vsak zakon postane dolgočasen???
Ne morem se strinjati, da vsak zakon postane dolgočasen. Dolgočasen postane toliko kot si ga partnerja sama naredita. Sam sem poročen že 27 let in moram reči, da je najina zveza iz leta v leto bolj trdna in ljubeča.
Zlasti v prvih letih zakona je bilo kar nekaj kriz, ki pa sva jih poskušala reševati predvsem z dialogom. Spoštovanje sebe in partnerja, zaupanje, usklajevanje interesov, ljubezen, dialog to je nekaj vrlin, ki pomagajo, da postaja zakon iz dneva v dan lepši. Vsekakor je v zakonu pomembna tudi spolnost in vkolikor tudi na tem področju ni egoizma je lahko z leti še lepša.
Poudaril bi tudi zvestobo. Kar nekaj sem v vseh teh letih imel prilik za skok čez plot in prav nič se ne kesam, da nisem niti ene izkoristil. Danes imam topel dom v katerem smo skupaj z otroci vsi radi in tudi sin, ki je že poročen se domov rad vrača.
Tako bi na koncu rekel, da za dober zakon ni potrebno nič posebnega, če že vnaprej ne pričakuješ samih idealov.
Tole sem mislil prispevati k drugi temi Novega literarnega zalogaja, ampak sem se odločil, da bom pustil kar tukaj. Glede na moje boleče izkušnje, nabrane v dosti krajšem času in zato veliko nevednost o dolgoletni zvezi, pa hočeš-nočeš, vidim kako je s tem pri drugih, predvsem pri prijateljih in znancih.
Tukaj je literarni dosežek enega prijatelja, ne vem sicer, ali je izviren, pa vseeno. Po letih življenja v zakonu, ja vsaj za današnje čase, že veteran. Poznam ga že zelo dolgo, kot tudi, vsaj na zunaj, kakšno je kdaj vreme pri niju. Kar pri vsem skupaj najbolj občudujem, je da sta kljub vsemu hudemu ostala šaljivca.
Enkrat mu je ušel tale vzdih
o trenutnem stanju stvari:
Položaj je komičen.
Užitek kratkotrajen.
Stroški pa velikanski!
Ne, ne bojimo se umreti, pac pa se mnogi bojijo ziveti!
Nenehna misel na smrt bi nam pac preprecevala, da bi karkoli nacrtovali. Zakaj bi sploh studiral, ce pa lahko ze jutri umrem? Zakaj ne bi zapravil vsega kredita ter ga ne bi odplacal, saj jutri bom tako mrtev? Zakaj ne bi porocil te zenske, saj je cisto simpaticna, bom prej umrl, preden bo prava prisla…
Normalno je torej, da funkcioniramo brez misli na smrt.
Nisem pričakoval še česa na moj zadnji odgovor. Ko sem že mislil, da smo končali in kar se mi zdi popolnoma neverjetno, si potem povedala še ravno tisto, kar je v moji zgodbi izginilo pod tipko Delete in kar me je bilo kar malo strah in sram priznat. In preveč patetično. Mislil sem namreč napisat, da me je možnosti, da se mi še enkrat ponovi tak peklenski nesporazum, bolj strah od smrti. Res. Ker sem imel občutek, da sem bil poražen prav v bistvu. Ali je to sploh možno zdravit? Kje? Kako? Je pa res, da se zdaj že z Med.Over.Net-a odjavim malo bolj pomirjen. Ker, kar me je zadnja leta najbolj begalo, je bilo to, da v vsem skupaj nikakor nisem našel nobene logike. Pa sem kar dosti prebral o tem in razmišljal. Zadnjič sem na TV ujel eno zanimivo izjavo slavnega Slavoja Žižka. Namreč, da se mu zdi, da so se poti iskanja resnice v slogu Cogito ergo sum, ali pa “poglobi se vase in jo boš našel” ipd., izkazale za hudo pomanjkljive. Da se mu zdi, da je po njegovem treba “iskati v dialogu med jaz in ti”. Čeprav se mi zdi, da, resnici na ljubo, pri njem bolj težko prideš do besede. Zato hvala tudi Primožu & Co. Med.Over.Net dela življenje spet znosno.
G. ponočnjak,
me veseli, da na Med.Over.Netu, najdete smisel, ki vam dela življenje bolj znosno, čeprav jaz osebno mislim, da vsi ki sodelujejo so zaslužni na teh forumih, mi smo si zadevo pač omislili in jo postavili, vse ostalo prispevate Vi. Če si na tak način lahko pomagamo, sem neizmerno vesel, da na nek drugacen način posredno vpljivam na počutje ljudi.
Kaj bi tehnika brez ljudi!
Vsi vemo, da nam ni vedno lahko v življenju in osebno prepričanje je, da nimamo nikogar, da bi nas takrat potolažil, čisto majceno besedo, pa bi bilo vse zopet lepše. Le zakaj se vedno spomnimo na drobne stvari takrat ko nam je težko.
velika noč se bliža in ne glede na veroizpoved, vsi osamljeni in žalostni najdejo v tem času tolažbo, pa čeprav v neki osebi, ki v njo ne verjame, verjame pa, da je nekje nekdo, ki se žrtvuje za nas.
Sedaj se mi postavlja vprašanje?
Ali ste kdaj koli pomislili na Boga ko ste imeli težave, ali se nikoli niste zatekali k molitvi? Ne mislim molitev v tistem smislu pomena, da nekaj na pamet drdraš, ampak molitev narediš.
Tudi to bi bila lahko nova tema!
primož
To je pravo vprašanje, ja. Bi ga rabil, da bi mi odpustil moje zablode, ampak problem je, ker se ne javlja več, kot se je včasih, ko se mi je zdelo, da je nekje v meni. Zdaj se mi zdi, da sem bolj podoben nekomu, v katerem so “ubili Boga “, kot se je temu reklo v neki drugi državi in nekem drugem času.
Ampak zdaj smo že tako daleč od teme, da se že malo bojim, da bomo razjezili Dobro mačko, ki je načela nekaj čisto drugega.
KOlikor jaz poznam Dobro Mačko ne bo nič huda. Saj debati je namenjen ta forum. čeprav bodo nekateri rekli, da ne paše to sem notri, jaz mislim, da je to samo del človekove razgledanosti.
Odgovor na komentar”kot da mi hoče nekaj povedati prek Med.Over.net-a. “
Nekateri bi rekli “skrivnostna so Gospodova pota”
Mogoče si pa kaj več, pa tega še ne veš-
Primož
nekomu so ubila BOGA v stari državi,nekomu so ubili BOGA že par stoletij (pač bereš zgodovino) nazaj in se vleče za njim kot jara kača….rimsko katoliška vera ima žal…žal preveč negativnih primesi,ki se vlečejo za njo….nasilno pokristjanjevanje domorodcev povsod po svetu…ali mislite,da je krščanska vera tam od Kristusovih časov,ali kako…kako je papež in vatikanska banka pomagala Hitlerju med II.sv vojno in zakaj…..zakaj je cerkev molčala,ko je Hitler pobijal Žide….da ne naštevam preveč,če ne bo Dobra Mačka resnično popenila….ampak pustimo vero,tam kjer je (v cerkvi) mi pa debatirajmo tukaj o naslovnih temah….če hoče kdo odpreti temo o cerkvi,veri…..naj to stori,rad se bom pridružil,saj imam veliko za povedati…….
Mogoce se bog v tebi ne javlja, ker samemu sebi nalagas prevec neodpuscenih zablod. V zivljenju vsi malo blodimo, to je za to, da kaj izkusimo, malo trpimo, pa se vec naucimo. Ce cutis, da je ob vsem tem se bog obmolknil, potem si res malo mrtev. Zakaj torej ne bi ozivel? Kaj lahko izgubis? Zakaj bi obsojal samega sebe?
Jaz sem se bogu (ampak ne Bogu) javljala v “kriznih trenutkih” in slo je priblizno takole: “Ti, bog… vem, da te ni, ampak za vsak primer, ce si, daj jutri zrihtaj, da bom kontrolno pisala kot je treba.” Ta moja obracanja k bogu so zdaj ze mimo, ker sem lahko svoj ateizem zacela resnicno ziveti.
Spoštovani g. Jože,
prav zanimivo je, da to, kar ste napisali, vrača moje razmišljanje nazaj k temi, ki je bila, če se ne motim, zakaj ene zveze razpadejo, ene pa preživijo. Z besedami, na katere mislim, da se nanaša vaše razmišljanje, sem mislil izraziti predvsem kaos, ki je vladal v meni, ko sem poskušal ugotoviti, kaj je pripeljalo do moje velike ljubezenske prometne nesreče, da se to ne bi ponovilo. Dejstvo je namreč, da sva prihajala iz popolnoma različnih okolij tudi v tem pogledu, o katerem vi govorite. Čeprav na tem področju nisva imela kakšnih spopadov, pa se mi zdi, ko zdaj gledam nazaj, da tudi to vpliva, kako se z nekom ujameš, pa če se tega zavedaš, ali pa ne. Sam bi se nekako, če lahko uporabim vaše besede, pišteval k tistim domorodcem, pri katerih se pokristjanjevanje nekako ni posrečilo, tako da sem bil tudi v tem pogledu doma vedno outsider, čeprav nimam kakšnega odpora ali še česa hujšega do tistih, ki jim to nekaj pomeni. Tako, da bi me prav zanimalo, kaj mislite in kakšne izkušnje imate drugi o tem. Namreč, kako te razlike vplivajo na zvezo.
Se strinjam..in upam, da bom tudi sama sposobna biti dober partner….
Mislim, da vsi bojujemo težke boje v samem sebi.
Občutek ločenosti se začne v nas samih..in se odraža v odnosu…ZELO PREPROSTO!
Misel za danes: Ni samo pomembno kaj povemo, ampak tudi to KAJ ZAMOLČIMO!!!!
Verjamem, da je ravno za to pomembno najti oz si dati čas in prostor…za neizrečene in boleče zadeve… in to verjamem je del uspeha v odnosu.. Tako ne bo nikdar dolgčassss!