Pozdravljeni!

Imam zelo veliko težavo (vsaj za moje pojme).
Stara sem 24 let in za sabo imam že nekaj izkušenj s fanti. Moja prva spolna izkušnja sega še v najstniška leta ter je precej klaverna, glede na to, da sem se v sp. odnose dobesedno silila. Sicer sem s fantom pred tem bila skupaj nekaj mesecev, ampak med nama ni bilo neke pristne povezave. Kmalu po teh izkušnjah sva se razšla, saj je meni bilo vse preveč mučno. Po odnosih z njim me je namreč še nekaj dni bolela vagina, saj sem med aktom bila zakrčena in nožnica suha.
Kasneje sem kmalu spoznala novega fanta, s katerim do spolnih odnosov ni prišlo, saj je to spet bil nekdo, s katerim se nisem videla skupaj v zvezi. Tako sem ga raje zapustila po kratkem času.
Za njim je šlo vse dobesedno še samo navzdol. Po zadnjem fantu sem bila nekaj časa samska, ker sem tako želela biti. Ampak zdaj opažam, da je vsaka nova izkušnja slabša in slabša od prejšnje. Kot, da sem postala izjemno zahtevna (?!). Z nekaj fanti sem se spustila samo v poljubljane. To je šlo bolj za bežne znance in nič globljega. Prav šokirana sem nad spoznanjem, da že ob poljubljanju ne čutim popolnoma nič, pri marsikom mi je celo odurno! To se mi sploh ne zdi normalno za punco mojih let, ko pa naokoli vidim sovrstnike, kako uživajo v tem.
Med drugim sem bolje spoznala tudi nekega fanta, ki me je sprva čisto obnorel. Nato sem tekom spoznavanja ugotovila, da on vsekakor ni nekdo, s katerim se vidim v zvezi. Ampak, ok, fizično me privlači in sem mislila, da bom to pač izkoristila. Ne bom samo doma seksualno fantazirala o njem, ampak tudi udejanjila. Občutek sem sicer dobila, da me po vseh druženjih in boljšem spoznavanju sicer ne privlači več tako kot me je, ampak sem vseeno šla v to. Izid: katastrofa! Že spet je bilo enako kot v zadnjem času. Že ob poljubljanju nisem čutila nič, nato sva šla dalje in ko me je skušal zadovoljiti oralno ali s prsti, nič! Spolni odnos je bil kot že takrat v preteklosti, neprijeten in boleč. Tako je za mano še ena neprijetna izkušnja več ter frustracija še večja.
Ni mi jasno, zakaj lahko seksualno fantaziram o nekom normalno in me to zelo vzburja, ko pa preidem v izvedbo, ni od tega več nič?? Preprosto me nič več ne vzburi.
Zelo se slabo počutim ob teh izidih ter spoznanjih. Razmišljala sem že, da sem mogoče aseksualna, ampak kako bi potemtakem lahko fantazirala o seksu, se vsak dan samozadovoljevala (tudi večkrat) ter pri tem uživala?
Ali je napaka morda res v tem, da z nikomer od njih nikoli nisem čutila neke povezanosti, zaupanja in tega? Nikoli se nisem z njimi videla v zvezi, vsaj dolgoročno ne. Je vse to res tako pomembno zame, se sprašujem? Zakaj ne gre, da bi z nekom samo seksala ter pri tem uživala? Zakaj ne čutim nič, ko se akcija začne?

Upam, da mi boste lahko podali kakšen dober nasvet, saj trenutno sploh ne vem več, kako naj v prihodnje postopam. Zna se namreč zgoditi, da se bom totalno zaprla pred moškimi v strahu, da bom spet deležna ene slabe izkušnje več.

Spoštovana Rožica!

Iz napisanega sklepam, da ste v fazi, ko prehajate od izkušenj, ki nastajajo ob fantazijah o moških na samem, k preverjanju svojih »filmov« v realnosti.
To je vsekakor proces.

Izkušnja odnosa z drugo osebo je sestavljena tako iz dogajanja na področju telesnosti (telesna ugodja, vzburjenost, nežnosti, dotiki, orgazem) kot iz dogajanja na področju našega psihičnega doživljanja (občutek predanosti, pripadnosti, bližina, varnost, podpora, dopolnjevanje…). Vsakdo ima na teh področjih svoje potrebe. In tudi svoje vzorce, ki določajo, kakšna imamo prepričanja.

Ko se odločimo, da bomo z nekom delili intimnost, so navadno potrebni pogoji, neki minimalni pogoji (ki jih ima spet vsakdo določene glede na lastne vrednote, izkušnje…). Intimnost se zgodi, ko se taki pogoji vzajemno prepletejo in sestavijo. To seveda ne poteka povsem na ravni zavedanja. Ljudje navadno rečejo, da mora obstajati določena kemija, ki dva medsebojno privlači.

Spolni odnos pa je ob vsem tem še odnos delitve največje intimnosti med dvema. Vaša zgodba lepo ponazarja, da se spolni odnos ne zaključi v izmenjavi dveh strasti in zadovoljitvi nagonskega poželenja, temveč ostaja izkušnja, zapis v duši. Za to mora obstajati varnost in medsebojno zaupanje, pripadnost. Nekaj, kar presega zgolj vidik telesne privlačnosti.

V vaših prepričanjih prepoznam nekaj, kar daje prednost intimnemu stiku, tudi če niso izpolnjeni vsi pogoji. Kot bi se v vas dogajalo nasprotje med vašimi vrednotami (po katerih za konkreten odnos ne obstajajo dovolj varni pogoji) in nekim drugim prepričanjem (po katerem je minimalna telesna privlačnost zadosten razlog za intimno izkušnjo).
Ali je to prevladujoče prepričanje vaše generacije? Ali je ob tem strah deklet vaše generacije, da boste ostale brez partnerjev?

Veliko odgovorov na vaša vprašanja ste podali že sami v obliki vprašanj.

Če pomislim na svoje dileme v vaših letih, sem prav tako s tesnobnostjo razmišljal, ali bom našel primerno osebo za življenje v dvoje. Moja izkušnja je, da s svojimi vrednotami določamo odzive na drugi strani in s tem tudi lastno vrednost in kakovost svoje usode. Kar potrebujemo pri tem, je zaupanje in potrpežljivost, da najdemo »pravo« osebo zase. Seveda ne v pasivnem čakanju.

Lep pozdrav,

Gospod Albert,

imam eno vprašanje za vas.
Tudi jaz sem se že podala na takšen način “raziskovanja” spolnosti oziroma v avanture, ki so se končale bolj klavrno (nedokončano). Namreč, vsakič, ko sem bila s kom, kjer nisem čutila nobene povezanosti in pripadnosti, kjer ni bilo vzpostavljenega nobenega pravega odnosa, se je vame naselil egoizem. V glavi so me recimo že med samim poljubljanjem obšla vprašanja v stilu: “Zakaj bi zdaj naj bilo moje telo na razpolago za zadovoljitev potreb nekoga drugega, do katerega ne čutim nič in do katerega mi v bistvu ni?” Posledično seveda me je vse minilo in spolni odnos ni mogel iti do konca.
Zanima me, če je takšno vprašanje normalno in če se pojavlja tudi pri drugih ljudeh? Recimo, to mi zelo onemogoča imeti le bežne avanture, čeprav bi jih rada sprobala, a ne morem, ker me mine, ko pomislim na to, da bo moje telo v užitek osebi do katere mi čustveno ni.

Že vnaprej hvala za odgovor!

LP

Spoštovani!

Kar razumem pri vas je, da imate izdelana jasna merila glede tega, komu bo vaše telo na voljo za užitek. V teh merilih vidim kot pogoj, da morate do druge strani čutiti nekaj več.
Med telesnim in čustvenim odnosom je velika razlika. Tudi med zadovoljstvom po odnosu, kjer je med partnerjema čustvena vez in med (ne)zadovoljstvom brez čustvene vezi lahko berete veliko zgodb razočaranih.

Mnogi vam bodo verjetno zavidali, da imate izdelane jasne meje glede lastne vrednosti.

Glede odločitve pa boste verjetno v večni dilemi, ali izbrati avanture brez čustev (in zadovoljiti libido ali radovednost), kar že poznate. Ali čakati na odnos, kjer bodo prisotna čustva, in si privoščiti popolno zadovoljitev v spolnosti.

Vsekakor vam želim čim prejšnji izhod iz te dileme.
Lep pozdrav,