Pozdravljeni,
prosim za informacijo kakšne vrste terapije se izvajajo v skupinskem in v individualnem zdravljenju motenj hranjenja.
Na kakšen način potekajo?
Kako lahko pomagajo do ozdravitve?
Na čem je povdarek?
Ali vsi terapevti uporabljajo enak pristop v Ženski svetovalnici, na Muzi, na EMH?

Hvala za odgovore in lep pozdrav

Radovednamama, pozdravljeni!

Lahko vam povem le za Muzo, saj delo ostalih organizacij ne poznam tako podrobno.

Na Muzi nudimo terapijo po treh modalitetah terapije, gestalt, transakcijska in relacijska družinska terapija. Naše izkušnje kažejo, da ni pomemben pristop. Pomembno je, da oseba tekom terapije prihaja v stik s sabo, s svojimi čustvi, da se postavijo čustva, ki se prebujajo v povezavi s hrano, v širši kontekst, da prihaja do razumevanja, zakaj potrebuje hrano oz. rituale, da se oseba čuti na terapiji varno, da lahko govori o čemer koli in še bi lahko naštevala. Kot odgovor na vaše vprašanje se mi zdi predvsem pomembno to, da je terapija globinska, torej da ne ostaja samo na miselni ravni, ampak da ima oseba možnost govoriti o doživljanju, prečutiti različne stvari, da začne ponovno zaupati v svoja čustva in vase. Tekom tega procesa okrevanja, ki lahko traja tudi več let, potem osebe počasi same izgubijo potrebo po samodestruktivnih vedenjih ali se zavestno odločijo, da tega več ne potrebujejo. Terapija poteka enkrat tedensko, tako individualna kot skupinska.

Upam, da sem odgovorila na vaša vprašanja, sicer pa vabljena, da vprašate, kar vas še zanima.

Lep pozdrav, Vesna

Pozdravljeni!

Odločila sem se, da vam še sama napišem nekaj vrstic. Različne organizacije uporabljajo različne pristope in različne smeri terapije. Vendar kot je napisala že Vesna je najpomembnejše, da je terapija globinska – kar pomeni, da zajame v proces terapije pri klientu tako njegove misli, čustva, telo, in vse kar vpliva na posameznika (njegova zgodovina, lastno dojemanje sveta, …). Učinkovitost terapije je odvisna od zmožnosti osebe, kako je pripravljena delati na sebi in od terapevtskega odnosa, ki se vzpostavi med terapevtom in klientom (ali se oseba počuti sprejeta, razumlena, varna v odnosu, da lahko zaupa svoje najbolj globje misli, čustva, dileme, strahove, travme,…).
Tudi na Ženski svetovalnici svetovanja potekajo enkrat tedensko ali v dogovoru z osebo – če ta želi srečanja redkeje. Vsakomur sicer povemo, da je tedensko najbolj učinkovito, vendar nikogar ne silimo. Delo na sebi je lahko skupinsko ali individualno – odvisno od potreb osebe, je pa oboje učinkovito. Individualno pomeni, da je oseba sama s svetovalcem, skupinsko pa, da so prisotni še drugi, ki si med seboj delijo svoje izkušnje, poglede, ob prisotnosti terapevta. Poudarek je na temah, ki so za osebo pomembne, ki jih oseba prinese v pogovor in potem sledi raziskovanje kaj za osebo pomeni in kako so posamezni dogodki nanjo vplivali. Bistvo je v tem, da se posamezniku pomaga pogledati kaj se je zgodilo, kako je to vplivalo nanj, na njegov razvoj, misli, občutke, sprejemanje sebe in kaj lahko danes naredi glede tega, da bo potem drugače, bolje zanj. Te spremembe so dolgotrajne in gredo počasi.

Včasih traja dlje časa, da oseba najde terapevta s katerim začuti kontakt. Vendar to ne pomeni, da pomoč ne obstaja, potrebno je več časa, da lahko soeba najde terapevta, ki bo pravi zanjo.

lp

Tatjana Romih