Pozdravljene,
sprovocirala me je znanka, ki me je ob dejstvu da mojadva 4 in 1,5 let stara spita v isti sobi, debelo pogledala…
Ali vaši otroci imajo ločene sobe??!
Meni osebno se zdi veliko lepše, če tako majhni otroci spijo skupaj. Moje mnenje je, da je imeti lastno sobo bolj zaželjeno pri najstnikih, pa tudi to ni obvezno – saj sva si s sestro delili sobo in ne morem reči, da sva hudo trpeli??!
Kaj pa menite ve?
Hvala in lp
Bibi

Se popolnima strinjam s tabo Bibi.

Tudi jaz se strinjam. Naši dve bosta tudi skupaj v sobi, ker imamo samo eno otroško sobo. Pa tudi če bi imeli več prostora bi ju dala skupaj.

LP
Barbara

Jaz imam tri- eden je že v puberteti, pa spijo v eni sobi- brez pritoževanj.Če bi imela pogoje, bi jih ločila, ampak probleme si delamo mi- ne otroci.

Bibi, tudi jaz razmišljam tako kot ti. Mi imamo sicer dve otroški sobici, pa razmišljam, ker bom kmalu rodila še enega otročička, da bi vseeno imela oba otroka v isti sobi. Vsaj tako imata otroka nekaj od tega da sta brat in sestra.
Tako pa bom naredila tako da bo ena soba za spanje druga pa za igranje. Vsaj do šole. Potem ko bosta pa otroka že tako velika, da bom lahko poslušala tudi njuno mnenje.

Jaz in brat sva imela vsak svojo sobo, zrihtano, spedenano, pa sva do približno mojega 7 in njegovega 6 razreda spala skupaj, celo v isti postelji. Ker je bratu zaudarjalo iz grla, sva spala celo tako, da sva imela jaz glavo, on pa noge na drugi strani. Se mi zdi, da naju je to full povezovalo.
Se mi pa zdi, da v najstništvu pa take stvari prav pridejo.
Tudi mene malce grize, ker moji otroci ne bodo mogli imeti vsak svoje sobe (ker imamo premajhno stanovanje). Samo se bodo verjetno že privadili.

Tudi jaz sem se odločila, da bosta otroka skupaj, dokler ne bosta izrazila želje po ločenih sobah. Jaz se spominjam, da sem full uživala, kadar sva šli s sestro skupaj spat (pa je bila 5 let starejša),ker sva pred spanjem vedno še malce poklepetali. Nečak pa se je prev ustrašil pri 5 letih, ko so dobili še 2 sobici (ko sva se midva z možem preselila na svoje), da bo zdaj moral spati sam. No, pa so na srečo 3 otroci in je šla v svojo sobo 10-letnica, fanta pa še uživata skupaj.
Pozdrav,
Urša

Se strinjam s tabo. Prav lepo je, da otroka dokler sta majhna spita skupaj. Ko smo mi naredli sobo za sina in hčer vsakega posebej, ko sta bila že večja in sta to želela, je sin ki je tri leta mlajši še vedno šel včasih spati k sestri, ko ga je bilo strah. Tako lepo jo je vprašal:”Ali lahko spim nocoj pri tebi?”
Ona mu je vedno dovolila. Še sedaj, ko sta odrasla se imata zelo rada. To je res nekaj lepega.
Toda, če imaš prostor naj bo to dokler želita onadva.

Uf, zaenkrat bom črna ovca med vami, ampak vseeno ne čist črna. Mi smo se pred 2 mesecema preselili iz malega “kurnika” v grad (iz minimalnega dvosobnega v ogromno štirisobno stanovanje). Za mularijo sta torej namenjeni dve sobi – ena manjša in ena precej velika. Trenutno imam dva lumpka (5 in 1,5 let), vendar v bližnji prihodnosti načrtujemo še kakšnega (lumpka ali lumpiko). Starejšemu sinu sva z možem pred selitvijo dala na voljo, da izbira v kateri sobi bo spal in vnaprej je vedel, da bo v mali sobi sam, veliko pa bi si delil z bratcem. Izbral je manjšo in tako je izpadlo, da spita vsak v svoji sobi. Ponoči imamo vsa vrata v stanovanju odprta, tako da naju vsak lahko pokliče, če ima ponoči kakšne težave (pa se to še ni zgodilo). Tudi mali zvečer sam odhlača v svojo sobo v posteljo brez kakšnega problema.
Čez dan pa je situacija malce drugačna. V večji sobi imata igralnico (s sobnim toboganom, kuhinjo, gugalnim konjem in gradom) v mali pa mizico s stoli, kjer ponavadi rišeta – obvezno skupaj. Ker smo še vedno vajeni majhnih prostorov, se ponavadi vsi držimo skupaj. Z možem se večkrat v hecu sprašujeva, če smo sploh potebovali večje stanovanje, ko je najbolj prijetno, če smo vsi 4 skupaj na 4 kvadratnih metrih (v nedeljo zjutraj v najini postelji).
Ja, v končni fazi (če bo vse tako, kot mora biti) bosta vsaj dva otroka imela skupno sobo.

LP Mateja

mi imamo 2 sobno stanovanje, in tako imamo sinko in midva z možem skupno sobo, kar je zaenkrat ful fajn.Najbrž jo bova kasneje pregradila, da bo imel sin vsaj svojo malo sobico. Če bova imela še enega otroka, se bosta morala pa onadva še malo zgužvati v svoji sobi.Ni druge izbire. Razen če gre kdo spat v banjo ali pa na balkon.

če bi imeli pa več prostora, bi otrokom dala svojo sobo šele potem ko bi bili večji.

V naši družini imamo 9-letno deklico in 13-letnega fanta, ki spita skupaj v eni sobi od malih nog. Vsake toliko časa ju z možem vprašava, če si želita, da bi njuno sobo razdelili v dve manjši sobi (druge možnosti za ločeni spalnici v stanovanju ni), pa vedno znova odgovorita, da hočeta spati skupaj še naprej.

Naši dekleti sta med seboj 11,5 let narazen in imata “načelno” vsaka svojo sobo. Ampak novopečena gimnazijka z veseljem vabi svojo triletno sestrico, da gre spat k njej. Sicer je že tako velika, da takrat ko se uči ali dela za šolo z veseljem zapre svoja vrata in ne mara da se jo moti, zvečer je pa druga zgodba. Še posebej, ko sta sami doma (v stanovanju ne v celi hiši), se vedno spravita skupaj spat.
Ta mala sicer potem ponoči poišče mene oz. najino veliko posteljo, ampak to je že druga zgodba.
Tudi midve s sestro sva delili sobo tja do srednje šole, velikokrat sva celo spali v eni postelji, kljub temu, da sva imeli vsaka svojo. Mislim, da je to, še posebej pri predšolskih otrocih prej prednost, kot pa minus.

lp tinca