Ne vem več, kako naj si pomagam. Smo tri članska družina. Mož se je pred približno petimi leti ponesrečil v prometni nesreči in je postal invalid, od takrat je invalidsko upokojen. Živimo na vasi, imamo manjšo kmetijo na kateri vse delo ( moško in žensko ) moram opravljati sama. Poleg tega sem še redno zaposlena v manjšem podjetju pri privatniku.Zaradi vse večje krize v podjetju se čuti velika napetost med nami zaposlenimi.Strah me je, da bom izgubila službo in delam več, kot mi premore telo. S kmetijo se ne da preživljat, včasih so stroški večji kot prihodki, toda na to hitro pozabim ob polni shrambi ( vsaj lačni nismo ).Moževa pokojnina je zelo nizka in ne morem pričakovati, da nam finančno lahko pomaga. V tem delu ga razumem. Ne morem pa ga razumeti, da kljub svojim letom ( tudi njegova invalidnost ni tako huda , da ne bi mogel )noče nič delati. Vse dni poseda in igra šah s prijatelji , hodi na izlete, toplice, piknike, itn, itn,… Včlanil se je v društvo ( pač določenih invalidov ), vse te zabave tudi nekaj stanejo ( določeno vsoto krije društvo ). Zelo me moti tudi to, da zelo pogosto, kadar pridem domov iz službe, mož poseda in gosti svoje ” nove prijatelje ” in me kar začne v pričo njih priganjat, naj vendarle zmigam svojo ri. in kaj dobrega skuha. Nešteto krat sem mu že zabičala, da ti ljudje nimajo kaj za delati v najinem domu, z njimi naj se druži v prostorih društva ali kje drugje pa se dela , kot bi me ne razumel.Na mojo prošnjo, naj mi vendarle pomaga pri raznih opravilih, pove, da je on v življenju dosti delal, sedaj pa je čas, da malce uživa ( pri 48 letih ????).Pravi, da sem jaz še mlada in da to pa ja ni tako hudo delo, ki ga ne bi zmogla sama. Tudi skuha ne kosila ampak počaka, da ga jaz. Zvečer, ko pa sem na smrt utrujena, hoče dober sexs. Premišljujem, da bi ga zapustila, na ločitev, po drugi strani, hišo in vse ostalo smo zgradili po njegovi nesreči. Vsak atom energije sem vložila vanjo. Vse je šlo preko mene, načrt, material, razna dovoljenja, hrana, pijača, skratka vse od a do ž.O hiši smo se pogovarjali in jo načrtovali že pred njegovo nesrečo. Kljub temu, da nič ne dela se vtika v vsako stvar in jo komentira oz, jo skuša razvrednotit in me ob tem poniževati. To me zelo boli in žali, ker vse kar delam, delam za vse nas in delam z ljubeznijo.Tudi to sem mu na lep način povedala večkrat, pa se on pretvarja, da ne ve o čem pripovedujem. Pred njegovo nesrečo ni bil glih tako len in nesramen do mene in otroka.Živeli smo v mestu, hodili na morje tudi po 4x letno, smučanje, izlete v tujino,pohode, imela sva dobre prijatelje, dober sexs. Vse se je spremenilo po njegovi nesreči. Imam občutek, da se počuti manj vrednega, da ga daje manjvrednostni kompleks, ker se tudi smejati ne ve ampak se samo nekaj “reži “. Z otrokom se skoraj nič ne pogovarja, ker nima časa. Svoj čas zapravlja na mobitelu ali računalniku, kadar je brez prijateljev, družina lahko počaka in potrpi. Vsako stvar hoče imeti takoj in jo na ves glas zahteva. Otrok ga več nima rad, ker tudi njega zaničuje ( čeprav je zelo priden v šoli in obšolskih dejavnosti ) tudi meni pomaga, kaj lahko, do njega pa je zelo ustrežljiv in prijazen.Vsak dan sem pod stresom, ker nikoli ne vem, kako se bo dan začel in končal. Otrok si želi imeti kuža in muco in mu ne dovoli. Skratka vse kar si midva z otrokom želiva ne pride v poštev , samo njegove želje so potrebne uresničitve. Počutim se kot idiot, ki mu leta bežijo poleg človeka, ki jih ni vreden.

Pozdravljena,

vaš dopis sem nekajkrat prebrala in vedno mi je hudo, ko se življenje obrne tako, kot se je obrnilo vam.

Poškodba in predvsem psihična travma vašega moža je krivec vseh vaših tegob. Zelo pravilno ugotavljate, da ima vaš mož zaradi invalidnosti manjvrednostni kompleks. Kaže ga ravno s tem izogibanjem odgovornosti do družine, arogantnosti, preveč druženja z društvom za invalide (ki v bistvu dela ravno nasprotno – namesto, da bi jim pomagal, da se ponovno vključijo v delovno okolje, postanejo enako odgovoren član družine, jim omogoča, da se ravno nasprotno: začnejo ograjevati od okolja, družbe, družine, postajajo sami sebi zadostni in začnejo izgubljati občutek za realno življenje, katerega del v bistvu so.).

Vse breme nosite sama na svojih plečih, tega se že zavedate. Sedaj se boste morala odločiti:

– ali boste poskušala svojega moža začeti prevzgajati. To ne bo tako enostavno, saj se bo upiral (kar je popolnoma normalno. Nihče noče iz svojega pravljičnega okolja). Potrebovala boste nekaj let, pa tudi pomoč psihologov, socialnih delavcev, pogovor z vodjo Društva, v katerem je včlanjen. Če imate moža še vedno rada in če si resnično želite obdržati družino, potem je to prava pot, da postanete že spet vsi ENAKOVREDNI člani družine.

– ali da se resno pogovorite z možem (najbrž bo potrebna tudi pomoč strokovne službe – psihologov) in mu predstavite dve možnosti : ali bo začel skupaj z vami skrbeti za družino,
ali se boste ločili, saj ne zmorete več nositi tako hudega bremena čisto sama.

Vedno je tako, življenje ni pošteno, ima vzpone in padce. Nekomu malo bolj, drugemu malo manj prizanaša. A od nas samih je potem odvisno, kako se bo odvijalo življenje dalje. Padci, težave so zelo huda, a zelo dobra izkušnja. Tako se učimo spoštovati in prevzemati odgovornosti. Vi imate otroka, ki je del vašega življenja. Vaš otrok vse to opazuje, je vključen in se uči na izkušnjah. Tudi nanj morate pomisliti, ko se boste odločala. Kaj si resnično želite zase in za otroka. Pogovorite se tudi z otrokom. Otroci niso neumni. Zelo dobro znajo ocenjevati stanje in tudi povedo kaj bi radi in kaj ni prav. Skupaj z otrokom bosta lahko izbrala najboljšo pot za vas vse. Pravite, da ga mož upošteva – to je zelo dobro!

Res vam predlagam, da začnete nekaj ukrepati. Če boste kar vlekla in vlekla, potem se bo v vas nabiral ta gnev, jeza, tudi vaš mož to čuti, in v njem se ravno nasprotno, nabira še več arogance, sprenevedanja, maščevanja, nasprotovanja,…. In vajin otrok je aktivni del tega. Sedaj, ko je še tako mlad in ko kot goba vsrkava vse dogodke, izkušnje iz okolice, ki mu predstavlja vse na svetu. In tako se oblikuje tudi njegov vedenjski vzorec.

Vsi si zaslužite lepše in boljše življenje, boljše odnose. A samo od sebe se ne bo zgodilo nič. Ugriznite v to kislo jabolko in poženite to mašinerijo spreminjanja odnosov med vami in vašim možem. Čez nekaj let si boste zelo hvaležna. Hvaležna boste tudi vsem grenkim trenutkom, bolečinam, nemoči, besu,….saj vas bodo naučili, da je življenje vredno tega, saj je vaše.

Le pogum, samo prve korake je treba narediti, potem se pa začne dogajati kot domino-efekt.

Lp m