanje in razreševanje čustvenih vozlov.
Ko boste v odnosih nekaj naredili za njihovo izboljšanje in razreševanje, ne pričakujte preveč. Druga oseba se lahko odzove tako ali drugače, lahko vašo prošnjo sprejme ali zavrne, vašo postavljeno mejo spoštuje ali ne. Ne glede na odziv drugih se vedno znova vračajte k vprašanju: “Kaj lahko jaz naredim, da razrešim zaplet?” Seveda bo odgovor lahko tudi, da ne morete narediti nič več, saj ste poizkusili že vse, kar je bilo v vaši moči. V takih primernih obstaja tudi možnost, da odnos zaključimo in prekinemo. Vendar v ločitev ne hitite, pravijo, da si jo moramo zaslužiti (torej da imamo pri sebi čisto vest, da smo poizkušali vse, kar smo lahko, da bi odnos rešili, vendar ni šlo). Vedno pa lahko spremenite svoj odnos oz. gledanje na neko stvar, nek dogodek, osebo.
Toplo vas vabim (in tudi vašega moža, taščo) na brezplačna predavanja Šole čustvene inteligence o odnosih in čustvih, ki bodo konec septembra.