Vrnitev otroka iz rejnistva k ocetu.Kako?
Moz je pred nekaj leti oddal svojo hcerko v dogovoru z otrokovo materjo njeni materi oz. babici. V vseh letih je hcerko videl le nekajkrat, ko sta si mati in rejnica to zazeleli iz drugih interesov. Sedaj moz zeli, da se hcerka vrne njemu v druzino vendar CSD pri tem ne sodeluje ravno najbolje, saj zadevo zavlacujejo in mozu onemogocajo vrnitev otroka. V treh mesecih jim ni uspelo niti vzpostaviti stika med otrokom in ocetom.Seveda moz ni vedel kaj rejnistvo sploh pomeni in da je s tem “zapecatena” usoda njegove hcerke. Imava dve hcerki in vse pogoje, da bi v svojo druzino sprejela tudi mozevo hcerko. Ima kdo kaksne izkusnje z vrnitvijo otroka k ocetu iz rejniske druzine? Hvala vsem za moralno podporo in pomoc.
V kolikor tukaj ne dobiš odgovora se obrni na združenje Moč. Tukaj je forum kjer je govora o rejništvu:
http://www.forum.moc.si/
Žal je v rejništvu velikokrat tako, da staršem ni izrečen niti napisan nikakršen očitek v zvezi z ravnanjem z otrokom. Tudi roditeljske pravice niso odvzete. Tako nekako je videti, kot da se sploh nič ni zgodilo (še najmanj, da je bilo kaj narobe) – dokler nek starš ne zahteva otroka nazaj. Če takrat nekdo na centru samo misli, da to ne bi bilo v redu, se prične vekotrajna ceremonija, po kateri center od starša zahteva, da dokaže, da je vreden ponovnega sprejema otroka. Seveda bi to bilo mogoče, če bi poprej obstajali nekje jasni razlogi za ukrep rejništva, pa bi potem čez čas preverili, ali še vedno obstajajo. Zdaj pa ni tako. Staršu ni ničesar očitano, od njega pa se terja, da dokaže, da je “v redu”.
To je tako, kot bi me obsodili in kaznovali (brez postopkov, zapisov in dokazov ter možnosti ugovora), in bi kazen trajala vse do takrat, ko dokažem, da nisem nič kriva.
Kriva, dokler ne dokažem nedolžnosti.
Neprimerna, dokler ne dokažem primernosti.
Popolnoma res. Ubogi otroci. Danes sem govorila z deklico, ki so ji cisto “oprali mozgane”. Zanjo je le mati edina na tem svetu, ki jo ima rada, ceprav je ravno ta mati in njena babica ves cas preprecevala stike med ocetom in hcerko. Tako, da deklica sedaj niti ne zeli stikov z ocetom.Le zakaj? Tudi stikov z dvema pol-sestricama ne. Neverjetno kaj vse ljudje naredijo iz gole sebicnosti. Kakor, da so otroci lastnina kogarkoli. In jo je oce zavrgel pravi 8 leten otrok? Da je nima rad, ker ni placeval prezivnine,? ki je niti mati ne placuje, saj je deklica v rejnistvu. Kako zalostno, a vendar resnicno. Kar na jok mi gre. Sem pricakovala nekaj podobnega, a kaj takega niti slucajno ne. Ljudje pa so za lastne interese res sposobni res vsega. Kam to vodi?
Mislim, da je tukaj težko kaj narediti, saj sta največ težav naredili ravno biološka mati in njena mati-otrokova babica.
Dobro bi bilo, da se najprej zahteva IPS z mamo in babico ter vami, da se ugotovi kaj je sploh narobe in zakaj se zavlačuje. Ter normalno da se vzpostavijo stiki z vašo hčerko, da vas spozna in ugotovi da ste popolnoma normalni ljudje in ne kakšen bav-bav.
Prvotno pa se je treba odkrito pogovoriti zakaj se je dalo otroka sploh v rejništvo k babici. Niste pa povedali, če ste v tem času sploh imeli stike z hčerko ali ste jih vsaj poskušali imeti.
Je pa skoraj vedno tako, da če se ločiš ali začneš drugo življenje, se partner-ka maščuje preko otroka in začne prati umazano perilo ter poiskuša odtujevati otroke kolikor je v njeni-govi moči. Seveda pa so zraven tudi vedno prisotni vsi člani družine in je to izredno težko prekiniti.
Seveda pa je potrebno tudi dokazati da živite urejeno življenje. Mogoče povabite soc. delavko na obisk, se poskusite dobiti vsi kje v parku ali kje drugje… Idej je veliko.
Če pa nikakor ne bo mogoče pa so zato tudi sodne poti, ki so na žalost zelo drage in dolge.
Poskusiti pa vseeno ni greh – samo odvisno je od dobre volje in dobrih živcev.
Želim vam veliko sreče in čim manj črnogledosti ali negativnosti.
To ni samo v tem primeru, tako je povsod, kjer se starši ločijo. In ravno zato obstaja društvo Ostržek. In če smo čisto odriti, kdaj pa so se starši, predvsem pa tisti, ki je obdržal otroka,vprašali če bo otrok obdržal živce in če mu to koristi?
Moj brat je doživel popolnoma isto kot ga. ki je problem opisala. In se vse vleče že 9 let pa žal bo verjetno prej omagal brat kot sodni mlini. Upanje pa mu ostaja. Tolaži se z mislijo da ko bo otrok polnoleten, bo mogoče lahko razčistil zakaj, kako in kdaj je kaj bilo. Nikjer pa ni recepta da bo res tako prav in da bo vse OK.
In ravno na svojo hčer gleda. Lahko bi prišel po njo s policijo, na vrata bivše žene. Saj ni nor da bo to naredil.
Tako pač to je in vsi se borimo za nekaj.
Seveda je možno in tudi bo! Nikoli sicer ne bo idealno, bo pa drugače…četudi nekateri naša prizadevanja označujejo kot grobo nastrojenost zoper rejniški sistem. Zakaj pa ne, če je to upravičeno in potrebno?
Jaz vem, da imam vso pravico do svojega mnenja, saj v tem sistemu delujem že skoraj deset let in ga zelo dobro poznam. Imam tudi vso pravico, da svoje mnenje izražam. Pri tem se trudim, da bi ostala objektivna in kulturna. Morebiti mi kdaj ni uspelo, toda pavšalne obtožbe v tej smeri mi ne pomagajo, da bi popravila konkretno neprimernost. Za to potrebujem konkretne opomine – opozorila. Teh pa doslej ni bilo.
Žal sem nad sistemom razočarana in nezadovoljna ter prepričana, da sistem za nikogar od vključenih ni dober – ne za otroka, ne za rejnika, ne za starše in ne za socialne delavce…
Sicer pa ni čudno, saj je do zakona prišlo brez sodelovanja tistih, ki ta sistem živimo…tako na papirju (zakonu) ni videti pomanjkljivosti, mi pa jih moramo vsakodnevno prenašati. Najhuje je, da pristojni nočejo nič slišati in kot noj tiščijo glavo v pesek. Odgovarjajo “da je sistem dober” in to dokažejo s pavšalno trditvijo o zadovoljnosti večine rejnikov. Kako so prišli do tega večinskega mnenja ne povedo. Tudi je videti, da se jim zdi, da je sistem namenjen zadovoljstu izvajalcev…in ne OTROKOM – REJENCEM, če ustreznost zagovarjajo z zadovoljnostjo rejnikov!
Kako in kdo pa spremlja rejence in na podlagi ČESA si kdo upa trditi, da je sistem dober?
Sploh če zdaj (že) vemo, da centri ne vodijo osnovnih podatkov o rejencih in rejnikih. Niti o razlogih za ukrep rejništva, ki bi jih ravno oni morali po zakonu odpravljati!!
In nimajo podatkov o tem s kom živijo rejniki in v kakšnih stanovanjskih razmerah, pa zakon pravi, da rejništvo opravljajo vsi, “ki živijo z rejnikom”. Ne vodijo podatkov o zdravstvenem stanju rejnikov in rejencev….nekatere podatke pa vodijo, pa so tajni…kot na primer ta, kdo so izvajalci rejniške dejavnosti – javne službe – institucionalnega varstva – ki so pristojnosti dobili s podpisom odplačnega pogodbenega razmerja.
Jaz pa ugotavljam, da nihče v rejniškem sistemu ne ve, kaj naj dela, kakšne so njegove naloge in zadolžitve in kaj kdo iz tega sistema lahko odnese in se nauči in komu sploh koristi? Ko vidim zbeganega rejenca, se resnično sprašujem, kaj ima on od tega in komu je rejništvo namenjeno………. Potem pa policaj lahko samo lepo prosi, da se čelade uporabljajo,……..
Ne trdim,da je tako pravilno. Če se vrneta na začetek, bosta videli, da je ženska iskala odgovor v primeru, ko je mama dala svoji mami otroka v rejništvo. Tukaj so sorodstvene vezi in tukaj je težko prerezati gordijski vozel.
Nikjer ni popolno, tudi zakoni imajo velike luknje, ki jih marsikdo izrabi v svojo korist – materialno ali …
Mogoče je poklicna deformacija da vse rešujem s pomočjo zakonov in pravili. Tako bi moralo tudi biti, koliko pa se upošteva pa je že druga tema.
Dogovori, dogovori,dogovori-zakonodaja,zakonodaja…
In če smo odkriti, ali se vedno upošteva otroškove potrebe -tudi vidve npr. Nič zlobnega- samo vprašanje. Kolikokrat sta v imenu odraslosti uveljavile svoj prav in preslišale razlago otroka, četudi je imel prav. Šlo je za avtoriteto.
Dragi gost. a ste vi s prihodom dobili jasna navodila in napisana pravila, kako vzgajati otroka, kaj se sme in kaj ne sme, ga lahko peljete na dopust,…. Jaz temu ne bi rekla, da grez za avtoriteto, ampak za vzgojo. Ja ljudje smo različni in različno odreagiramo v določenih situacijah. Presenečate pa me, ko kot pravnik trdite, da so zakoni napisani zato da se jih krši. Sedaj me še bolj skrbi, ko vidim kako razmišljajo pravniki o zakonih in malo bolj jasno mi je, zakaj imamo v sodstvu takšen kaos, čakalne vrste, (žal pa v rejništvu na račun otrok, ki se ne morejo branit sami).
Ne draga moja, nisem trdil da so zakoni zato da se kršijo, toda to se na mojo veliko žalost dogaja.In težko je nam starejšim gledati, kako se vse prikroji po svoje. Denar je vedno bolj sveta vladar. Zato pa že komaj čakam da grem v zaslužen pokoj.In največji krivec je po mojem mnenju vlada in država.
Pri posvojitvi najinega otroka nama nihče ni povedal kaj lahko in kaj ne, saj je z podpisom papirjev postal zakonito najin tako kot da je biološki. Mama se mu je odpovedala in do sedaj je še nismo odkrili.Res pa je da danes imajo vsi možnost se obrniti po pomoč midva z ženo pa pred tolikimi leti tega nisva imela. Sva pa bila presrečna ko se nama je izpolnila želja imeti otroka. Ne vem če razumete kako je če ga nimaš in veš da ga nikoli ne boš mogel imeti.
Poskušam vas razumeti, čeprav sem se bolj ukvarjala s tem, kako ga pa nekdo ne želi ali ne more ali noče imeti in sem se zgražala nad tem (čeprav nisem tega želela, pa smo vendarle krvavi pod kožo in ne moremo mimo tega, ko vidiš in slišiš, koliko otrok v Sloveniji mora v rejništvo, ker se za njih ne poskrbi, pa so nam rekli, da smo socialna država). Sedaj pa ugotavljam, da ni tako (verjamem namreč, da bi marsikdo želel imeti svojega doma, pa ne zna, ali ni sposoben finančno ali se ne znajde – ja tudi takšni ljudje so na zemlji, ki bi mogoče z malo usmerjanja in pomoči lahko skrbeli za svoje otroke).
Glede na to, da otrok – rejenec ni zakonito naš in bi si mislili, da bi morali dobiti kakšna navodila in pravila in nalogo, pa jih ne. Vas preseneča? In kako sedaj? Naj vam še dodam (ker ste omenili, da se mu je mama odpovedala, vam pa moram razložit vlogo naših mam v rejništvu). Običajno je, da starši obdržijo roditeljske pravice, skrbništvo in imajo vso pravico odločati o vsem za otroka. To pomeni, da ne semo izbrati otroku osebnega zdravnika, da ne moremo podpisati operacije -če je ta nujno potrebna, ali kakšnega zdravniškega posega zanj, da ne moremo na dopust, ker mu ne moremo urediti dokumenta zanj, ga ne moremo vpisat na najbližjo šolo, če smo mnenja, da je dober v kakšnem športu,…. potem pa se CSD spomi, da imajo skrbništvo za posebne primere in otroka lahko operiramo in gremo na dopust v tujino (na kar pa se lahko seveda starš pritoži). Odlično, da smo lahko rešili otroku zdravje.Zakonsko je poskrbljeno. Povejte pa mi, kako to, da starš (po mnenju nekaterih) ni sposoben skrbeti za otroka, pa vendar mu zakonsko ne odvzamejo skrbništva in je sposoben (po mnenju istih) odločat o otrokovih poglavitnih vprašanjih. S tem so starši postavljeni v pat pozicijo, ker, da so se sami odločili s soglasjem za rejništvo in so sami mnenja, da niso sposobni skrbeti za otroka, pa jim tako ni potrebno navajat vzrokov za rejništvo (ker jih že poznajo) in tako tudi nimajo kaj odpravljat, popravljat, da bi se otroci lahko vrnili. In to potem traja leta in leta. Spet pa so ta isti ljudje mnenja, da več starši tako ne bodo rešili svojih težav in se že rejništvo spremeni v dolgotrajno (kar pa CSD ne sme slišati, ker tega v zakonu ni in je rejništvo samo kratkotrajni ukrep – čeprav je praksa pokazala drugače) in so starši še vedno sposobni in ostajajo skrbniki in imajo roditeljske pravice,…Enostavno ne vem, zakaj smo v tej situaciji rejniki nesposobni in ne vem zakaj ne dobimo skrbništva nad otroki, saj tudi odgovarjamo zanj in verjemite, veliko lažje bi funkcionirali in se ukvarjali s pomembnejšimi zadevami, kot pa reševali zakonska pravila in se za vsako malenkost posvetovali s CSD in vprašati je potrebno za dovoljenje starša, ki pa tako ni sposoben, saj se mu otrok ne vrne,….
Malo, oziroma dosti sem sedaj zabluzla. Upam, da se da kaj pametnega razbrat iz tega. Povem vam lahko še, da tako kot zgoraj piše, tako nekako zgleda rejništvo: ŠMORN: nihče ne ve, kaj so njegove naloge, kaj kdo sme, kaj kdo mora, otrok pa raste. In če rejniki opozarjamo na to, pa čeprav se oglasi samo eden, mi verjemite, je potrebno zadevo raziskat in jo resno jemat, pa kaj naredit, saj govorimo spet o otrocih, ki prehitro zrastejo,….
darja+, čestitke, lepo napisano.
In, NE, nisi zabluzila. Realna slika o tem, kako nujno potrebno bi bilo zakonsko urediti področje rejništva in posvojitev in oboje ločiti. Ker ni res, da je oboje vedno v redu, samo da otrok ni na cesti.
Kaj več, glede na to, kaj si ti napisala, ne bom pisala. Nam je vsem jasno.
Ojej, ojej, to pa je tako kot ste rekli en veliki ŠMORN. Žal vam ne znam pomagati glede teh težav in vem da posvojitev in rejništvo nista enaka po zakonu.
Mogoče samo, da mi je hudo ko vidim, da je toliko otrok potrebnih pomoči in da se še mogoče najde nekdo ki jim pomaga. Poskusite na spremembi zakonov saj so le ti še vedno nad vsemi nami navadnimi ljudmi, v tej naši SLO, večkrat popolnoma nečloveško naravnani.
Samo pesti vam lahko držim in vam želim čim več uspeha pri vašem otroku in dosegi ciljev.