Ne vprašaj, ampak klicaj.

Ja, prav škoda, tako zgodaj podati drugo plat medalje.. o težavah, ki nastopijo..ali pa ne nujno v taki meri, da bi bilo v zakonu dolgčas.

Sama lahko govorim ta trenutek o preteklih izkušnjah..kdaj je bilo najlepše…
Meni osebno..na dolgih sprehodih. Nekako sem doživljala sprehode, kot nek nevtralen čas in prostor… neobremenjeno in svobodno. Zanimivo, da stanovanje lahko tudi utesnjuje.

Sprehodi in dolgi lahkotni pogovori… to je najlepše.

Ponočnjak…in ostali forumovci….živjo.

Ja, nekaj podobnega sem se spraševala tudi sama… vem kaj nočem, ne vem kaj hočem..in zanimivo, da je problem vedno v nas.
In to, vsaj zame, je najhuje sprejeti. Ko sem prišla do točke, da ne morem več valiti krivde ali slabe volje na druge, ker so taki kot so… ja velika zmeda se pojavi. Torej imam jaz pomanjkljivosti, zaradi katerih nisem sposobna spremeniti odnosa do sebe in drugih. To ni teorija, to je praksa. Odločitev in zavedanje na vsakem koraku. Kako utrujajoče včasih.. Zdi se mi, da nekaterim uspeva z lahkoto.
PA smo tam… vsak je opremljen s svojo prtljago.. in vsakemu nekaj manjka.
Ves čas pa ostaja hrepenenje po partnerju… obetavljajoč si, da bo tokrat drugače. Kdo ve? Ni zagotovil, ni varnosti…

Pravijo, da pride, ko najmanj pričakujemo. In vendar, ali je res tako? Velja za vse?

Ker se mi je bilo po mojem usodnem polomu nemogoče pogovarjati s komerkoli, sem začel panično iskat in brat knjige, ki so kakorkoli v zvezi s temi zadevami. Spomnim se, da sem v eni knjigi Sanje Rozman prebral njeno misel, “da se srečamo po milosti”, kar se mi zdi zelo lepo pesniško povedano. Če zdaj gledam nazaj na moje zveze, se mi zdi, da res drži. Ali pa Irenina zgodba, o kateri piše v enem odgovoru tukaj: “pravzaprav sem ze mislila, da ni mogoca”. Ker pa je danes tako težko čakati, ali kot pravi tisti genialni grafit: “Nč ne štekam. Vse delam tako hitro.”, jaz, v glavnem neuspešno, pomirjam samega sebe s trditvijo filozofa Jacquesa Lacana: “Ne bi iskal, če ne bi že našel.” Ali misliš, da je preveč citatov?

Torej si v sebi nasel in sedaj isces. Upam samo, da ne panicno. 🙂 Ker ti bo namrec uspelo… Zdaj, ko ves, kaj isces – ceprav si kot kipar, ki je sel ven, da bi nasel primeren material. Priblizno trdoto, gibkost in barvo ima morda v glavi, ne ve pa se, kaj bo pravzaprav nasel, kaksno obliko bo imelo itd.

Od nekdaj je bila pravzaprav moja zelja, da tega (mojega) boga ne bi potrebovala. Svoj nagovor – vemdateni, ampakceslucajnosi (vedno je bilo tako) sem namrec imela za lastni poraz, za poraz tistega ideala ateizma, h kateremu sem stremela. Ce namrec boga res potrebujes, tako potrebujes, da si ga se kot ateist ustvaris, potem morda res je? 🙂 Sedaj pa razmisljam ravno obratno – ce sem v taki hudi krizi kljub temu, da tisti, ki se dela, da ga ni, nic kaj ne ukrepa, potem ga res ni, ali pa je totalno gluh! Je pa res, da mi je po nagovorih vecino zadev lepo uredil. Ce si jih le nisem sama?… 🙂

Tudi midva s prejsnjim fantom sva izhajala iz razlicnih okolj. Mislila sem, da nesoglasij med nama ni (vsaj na povrsini ni bilo nobenih prepirov), pa vendar je koval neko bodocnost pred oltarjem v cerkvi, na kar mi je bilo stresno pomisliti. Sele potem, ko sem prenehala z njim, sem ugotovila, kako silno razlicne poglede sva imela na stvari. Ni me imel za enakopravno partnerko, ampak je odnos moskega in zenske videl po nekih patriarhalnih principih. Ce sem nacela pogovor, je bil to monolog, na vprasanje, zakaj se ne pogovarja, pa je posredno odgovoril, da so to pac zenske muhe in da me bo ze minilo… (morda je to vse povezoval tudi z menstrualnim ciklom). Z mano je bil natanko tako potrpezljiv kot z otrokom, nikoli se ni spuscal v debato (ker je imel pac on absolutni prav) in tudi vzgajati me je hotel, da bi mi pac izbil iz glave mojo drugacnost. Toleranca je bila le krinka. Da me ne bo kdo narobe razumel – za vse skupaj ne dolzim njegove vere, ampak najino neskladnost. Ce bi vztrajala, bi to nedvomno ugonobilo veliko tistega humorja, s katerim vam tukaj pricaram nasmeske… Prilagoditi bi se morala kalupu, v katerega nisem mogla zlesti.

Irena

To je tema, ki verjetno nima konca, verjetno zato, ker ima vsak človek tega sveta svoje razmišljane, težave in uspehe. Skorajda vsi ko uspejo ne pomislijo na malenkosti, ki so bile pomembne pri uspehu, ko neuspemo vsi vidimo najmanjšo napako. Tako je tudi v poslu.

Spomnim se ene povesti o nekem muslimanu, ki je tako veroval v Svojega Boga, da je menil, da je največji častilec in je vedel, da lahko vse naredi, kajti Bog je na njegovi strani.
Ko je neki dan prišel s kamelo do šotora kjer je bival višji duhovnik, vstopil je in zavpil, da bi duhovnik videl kako veruje.
” Z vsem srcem verujem v Boga.”
Duhovnik ga vpraša
” si privezal kamelo ”
odgovori mu
” NE tako močno verujem, da bo že Bog poskrbel za njo.”
duhovnik odgovori “takoj ven in priveži kamelo, A misliš, da bo Bog delal namesto tebe to kar lahko storiš ti”

To je zgodba kaj pa iz nje poberemo je odvisno od nas samih.

primož

Ne vem, upam da ne boš narobe razumela, ampak ni se mi še zgodilo, da bi me posilil glasen smeh, prav od srca, kakor se reče, ko bi kaj prebral na netu, s takim navdihom si to povedala. Imam občutek, da je tvoj bog v težki depresiji, zdaj ko ga več ne zabavaš s svojimi prošnjami.

Jaz sem pa, ravno obratno imel svojo usodno žensko rad “kot Boga”, ko že govorimo o njem. Prav strahospoštovanje sem imel do nje. Prekleto težka vloga za eno žensko. Se ne morem načudit, kaj mi je bilo. Ko me je vprašala, “kaj mislim”, je še nekako šlo, če me je pa vprašala, “kaj č u t i m”, pa so se mi začeli pregrevali možgani od iskanja odgovora na vprašanje: “Kateri odgovor je zdaj pravilen? 1. Če rečem …, bo mislila …, Ne. 2. Če rečem …, se ji bo zdelo …, Ne. 3. … in tako naprej. Kot da sem pri miljonarju Jonasu. In potem je imela še tisti svoj smeh, v katerega sem se zaljubil že takoj na začetku, “Na svoji strani nagajivega nasmeha”, kot poje Predin. Tako sem počasi postajal nekdo, ki ni več našel nobene zveze s samim sabo. In njen smeh se je v mojih očeh, kot v tistih računalniških programih, ki spreminjajo en obraz v drugega, spreminjal v posmeh vsem mojim naporom. Ja, “vse ima svoj čas”. In enkrat je čas tudi za femme fatale.

Nikar ne skrbi zanj – zacasno upokojen. Nedvomno bo v zivljenju se kaksen (krizni) trenutek, ko bo njegov omnipotentni molk zopet obudil moj tihi, a nespostljivi nagovor… Nisem pa crnogleda. Penzijo ima znosno in dokler ga ni, mi je lepo…

Neopogumljen, da bi bil ti sam, razorozen lastnih misli, negotov v svojo “emocionalno diagnozo”, pripisujoc ji telepatske sposobnosti izurjenega psihiatra. Res, pripisal si ji prevec. Ker ti ni bila enaka, je boginja odlebdela v svoje bogovstvo. In ti ostal majhen nagovornik, katerega besede ne dosezejo vec njenih nezemeljskih uses. To je dobro! Zdaj poisci kaksno na Zemlji. Te so bolj zanimive.

Citati pomagajo živeti, ko se ustavimo, da jih preberemo… 🙂

Ker vcasih ne vem, ali se govorim jaz, ali iz mene govorijo knjige. Si pa tako lepo povedala, da bi bil to lahko kar citatat o citatih. Ustavil sem se pa tudi, res, imas prav. “V leru”. To bo … 🙂

Knjige nastajajo na podlagi kolektivne modrosti, ne?
Včasih je fajn prebrati to kar že vemo… 🙂

no, pa smo trcili ob Junga in kolektivno zavest…

Pa da se enkrat zavijem k temi. Zadnjic sem bil na zuru, ki ga je priredil slavljenec ob eni svoji okrogli obletnici. Tema zura je bila ravno “modrost in ljubezen”, zasedba pa srednjeletna. Moj brskalnik je seveda takoj nasel, kaj pa drugega, kot spet en stavek iz zame se vedno najromana “El amor en los tiempos del colera” (Ljubezen v casu kolere) Gabirela Garcie Marqueza: “Modrost pride vedno prepozno.”. Na biskovito pripombo enega od prisotnih: “Ljubezen pa prehitro!”, smo tako ljubezenski brodolomci, kot tisti z dolgoletnim stazem v dvoje, kolektivno zdruzili obe ugotovitvi, torej: “Modrost pride vedno prepozno, ljubezen pa prehitro!”, brez enega samega partybreakerja (zurolomca).

Veckrat sem tudi sam zacuden, koliko taksnih stavkov si brez tezav cisto dobesedno zapomnim, pri kaksnih bolj vsakdanjih imam pa tolikokrat bolj v nogah kot v glavi, kot se rece.

Nekega sobotnega popoldneva sem odsotno zrl skozi okno, ko je po cesti pripeljala kolona avtomobilov, ki so obsedeno hupali. Ohcet. V istem trenutku je na Valu 202 napovedovalka Tatjana Pirc razmisljala, skorajda bolj sama pri sebi kot za poslusalce, takole: “Danes je sobota, dan porok. Nekateri bodo tako resili svoje probleme noci, mi, ki imamo s tem ze nekaj izkusenj, pa upamo in jim zelimo, da so si izbrali take zivljenjske sopotnike, s katerimi bodo lahko ziveli tudi podnevi.” … 🙂

Super! Zelo sem se nasmejala… Uspelo se ti je odlicno vrniti k temi! Marquez je jasno absolutna referenca, čudovit, magičen, zasičen, gost, a hkrati izzivalen in berljiv. Sama sem zbirateljica Balzaca, ki zna biti neusmiljeno krut in celo silno nazadnjaski, toda s kirursko natancnostjo preparira cloveske usode in duse, tako da je pojasnjena marsikatera dinamika para, bodisi da se pripravljata na zakon in jima stare vesce podstavljajo polena pod noge, bodisi da sta zakonca, ki sta imela nekoc blescece moznosti za uspesen zakon (celo knjigo nasvetov s takim naslovom je napisal!). Vendar je zanj uspesen zakon se vedno podrejenost zenske, jasno, pozna se mu, da ni ravno sodobnik… 🙂

Hjoj, pomotoma sem sporocilo poslala, ko se ni bilo koncano. Tako se je jara kaca dolgocasnega zakona po nepotrebnem se podaljsala… Upam, da mi ne zamerite.

Torej, hotela sem nadaljevati s knjigami, ki sem jih brala nedavno in so fletne za spoznavanje dinamike para, pa lahko jih damo za domaco nalogo v dnevih dopustovanja:
Sabato – Predor (za prepoznavanje ljubosumnih posesivcev)
Marias – Jutri v bitki misli name (zanimivo, celo saljivo, nanasa se na odnos zenskega in moskega, ki pa ga zaznamuje nenavadna smrt in se potem ukvarja s preparacijo tega dogodka, je celo napeto!)
Schlink – Bralec odrasla, a ranljiva, negotova in posesivna zenska je izrocena najstniku
Boudjedra – Odslovitev; kaj pomeni biti odslovljena zenska, nekoliko razbrzdana, kruta knjiga, zaradi takih in podobnih izpadov nad avtorjem visi fatva, tako kot nad Rushdijem…

In se citat (nakljucno sem odprla Mariasa):
Neznosno je, da se ljudje, ki jih poznamo, spremenijo v preteklost.

Lep pozdrav
Slučajno sem pogledal v tele forume in glej: kamorkoli obrneš en sam problem. Ma kaj v tej družbi ni več nikogar, ki bi bil enostavno zadovoljen z življenjem? Vsi se samo nekaj jezijo, krivi so seveda vsi ostali. Najbolj pa sem ostrmel nad vztrajnim iskanjem nekakšnih imaginarnih pravil, ki naj bi določala in usmerjala pota medsebojnih odnosov. Dragi prijatelji, tega ni. Vsak si mesto pod soncem išče in ustvarja sam in v tem vam želim veliko uspehov.