Zanima me vase dojemanje, kadar se vam kdo vrine pred vami. kakrsno koli vrivanje, razen mogoce na cesti z vozilo, ker brez tega po mojem pac ne gre 🙂

Nek stric poznih srednjih let se je namrec vrinil v vrsto. To je storil zelo neopazno. Recimo, temu neopazno 🙂
Najprej je pozdravil gospo pred mano in ji dal v voziček 1 L mleka in 2 jogurta. Potem je odsel in se cez cas vrnil nazaj. Z gospo pred mano sta se pricela pogovarjati, saj sta ocitno bila znanca. Najprej sem ga poskusal ujeti k kontakt z ocmi, da mu mu dal nekako vedeti da sem vseeno tukaj in naj vsaj vprasa, ce se ze vrine, vendar je ves cas izigraval francoza. Predvideval sem, da se ne bo postavil za mano, saj se je v tem casu tam nabralo tam 5-6 oseb. Ko je ze bil skoraj na vrsti sem mu rekel:”Dobro ste se znasli!” Ni me preslisal, niti me ni ingnoriral. Ocitno je bilo, da mu je bilo takoj jasno zakaj gre in da ga je nekdo ujel “with hands in cookie jar”. Najprej se je nekako in nadvse bedno poskusal opraviciti in sicer, da se z gospo poznata. S tem na bi se zadeva zanj koncala, vendar sem se odlocil, dabom sel do konca in da se ne bom dal odpraviti z nekaksnim “lamerskim” opravicilom. V bistvu sem zel odolgo casa zbiral hrabrost, da sem sploh pokomentiral njegovo dejanje.
Ker je bilo ocitno, da ne mislim prenehati dokler se zadeva nekako ne resi, se je vmesala gospa, ki je bila ocitno zgrozena nad mojo nesramnostjo in mi zato prizadeta predlagala, da me spustia naprej. Odgovoril sem, da ni poanta v tem, da bi jaz sel naprej, niti da se mi neznansko mudi, temvec da se je gospod vrinil in to je to.
Gospod, ki se je vrinil je nato predlagal, da lahko gre on na konec vrste, s cimer sem se strinjal, saj se mi je zdelo da je s tem zadosceno pravici. Gospe pred mano nisem videl direktno v obraz, vendar je bila ocitno nezadovoljna. Iz profila sem opazil se edino njene stinjene ustnice, kar pove veliko nekomu, ki zna brati ljudi vsaj za silo.

No tole je opis dogodka, vendar sem se za casa samega dogodka fokusiral na moje obcutke. Najprej sem se pocutil neugodno, saj so vsi buljili v mene, vendar sem cez nekaj trenutkov razcistil zadeve in odsel iz trgovine zbrez kancka slabe vesti. V bistvu le zakaj bi moral imeti slabo vest. Point je, da tega verjetno ne bi storila večina ljudi. Vecina se nekako noce izpostavljati, saj je bolje je biti tiho in pozreti, a ne. No jaz sem se odlocil, da temu ne bo tako. Pa s tem ne misli samo situacije v trgovini, temvec globalno v zivljenju. V koncni fazi, ce lahko recem NE nekomu, ki ga poznam, zakaj za vraga ne bi mogel reci tega neznancu.

Evo..mogoce nepomembna zadeva. Najprej sem hotel celo zadevo pozreti, in to samo zaradi tega, da ne bi zbujal prevec pozornosti. Potem pa sem kljub vsemu zbral pogum in to tudi storil. Mislim da sem storil zase nekaj pozitivnega. Ne me narobe razumet. Nisem se zelel prepirati, niti iskati konflikta. Zelel se le izraziti svoje mnenje. V bistvu to stejem v isti paket, kot bi mi kdo vzel karkoli mojega brez vprasanja, pa naj bo to denar, hrana, avto ali vidro.

ja vcasih pase,da clovek pove kaj si misli in ne pozira vsega,tako se vsaj ne nabira v tebi..veckrat,ko to naredis,lazje je :)..seveda ne z zeljo po prepiru in zaradi vsake malenkosti,ki nas zmoti..najbolj smesno je ravno kaksen tak odziv,kot si ga dozivel ti ;),saj ponavadi ne pricakujejo,da bo kdo karkoli pokomentiral 🙂 lep dan *

Čisto te razumem. Meni se je zgodilo podobno. V vrsti smo stali trije ljudje, potem jih je prišlo še nekaj za mano. Nakar se starejša ženska s kruhom postavi pred mene, sploh me ni hotela pogledati. V meni se je začela nabirati jeza, drugače tudi nisem taka, da bi se hitro začela prepirati. Pa ona že kakšni 2 minuti tako stoji pred mano, nato pa se obrne in se mi nasmeji, tako v smislu “hvala, ker si me pustila”, ampak rekla ni nič. Jaz sem ji pa rekla, naj se mi nič ne smeji, ker nisem dobre volje, če se nekdo kar vrine pred mene in jo vprašala, če ni videla, koliko ljudi je še za mano. Rekla sem, da se ne more narediti kar neumno in prehiteti štiri ali pet ljudi. A mislite, da so odzadaj za mano zadovoljni, da sem vas spustila. Govorila sem dokaj na glas, vsi ljudje so me začeli gledati, tisti za mano v vrsti so se mi seveda pridružili v “protestu”. Postalo mi je kar vroče, ker še sama nisem pričakovala, da bom tako reagirala. Ampak ravno sem bila bolj slabe volje in polna misli, da življenje ni fer in sem pač tako reagirala in kasneje sem bila ponosna, da sem tako naredila. Meni ne pride na misel, da bi se v trgovini pred koga postavila.

Absolutno se zbunit!:)) Tu ni kake vecje filozofije. Za svoje mesto se je treba postavit in obdrzat integriteto, pa ce je to mesto v vrsti ali mesto v svetu.:)

Ce se ne postavimo niti za svoje mesto v vrsti, kako se bomo sele postavili za svoje mesto v svetu? Vse te male stvari so odraz velikih. Zdijo se brezvezne, a zrcalijo mnogo globlje stvari.

Je treba razumet neugodje, ki ga cutimo ob tem, ko zatezimo za svoj prostor. Kaj pravzaprav obcutimo? “Joj, lej kaksen sem, se borim ZASE.” Ja, zase, ja, za koga pa?! Ti, ja, ti kot individuum, vreden vsega spostovanja in svojega mesta pod soncem! Ce se zase ne znamo poskrbet, kako bomo poskrbeli za koga drugega?

Stvari so pa cisto na glavo obrnjene. Natrenirani smo in pogojeni, da se obnasamo “altruisticno”, ces drugi ima prednost, ker jaz sem dober in priden. In ce nekaj zahtevamo in pricakujemo zase, smo grozni egoisticni packi. Popolnoma imamo sprane mozgane s tem, da moramo biti “neegoisticni”. To so bedarije in nekaj, kar je naredilo cloveka cisto poneumljenega ter ga pripeljalo do tega, da pozablja nase v vseh ozirih, da se ne spostuje, nima rad, da imamo svet poln kilavih, nerazvitih kripljev, revezev in beracev, praznih ljudi, ki 5 korakov ne znajo sami naredit, ker se nikoli niso spomnili nase in na svoj lasten vir, ki ga imajo v sebi, se vidijo ga ne. In potem se naslanjajo drug na drugega in valijo odgovornost drug na drugega, namesto da bi bil vsak odgovoren sam zase, vsak vesel zase, vsak srecen zase. Spostoval sebe. Ce sebe ne spostujes, kdo drug te bo? In koga drugega bos ti spostoval, ce se sebe ne? Potem se pa vesimo drug po drugem in hocemo od drugih to, kar dolgujemo sami sebi: ljubezen, sreco, zadovoljstvo. Nihce drug ni odgovoren za vse to,kot le vsak zase. In potem ko si odgovoren zase, si lahko tudi odgovoren do drugega. Ko imas sebe rad, ko sebe spostujes, avtomaticno cenis drugega in njegov prostor.
Samo zacenjamo na cisto napacnem koncu. Stvari so cisto na glavo obrnjene.

Vsak naj stoji na svojih nogah, na svojem mestu, na svojem prostoru in naj ga spostuje z vso integriteto, pa naj bo to v trgovini ali v vesolju. Potem bo svet mnogo lepsi.

Torej v trgovini jaz prav nic ne okolisim: oprostite, sem bila pred vami. Vrsta je tamle.
Jasno in glasno, razlocno, z nogami trdno na tleh:)))

Zavijajoci pogledi, vzdihi in godrnjanja me pa kvecjemu zabavajo, ali pa se kak komentar navrzem, trden in hladen, seveda:))
Me zabava videt nezavedanje ljudi in njihovo pogojenost:)

Meni se zdi, da včasih preveč kompliciramo. Jaz osebno, če se mi ne mudi, se sploh ne obremenjujem s tem, če mi kdo skoči pred mano na tak način. Če pa se mi mudi, pa prijazno rečem, da naj gre za mano, ker se mi pač mudi.

Brez veze se je obremenjevat s takimi malenkostmi v življenju.

Lep dan!

Tudi sama mislim, da včasih preveč kompliciramo.

Če imam v rokah ali vozičku 5 stvari, človek za mano pa samo sendvič, ga prijazno spustim naprej.

Če se kdo vrine predme, je pa itak škoda karkoli komplicirati – tisti človek je pač prepričan, da je naredil prav, jaz pa zaradi enega človeka v vrsti pred mano ne bom umrla.

Če pa se mi blazno mudi, se moram vedno vprašati, kaj za vraga sem mutila do tiste sekunde, ko se je človek vrinil predme.. ah, ne, nam je lažje kridvo za našo zamudo zvaliti nanj…:)))

Važno je, da si v takih (in nasploh vseh) trenutkih umirjen. Če te take zadeve razjezijo do te mere, da temu človeku kaj rečeš, namigneš ali pa se zmrduješ in glasno komentiraš, je to seveda čisto tvoj problem.

VEDNO, ko boste stali v kakšni vrsti (ki se po možnosti ne premika nikamor), imate dve možnosti: ali boste bentili ali pa boste ta čas izkoristili za kakšne prijetne misli – čakali boste ravno toliko časa, samo bolj mirni.

Torej?…

LP, Amedea

Ste nekateri malo narobe razumeli:) Ni se treba razburjat in jezit, nihce ni nicesar rekel o tem. Nobena jeza in razburjanje ni potrebno, zakaj le? Nihce ni rekel, da se zderes na cloveka in da se ti pritisk dvigne na 200. Samo poves, tako kot je. Popolnoma mirno in trezno. Ce se pa to drugemu zdi “razburjanje”, pa njegov problem.

Samo danes ocitno poznamo samo dva ekstrema: ali smo usluzni in se pustimo teptat, ali pa v koncni fazi ponorimo, ko je enkrat mera polna. Ker enkrat je, ce ne v trgovini pa kje drugje:)
Ce bi se ljudje navadili jasno izrazit – brez jeze, samo trdno na tleh in brez okolisenja – bi se izognili marsikateremu prepiru.

Ja, smo pa se dalec od tega.

“VEDNO, ko boste stali v kakšni vrsti (ki se po možnosti ne premika nikamor), imate dve možnosti: ali boste bentili ali pa boste ta čas izkoristili za kakšne prijetne misli – čakali boste ravno toliko časa, samo bolj mirni”

Tale je pa cisto iz konteksta! Tu govorimo o nespostljivem vrivanju preko vrste, ne pa o tem, da je pac vrsta in se nikamor ne premakne, na kar pac nihce nima vpliva. To je cisto nekaj drugega.

In se enkrat: jasno se izrazit ne pomeni izgubiti zivcev.

Torej – če vrinjenemu človeku ne rečem nič oz. ne reagiram, se pustim teptati?… Kaj pa če njegovega dejanja ne smatram kot napad name?…

In – se bo človek zaradi jasno izgovorjenih besed spremenil? Se bo opravičil? Bo naslednjič pridno čakal zadaj v vrsti?…

Mislim, da je enostavno škoda izgubljati čas zaradi takih malenkosti.

Ampak to je seveda samo moje mnenje in moj način delovanja.

LP, Amedea

Strinjam se,da se je razburjati,do te mere,da sebi kvaris razpolozenje,popolnoma brezveze,ampak ce pa samo mirno poves,kar si ze itak mislis,je pa to cisto ok 😉

Ima prav po eni strani, vcasih se res ne splaca nic rect, skoda energije. Po drugi strani pa se je treba tudi zase znat postavit.

Samo trip, da se mora clovek spremenit zaradi tega, kar si mu rekel, je pa cisto zgresen. Mene to ne zanima, se pomislim ne na to, vsak naj se zaveda stvari sam. Jaz nikogar ne mislim ucit in prevzgajat. Ravnam samo iz svoje integritete v danem trenutku in to je to.

In tu sploh ne gre za razburjanje, ampak preprosto za upostevanje samega sebe.
Vcasih pa upostevas samega sebe tako, da odmahnes z roko in se ne unadas s tem. Tudi prav. Vcasih je potrebno tudi to. Samo treba je znat krmarit med skrajnostmi.

LP

Jap..tako nekako sem tudi jaz mislil. Kako slovensko je tole. 🙂

Draga Khora!

Res mislim, da prevec kompliciraš in se obremenjuješ s to temo. Verjetno se tako počutiš tudi na drugih področjih. Človek ki se je vrinil pred tabo verjetno sploh ni razmišljal v tej smeri da bi te prizadel oz. izkoristil. In sem prepričana, da bo to še velikokrat naredil. Ljudje smo si različni. Tudi pred mano so se že vrivali. Če sem bila slabe volje sem vedno kaj rekla. Če sem bila pa dobre volje pa me to ni motilo. Čisto odvisno kako si naravnan. 🙂

Amadea- se poponoma strinjam s tabo. Če že moraš čakat, lahko čas izkoristiš za prijetne milsi. 🙂

Lep dan vsem!

🙂

Tudi slučajno se ne strinjam.
Ravno ljudje, ki izkoriščajo tak tip človeka kot si ti, kar naprej poizkušajo z ignoriranjem drugih in se vrivajo vsepovsod, potem se pa zdijo sami sebi več vredni, ker jim to uspeva. Seveda, prepričani o svoji večvrednosti največkrat neugodno reagirajo, kadar so opozorjeni.
Ljudje smo bili v prejšnjem režimu vzagajani, da smo tiho in da moramo potrpeti. Sedaj pa nam tega ni treba več. Moramo se potegniti za svoje pravice. Če mi stojimo v vrsti in čakamo, naj še drugi, razen če jim MI dovolimo, da se vrinejo. Kam pa bi prišli, če bi se vsi drenjali in bi nastal popoln kaos. S tem, ko se v takih in podobnih primerih potegnemo zase, ne naredimo nikomur nobene krivice.
Če sem prepričana v svoj prav, se vedno potegnem zase. V primeru, da se mi mudi (kar se mi bolj redko zgodi), vprašam, če se lahko vrinem. Če sem zavrnjena, pač počakam in to brez slabe volje.
Lep primer je tradicionalno angleško čakanje na avtobus, kjer vsi stojijo v vrsti in nikomur ne pride na misel, da bi se vrival.

Moje pisanje je bilo v glavnem namenjeno Amadeji.

jaz se ne obremenjujem z razmišljanjem, ker se potem sam jeziš

takemu, ki se vrine, takoj povem oz. če kaj muti, se kar skregam in ne popustim, tako, da se tak vrinjenec zmeraj pobere

če se mi pa ne mudi ter za seboj opazim nekoga, ki ima eno ali dve stvari, ga spustim naprej

pa tudi koga drugega spustim, vrivanja pa ne prenesem in se tudi ne pustim takim, ker ravno taki izkoriščajo pasivnost ostalih poštenih ljudi

Mima,

če bi nekdo rad nekaj pripomnil, pa je tiho in tišči jezo v sebi, ker se boji spregovoriti in opozoriti človeka, da se je vrinil, je ena stvar. V tem primeru je pač tako vzgojen v strahu in z vzorcem, da mora vedno ustreči drugemu.

Če pa sem tiho zato, ker tega človeka, ki se je vrinil, ne obsojam in da sprejmem situacijo tako kot je, je pa to samo moja oseba izbira. Ali hočeš reči, da sem zato slabše reagirala od tebe, ki bi temu človeku kaj rekla? Če te ravnanje določenega človeka moti, se vprašaj, kaj moraš spremeniti pri sebi, da se ti to ne bo več dogajalo.

Konec koncev pa se to vrivanje ne zgodi vsak dan, ne? Sploh se ne spomnim, kdaj se je nazadnje kdo vrinil v vrsto pred mano in je res škoda izgubljati besede glede tako redkih situacij. Torej – ali se na našem koncu ljudje ne vrivajo ali pa jaz ne rabim takih situacij…:)))

Pomembna je naša naravnava in naše reagiranje na tak ali drugačen dogodek.

Zakaj pa prevec kompliciramo?

Dragi vsi,

me veseli, da vas je tale tema pritegnila k razmišljanju in v odgovorih so lepo vidni različni vzorci razmišljanja in delovanja. Kako se bomo v določeni situaciji odzvali, je seveda odvisno od mnogih dejavnikov (spol, starost, temperament, vzgoja, ki smo je bili deležni, osebna in duhovna zrelost, vzorci razmišljanja, vrednote …), zato pa so naši odzivi tako različni, tako kot so tudi situacije, ki nam jih prinaša življenje, različne.

Če se nekdo nesramno pred nami vrine v vrsto in nas ob tem ignorira, se mi zdi naraven odziv naše duševnosti – čustvo jeze in nezadovoljstva. Oseba je s svojim dejanjem prestopila naše meje in v takih primerih se jeza pojavi z namenom, da nam da notrajno moč, da se na primeren način postavimo zase in ne pustimo, da nas drugi pohodijo. Modro ravnanje je zato lahko, da človeka, ki se je vrinil, vljudno in odločno na to opozorimo. Da nismo nesramni in žaljivi, a tudi da nismo tiho. Marsikdo si v takih situacijah ne upa nič reči, temveč jezo potlači vase, nato pa se doma neupravičeno razjezi na partnerja ali otroke. Takšno ravnanje ni ravno čustevno inteligentno.

Če znamo v medsebojnih odnosih postaviti ustrezne meje in zaščititi sebe, s tem tudi drugim sporočamo, kakšno njihovo ravnanje je za nas sprejemljivo in kakšno ne. Vemo pa, da druge prav s svojimi odzivi učimo, kako naj ravnajo z nami. Seveda pa je treba v odnosih iskati ravnovesje med potrebami in željami drugih ter svojimi potrebami in željami. Če preveč prisluhnemo drugim, izgubimo sebe in smo nezadovoljni, če preveč prisluhnemo le sebi, ne pa tudi drugim, pa lahko izgubimo dobre medsebojne odnose in ljubečo povezanost s soljudmi.