Vprašanje imam za nekatere babice in dedke.
Smo mlada družina, med tednom oba delava od zjutraj do 18:00. Med vikendom sva oba sita vožnje, poleg tega je doma potrebno kaj postoriti okrog hiše, pospraviti, oprati cunje, nabaviti hrano…
Babica in dedek, ki sta nekoliko stran od nas pričakujeta redne stike ob vikendih in nas silita na obiske, če ne pridemo vsak vikend jima pa tako viha nos. Sobote imamo navadno za urejanje doma in gospodinjstva, obnedeljah pa nam vcasih pase samo polezati doma, se spociti, iti na sprehod v bližnji gozd, na kavo s prijatelji…Povejte, babice in dedki, kaj je tukaj tako spornega? Naj povem, da ko vprasava za pomoč pri otrocih, je nikoli ne dobiva, vse jima je pretežko. Otroka sva sicer pustila dvakrat v varstvu za pol dneva ampak potem sta še en mesec jamrala, kako je bilo naporno…ko ju povabiva domov se jima zdi pot predolga. Oba se blizata 60.temu letu, nimata kaksnih zdravstvenih tezav, od nas samo pricakujeta in zahtevata. Hočeta polizat samo smetano, potem pa se jima viha nos kadar česa nočemo. Nočem izpasti razvajeno, ampak trenutno imava majhne otroke, naporen urnik, kredit, in pomoč bi nam prišla še kako prav. Ko onadva v starosti česa ne bosta mogla storiti, jima bomo tudi priskočili mi na pomoč. Namesto zahtevanja bi se mogoče lahko onadva kaj prilagodila, se sama pripeljala k nam ali kako drugače pomagala-ali pač narobe mislim? Kaj pravite na to babice in dedki? Ko opazujem drugod, ste mladim v velikansko pomoč in uteho…Ne deluje mi, da bi gledali samo nase, izredno pomagate mladim.

Zmenite se med sabo kaj in kako!
Vi morate imeti čas za sebe in starši/stari starši morajo to sprejeti. Seveda pa je lepo če, tu in tam žrtvujete kak dan za njih. Enkrat mesečno bo dovolj!

No, takole je pri meni. Sem babica 60+, zdrava (vsaj za zdaj), v relativno dobri kondiciji, vsestransko normalno preskrbljena. Imamo eno vnukinjo, ki bo šla letos v prvi razred. Živim cca 50 km stran od njih in, ko me potrebujejo, se odpeljem k njim in jim priskočim na pomoč. Včasih jim zlikam kakšno goro perila, peljem vnukinjo na trening, potem si z njo privoščiva kakšen dan samo za naju. Ne gre v vrtec (ko bo šola bo to nemogoče), se odpeljeva z busom v mesto, malo pohajkujeva, greva na kepico sladoleda, kosilo, kaj zanimivega pogledava … in obema je zares lepo.
Nikoli se ne vsiljujem z ničemer, jih povabim za vikend k meni, če imajo čas pridejo, če ne pač ne. Rada kaj dobrega skuham in spečem. Ne vtikam se v vzgojo, se pa držim navodil glede prehrane, spanja … in do sedaj smo dobro funkcionirali.
Tudi oni mene večkrat povabijo k sebi (tudi takrat, ko me ne potrebujejo), me vzamejo kdaj s seboj na morje, v toplice.
Mislim, da se da lepo sodelovati, le vse mora biti nekako na prostovoljni osnovi. Vse se da dogovoriti, če se hoče. Ne smejo biti vsi neki egoisti in videti samo sebe. Pustiti si moramo “dihati”. Zame je to eno najlepših obdobji življenja. Upam, da bo tako mislila tudi vnukinja, ko bo odrasla.
Ne vem, če sem ti kaj pametnega napisala. Takšne so moje izkušnje, drugi bodo dodali svoje.

Vse dobro želim! M-M