So quickly you came into our lives,
So quickly torn away.
Never got the chance to meet you,
There’s so much I want to say.
Where there once was joy and happiness,
Is now sadness, guilt, and pain.
All these thoughts running through my head,
It’s enough to drive me insane.
You were loved so very much.
I wish that I could hold you,
I long to feel your touch.
On that morning of January 10th,
My world was ripped from under my feet.
I pray that in another life,
We get the chance to meet.

I never heard you, but I hear you…:(
I never held you, but I feel you…:(
I never met you, but I love you…:(

V življenju sem preživel že marsikaj tako slabega in tako dobrega vendar si nikoli ne bi mislil, da bo spontani splav, ki sem ga doživel z dekletom tako spremenil moje življenje. V zvezi sva že skoraj 7 let in želja je bila, da naredima korak naprej in se odločima za otroka. Trajalo je skoraj eno leto in novica, ko mi je končno povedala, da nama je uspelo je bila za mene nekaj najlepšega kar lahko človek doživi. 30. Novembra 2013 nama je končno uspelo in videl sem kako vsa žari od sreče, Bil je najlepši božič in pričakovanje, da se bo vse slabo spremnilo in bo leto 2014 res tisto pravo leto polno pričakovanj in veselja ter bova končno tudi midva imela druzinico. Žal je to veselje izginilo 10. Januarja 2014, ko sma ob 4 zjutraj doma doživela spontani splav in kar je najhuje tudi vse videla. Od takrat naprej se nama je zivljenje spremenilo. Nisem si mislil, da je kaj lahko bolj boleče od tega. Seveda sma se trudila naprej vendar pred nekaj tedni se je vse spremenilo. Moje dekle oz. zaročenka se je oddaljila od mene naenkrat ni več želje po otroku in do mene. Naenkrat se mi je čez noč porušil svet in enostavno več ne vidim izhoda. Vsak dan je huje in vsak dan je slabše. Izguba me je tako zelo prizadela in odtujitev moje ljubezni, da vidim edini izhod, da naredim samomor. Enostavno vec ne vidim smisla v zivljenju. vsak dan je zame trpljenje in bolecina. Čeprav sem sportnik ze celo zivljenje enostavno vec ne vidim smisla za sport kateri je bil moj zivljenjski stil in ne samo hobi. Izgubil sem samo v 3 dnevih 6 kg in kot trener vem kaj to pomeni za telo. Naenkrat sem zamenjal sport za pijaco in ze dva tedna ne zdrzim, da ne spijem kaj. Rad bi se samo spal ker samo tako pozabim na svojo bolecino vendar nimam te srece in se zbujam vsako uro ali dve. Daje me depresija in moja psiha je na koncu. Vem, da si kdo tu gor misli da sem zmesan vendar tako cutim in enostavno vidim se samo resitev, da v zaprti garazi zaspim v avtu. Enostavno vec nimam zelje naprej…:(

Dragi justme32.

Razumem, da se vama je podrl svet, ker izguba otročka res podre vse v kar si verjel, vse v kar si upal… Ne vem, kaj naj ti napišem, da bi te potolažila, vendar vedi, da je veliko ljudi, ki smo šli skozi to (gremoo…. ) in glavno, kar ti lahko povem je, da ne obupat…. Za crknit je, znorel bi, vem… Tudi jaz se tako počutim, vendar ne dovoli, da te bolečina potolče, ne dovoli, da ti vzame še to kar imaš. Okleni se svoje punce, njo imaš, sedaj je čas v življenju, ko te najbolj potrebuje- in ti njo. Zaupaj se ji, ali komu drugemu, ki razume vajino stisko. Samo ne dovoli, da te obup preseže in narediš kaj, kar se ne da več popravit… Zberi moč, pogovori se s punco, bodi potrpežljiv… Poiščita zaupljivo osebo, ki vama lahko pomaga s svojimi izkušnjami… Samo ne obupat……

Mislim na vaju.

Justme,

Žal mi je za izgubo vajine težko pričakovane pikice.
Taka izguba je huda, težko se je pobrati, težko je predihati, težko je tudi za partnersko zvezo … Bila sem že na tem, da sem iskala stanovanje, da se odselim …

Pijača in samomor NISTA izhod … izhod je pogovor s partnerjem. Če to ne gre je nujno potrebno poiskati zdravniško pomoč.

Srečno, dan za dnem …

justme32!

Najprej moje iskreno sožalje! Nikar ne obupaj!!!! Morata naprej. Življenje je samo eno!!!! Verjemi, da razumem tvojo bolečino, razumem kaj prestajata,… Tudi jaz sem izgubila svojo punčko 2.1.14….borila sva se štiri leta, da sva končno po umetni oploditvi zagledala ++++ . Vse je bilo vredu….lepa nosečnost,…potem pa je 2.1.14 najini punčki nehal bit srček in naslednji dan sem jo rodila. Zgodilo se je 1 teden pred predvidenim rokom poroda. Bolečina gromozanska,….a nikakor nisem obupala…boli…zelo boli, vendar nekoč bova imela otroke, ker je to smisel najinega življenja in ravno zaradi tega upava naprej….najina punčka je srečna, je prelep angelček med angelčki, ki jo čuvajo,…vem da je na varnem in to mi je v veliko tolažbo,….in vem da nama bo kmalu poslala žive in zdrave bratce in sestrice…..

SREČNO

Žal mi je,iskreno mi je žal ,vse se bo uredilo ,vse rabi svoj čas …Žal mi je..