Pozdravljeni,
sem mamica dveh malčkov (hčerka 4 leta in sin 1 leto), ki me vsak dan znova razveseljujeta s svojo prisotnostjo. Z možem sva razmišljala tudi še o tretjem otroku, vendar sva se po moji tvegani drugi nosečnosti in zapletih po porodu odločila, da nehamo. Kljub temu pa v meni že od nekdaj tli želja, da bi posvojila kakšnega otročka. Imam dva svoja, ki sta zdrava, zakaj ne bi ponudila toplega doma in ljubezni še kakšnemu, ki je že na tem svetu, pa nima mamice?
Zanima me, kakšna je sploh možnost, da bi midva (stara sva 33 in 34 let), ki imava 2 svoja otroka, sploh prišla do posvojenca? Ali je možno, da bi posvojila otroka iz Slovenije? Katere druge države pa še pridejo v poštev?Ne insistirava na dojenčku, ampak bi pa posvojila otroka nekje do maksimalno 5 leta starosti. Potem so osebnosti po mojem že preveč izoblikovane.
Kakšen je postopek, koliko časa vse skupaj traja in ali ima v najinem primeru to sploh smisel?
Laično vprašanje, ali je možno, da posvojim otročka iz Afrike, Kitajske,….,kot je to storila npr. Madonna?
Hvala vnaprej za vaše odgovore in lep pozdrav.
Tina

Predlagam vam, da vložite vlogo na svojem Centru za socialno delo. Ko se rodi otrok kjerkoli v Sloveniji, ki ga mamica da v posvojitev, porodnišnica vedno pokliče tisti center za socialno delo, pod katerega glede na stalno prebivališče spada mamica tega otroka. In lahko se zgodi, da ne bo na tem centru nobenega drugega para, ki bi rad posvojil otroka, lahko pa se zgodi, da si drugi pari premislijo in boste otroka lahko dobili vi. Poizkusite. Tu nimate kaj zgubiti. Pa čestitke k dvema malima nadebudnežema.

Zanima me, kako se ocenjuje “primernost” (kdo in kako to oceni) in kdo in kako izdela psihosocialno študijo.
In kdo in kako potem izbere “primerne” posvojitelje izmed vseh “čakajočih”?

Tisti namreč, ki se “znajdejo” in imajo dobre odnose z zaposlenimi na centrih, z lahkoto dobijo v rejništvo otroka, ki je primeren za posvojitev. In potem vsi drugi, ki čakajo na posvojitev, seveda niso več tako primerni kot tisti rejnik, ki se ga je “otrok že navadil”. Tako se elegantno zaobide vrsta čakajočih na posvojitev. Pa še denar priteka…

IZ VSEGA SRCA ČESTITAM IN LEPO POZDRAVLJAM NA TEM SVETU “MALEGA” KITTYINEGA SINČKA!!!! DOBRODOŠEL IN NAJ TI BO ŽIVLJENJE LEPO!

Najprej hvala za čestitke 🙂

Primernost ocenjuje socialna delavka in psihologinja na csd. Kateri so pogoji, da nekdo lahko postane posvojitelj so zapisani v zakonu. Tako, da tukaj ni dvomov. Psihosocialna študija je pa lahko napisana zelo pozitivno ali pa ne. Tukaj igra veliko vlogo človeški faktor.

Posvojitelji se izbirajo glede na potrebe otroka. Torej nimamo čakalne vrste ampak se vsakič pregledajo vsi možni posvojitelji in izberejo tisti najbolj primerni glede na potrebe otroka.

Izbira je v rokah teh istih oseb in ne preostane nam drugega kot, da zaupamo v njihovo strokovnost. Mislim, da pritekanje denarja ne igra vloge saj csd od tega nima nič oz. ravno obratno ima samo več dela. Drugo vprašanje so pa veze in poznanstva in pa izbira lažje poti.
Kolikor vidim in slišim večina csd dela korektno in strokovno. Kot povsod se pa najde tudi kakšna črna ovčka zaradi katere pa ni pošteno metati črne sence na vse.

Kar lahko mi naredimo je, da eventuelne nepravilnosti prijavljamo in ne samo opazujemo.

Seveda, res je, da so napake prisotne in da ne gre za večino. Prav bi bilo vselej ukrepati, kadar se zgodi kaj narobe….če le kdo sliši in če tisti, ki ukrepa, zdrži dolgotrajno dokazovanje in vse druge posledice svojega glasu.

Denar pa priteka “bodočemu” posvojitelju – nisem mislila centrov (čeprav bi mogel “neuradno” seveda tudi tja pritekati).

“…nimamo čakalne vrste ampak se vsakič pregledajo vsi možni posvojitelji in izberejo tisti najbolj primerni glede na potrebe otroka.”

“Se izberejo” se meni pač zdi dokaj ohlapno določilo, še posebno, če so isti posamezniki kandidate že popreje ocenjevali…tistega najbolj primernega za otroka bi vsakdo, ki pride do pravice izbirati (kako pride?in kako izbira? zgolj po osebni presoji?), izbiral po svoje…. Ali ni nikakršnih podlag? Kako pa je mogoče ugovarjati izbiri? Kdo v imenu otroka soodloča ali potrdi izbiro? Kdo zastopa otroka (če staršev na primer ni ali pa če opravilno niso sposobni ali pa kaj drugega?)

Govorim zaradi primera,ki sem ga spremljala. Meni se ocene in “izbira” niso zdele niti najmanj ustrezne, pa še zakonodaja je bila kršena preko vsake meje – a izbira je le obveljala in jaz še vedno mislim, da je bila ta v škodo otroka. Nekdo drug – prav tako nek posameznik, pa misli, da ne…je za predajo nemočnega otroka dovolj, da nekdo – dva ali trije “mislijo”? Ker pa nisem na mestu, da bi smela zastopati tega otroka, zastopa pa ga tudi nihče drug, je pač mimo vseh drugih čakajočih staršev odvandral v družino, ki bo poslej njegova…. Ali kdo ve, koga naj čez leta “pocuka” ta otrok, če izbira res ni bila prava? Ker, tisti ki odloča, naj nosi tudi odgovornost!

Bida be če se ti je zdelo, da je bilo karkoli narejeno v škodo otroka je tvoja dolžnost to prijavit. Če veš da je bil kršen zakon in ne ukrepaš si soodgovorna. Nekaj povsem drugega je pa, če se samo ne strinjaš.

Sicer pa na csd so zaposlene osebe, ki so izobražene in odgovorne za take odločitve. Nekje nekdo mora pač sprejeti zadnjo odločitev. Vsi kandidati za posvojitev otroka so pa že primerni kot posvojitelji. Kdo lahko postane posvojitelj je jasno zapisano v zakonu. Tako, da odloča se samo na podlagi psihosocialne študije o tem kdo bi bolj ”pasal” k določenemu otroku.

Ne razumem pa kakšen denar priteka bodočemu posvojitelju? Posvojitelji niso plačani ne prej ne potem.

Vsi vemo, da vse odločitve niso najboljše. Povsod kjer obstaja človeški faktor obstajajo tudi napake. Pomembno je le vedet ali so napake stvar nesposobnosti, malomarnosti, brezbrižnosti ipd. ali je le splet nekih okoliščin, ki jih ni bilo mogoče predvidet pripeljal do tega, da se čez leta ugotovi, da določena izbira ni bila najboljša.
V prvih primerih je vsak dolžen le to prijavit, v drugem pa lahko rečem samo žal..tudi to se dogaja.

Nekateri se odločijo, da bodo najprej rejniki (to jim svetujejo tudi centri), ko pa bodo (veliko lažje, kot tisti, ki čakajo zgolj na posvojitev) dobili otroka (na centru jim “priskrbijo” otroka, ki bo “za posvojitev”), bodo pa pristopili k posvojiteljstvu in imajo že vse adute v prid posvojitvi, ker se je otrok “že navadil”…. V tem času, ko otrok še ni posvojen, pa sklenejo odplačno pogodbo.

Kar pa se prijav kršitev tiče, imam pa izkušnjo, da tožilstvo prizna kršitev zakonodaje (celo kar treh zakonov) – kljub temu pa ne pristopi k nikakršni ovadbi ali drugim postopkom. Lahkotno ugotovi, da kršitve niso bile v škodo otroka…Jaz pa se sprašujem: ali smejo javni uslužbenci nekaznovano kršiti zakonodajo?? A le sprašujem!

Kot je videti so nadomestne družine pod veliko bolj budnim očesom različnih strokovnih služb, kot pa družine. Verjetno državo več stanejo.

Ali nadomestna družina prejme veliko več denarja kot znašajo otroški dodatki v družini?
Ali je višina subvencij stroškov v nadomestni družini tudi odvisno od socialnega statusa družine, podobno kot otroški dodatki?

V rejništvu ne gre za nadomestno družino. Gre zgolj za pogodbeno in odplačno razmerje. Otrok ohrani svojo matično družino in dela se na vrnitvi (vsaj naj bi se) – gre za začasno vzgojo in varstvo pri tujih ljudeh.
Da, ta rejniška družina prejme več denarja kot znaša otroški dodatek, ker ta družina ni dolžna finančno preživljati otroka – le vzgojo in varstvo zagotavlja. Vendar pa denar, ki ga prejema za finančno preživljanje (znesek) nima izračuna.. določen je bil kat tako ..kot se je zdelo nekaterim osebam na ministrstvu. In znesek predstavlja nekakšen izračun (40%) stroškov tretjega družinskega člana…
Zato znaša finančni strošek države za rejenca približno osemkrat manj kot strošek (ki ga tudi pokriva država) za otroka, ki tudi ne živi pri starših, pa zanj skrbijo v stanovanjski skupnosti.

Ne, denar, ki ga rejniki dobivajo za materialne stroške rejenca nima povezave s finančno situacijo v družini. Če je družina revna – brezposelna – vsi skupaj živijo v revščini, če pa je vsaj povprečno situirana (pa ima za vse ki živijo v njej enak vatel) pa od svojega denarja dodaja k standardu rejenca (dveh, treh, štirih, petih, šestih, sedmih..rejencev). Starši rejenca pa nič – ob hkratni ohranitvi vseh roditeljskih pravic in pristojnosti odločanja o tem otroku.
Rejenec je zgolj v vzgoji in varstvu (kot otrok v vrtcu) le da je tu 24 ur na dan skozi vso leto – več (preveč) let…in rejniki (za razliko od vrtca) finančno pokrivajo vse stroške..

Bida Be

Gre torej za začasno nadomestno družino. (enostarševsko, dvostarševsko)

Že drugič berem Tvoj “Naj bi se”!

Otrok sicer formalno ohrani svojo družino, ki je pa začasno? praktično ni (ni varstva, ni vzgoje, ni življenjskega prostora, ni doma).

Gre za vzgojo in varstvo toda predvsem gre za življenje pod isto streho ter seveda pečat, ki ga obema generacijama pusti takšno življenje.

Torej sploh ne gre za “tuje ljudi”. Razen če imaš v mislih kakšno pravno formulacijo.

Čutim, da si pod vplivom negativnih informacij o ljudeh, ki preko hrbtov otrok vlečejo denar od države. Ali pa se motim?

Za kakšen denar gre? Koliko € na mesec dobi nadomestna družina za otroka?

:))

No, mogoče malce pojasni vso zadevo okoli “nadomestne” družine tole moje staro pisanje,ki ga bom kar direktno “prilepila”:

– 2. točka 2. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti: »Rejniška dejavnost je dejavnost rejniških družin, ki izvajajo rejništvo.«
– 4. točka 2. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti: »Rejniška družina je družina, v kateri se izvaja rejniška dejavnost. Sestavljajo jo rejnik in vse osebe, ki živijo z rejnikom.«
– Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1254/2005-2 z dne 26. 10. 2006: »V konkretnem primeru gre za sistemsko ureditev rejniške dejavnosti, ki se izvaja v rejniški družini in s strani tako rejnika, kot ostalih članov družine.«
– Odločba Ustavnega sodišča U-I-289/04-26 z dne 18. 5. 2006: »Po oceni Ustavnega sodišča je treba upoštevati, da gre pri rejništvu za obliko družinskega varstva, ki je ni mogoče primerjati z nobeno drugo obliko zaposlitve….Tudi Vlada in Ministrstvo poudarjata, da pomeni rejniška dejavnost nadomeščanje oziroma prevzemanje nalog družine…«

ZIRD posega v osebno življenje zakonca rejnika in v osebno življenje vseh oseb, ki tudi – zgolj občasno – živijo z rejnikom. Vsi ti ljudje se v rejniško dejavnost nikoli z ničemer niso zavezali ali nanjo pristali. Osebe, ki živijo z rejnikom, so tudi otroci in starši rejnika, zetje in snahe, – gre za njihovo pravico in odgovornost (svobode in neudeleženosti)… če dobro premislimo, nazadnje tudi rejenec, ki živi z rejnikom, izvaja rejniško dejavnost…

Rejnik torej ne more opravljati dejavnosti (za katero ima dovoljenje in ustrezno pogodbo), če te dejavnosti noče (NE MORE) deliti in prenašati, saj je pogodbeno zavezan le on. Gre za rejnikovo pravico in odgovornost….in svobodo, saj rejnik ni svoboden in neobremenjen v sklepanju življenjske skupnosti….z njim gre v njegove družinske in stanovanjske odnose tudi njegova javna služba..ne samo načelno, temveč tudi fizično in konkretno…. Utemeljen je zadržek oseb, ki bi hotele sobivati z rejnikom, pa ne bi hotele opravljati rejniške dejavnosti!

Nič ne bi bilo več sporno, če bi se usposobili, pridobili dovoljenje in se pogodbeno zavezali vsi, ki jih zakon navaja kot IZVAJALCE. A pogodba je sklenjena le z enim iz družine, le ta je usposobljen in ima dovoljenje!

Pravico in dolžnost do vzgoje in varstva rejenca (rejniške dejavnosti) se zdaj more lotiti vsakdo, četudi ni usposobljen, je brez dovoljenja in ni sklenil pogodbe (celo tak, ki je bil kaznovan, so mu odvzeti lastni otroci, psihični bolnik.. da le biva z rejnikom). Pravico in dolžnost po citirani zakonodaji in njenem tolmačenju pridobi vsak naključni osebek, ki se z rejnikom dogovori za skupno življenje ali pa se rodi v rejnikovi družini…

Z vidika otroka – rejenca pa takšna zavezanost pomeni nevarnost, da ga sme in more »vzgajati« (ne glede na pogled na vzgojo, njegov odnos do nje ali znanje o njej) kdorkoli, ki mu to pravico daje sobivanje z rejnikom…

Če si je zakonodajalec mogel privoščiti to, da je v dejavnost zavezal vse ljudi, ki živijo z rejnikom, se v prihodnosti more zgoditi, da bo zavezal še vse prebivalce ulice, kraja, rejnikovo širše sorodstvo … morda še kaj več… davkoplačevalce je že tako zavezal v finančno preživljanje rejencev, ki še vedno imajo svoje zakonite zastopnike – starše.

Na kratko: gre predvsem za to, da bi vsi tisti, ki smejo torej vzgajati otroka/rejenca, morali biti vsaj na nek način tudi odgovorni (ne samo moralno)…. poznam premnoge “zgodbe” (tudi rejencev), ko so jim tisti, ki živijo z rejnikom (ne samo rejnik), storili hudo (sami nimajo zakonskih pogojev, da bi mogli postati rejniki ali pa celo imajo vse tisto, zaradi česar žepo samem zakonu ne moreš postati rejnik), v mnogih primerih celo kazniva dejanja…pa je šla “karavana kar dalje…

Meni se zdi, da država s svojim ukrepom preko javne službe “ustvarja” družine, ki to pač ne morejo biti, že zato ne, ker je ena od osnovnih značilnosti družine, da se vanjo ne sme posegati, razen, če so ogroženi otroci..v rejniški družini pa poleg te same “stanujejo” še biološki starši, centri, socialni delavci, individualne projektne skupine…(vsi odločajo in posegajo – to naj bi bila intima in svoboda družine?) je mar torej že ob vstopu v rejniško družino otrok ogrožen ravno od te družine?

In še: starši, ki so (vsaj velika večina) ohranili roditeljske pravice (in jim otroci večinoma niso bili odvzeti ampak so odšli v rejništvo s soglajem – kakor gredo za krajši čas v vrtec), niso izbrali ali verodostojno dali soglasja k posameznemu izvajalcu – namesto njih (in otroka) je izvajalca izbral in z njim podpisal “obligacijsko”? pogodbo kar posamezni delavec CSD (ali direktor) brez kakršnihkoli upravnih postopkov.

Pa ne pozabimo: ti starši pa vendarle – tudi, ko je otrok že v rejništvu – odločajo o vseh pomembnejših rečeh (vpisu v šolo, vrtec, prestopu meje, izdelavi dokumentov, zadevah v zvezi z zdravnikom…nobena od teh pravic ne pripade rejniku(ali direktorju centra)..kakšna “družina” je torej to?)

O otroku in “njegovi novi družini” ter njegovem načinu bivanja in vzgoje torej kot o predmetu obligacijske pogodbe skleneta dva tuja človeka (direktor CSD in rejnik) brez, da bi se vprašalo starše (soglašali so zgolj z vstopom v sistem, ne s konkretnim izvajalcem) ali koga drugega namesto otroka – brez tistega, ki ima (zaenkrat še) edini pravico odločati o pomembnih zadevah za otroka! V novi družini pa gre za vrednote, svetovni nazor, pogled na “zdravo” življenje, tudi preklinjanje ali ne, varanje ali ne, zmerjanje ali ne, alkohol ali ne …

A, četudi bi to rejniško pogodbo (o izbiri izvajalca) sklenili po morebitnih upravnih postopkih, tega ne dovoljuje leta 1999 podpisana konvencija (MEKUOP), ki terja za odločanje o vzgoji in varstvu otrok pravdne postopke!

Ne nazadnje celo ob razvezi o vzgoji in varstvu otroka (Kdo bo to v prihodnje počel) po postopkih odloči sodišče – pa gre otrok le k enemu od roditeljev – v rejništvu pa k popolnemu tujcu in k vsem tistim, ki naključno živijo z njim in z obligacijsko pogodbo brez postopkov odloči posamezni zaposleni na centru.

Vprašanje se torej glasi:

ALI IMA REJNIŠKA DRUŽINA PRAVICO “ZAČASNO” VZGAJATI IN VAROVATI TEGA TUJEGA OTROKA PO SVOJE (kakršnikoli pač že so njeni družinski vzorci, stili, ideali, nazori…vsakega od njih premnogokrat tudi drugačni) IN SE ZATO IMENUJE NADOMESTNA ALI PA GA MORA VAROVATI IN VZGAJATI IN ZANJ SKRBETI V SKLADU S KAKŠNIMI STANDARDI, NORMAMI,…S KATERIMI SE STRINJATA DRŽAVA (jih zagotavlja?) IN OTROKOV ZAKONITI ZASTOPNIK (bi jih tudi ta moral zagotavljati?)?

Seveda si more kdo želeti (in se to lahko tudi “posreči”), da pride otrok v rejniško družino z zglednimi razmerami, veliko ljubezni, drugih pozitivnih čustev, ugodnih življenjskih vzorcev…a lahko se tudi ne zgodi tako…tukaj se ni dobro zanašati na srečo! To, da rejniki dajo varno in ljubečo “nadomestno družino” ne odvezuje države in zakonodajalca od skrbi za zagotovitev ustrezne, pravične in varne zakonske podlage.. za izvajanje in za nadzor nad izvajanjem!

Kdo vrši nadzor? Socialni inšpektor nadzira s pogodbo sklenjeno ustreznost vzgoje in varstva? Nadzira Varuh kakšnih pravic? Nadzirajo zakoniti zastopniki, ki sami niso bili sposobni, niso znali ali pa niso hoteli skrbeti za lastne otroke? Nadzirajo zaposleni na centrih, ki po zagotovilih ministrstva smejo rejništvo zgolj “spremljati in zagotavljati”? Morda ministrstvo (peščica zaposlenih)? Nekoč smo že slišali izjavo pristojnega, da nadzira soseska!

Družina naj bi bila tista celica, v katero nihče ne sme posegati – razen za primer zaščite otrok! O družini in njenem načinu in stilu vzgoje naj ne bi odločali drugi ljudje. V rejništvu pa vsi “po malem” odločajo. Odločajo starši – zakoniti zastopniki, odločajo rejniki, odločajo centri, odloča Ministrstvo, odločajo IPS, odločajo polnoletni rejenci…odločajo poslanci (Stane, ne dovoli!)… Mar je mogoče, da se vsi ti vselej ali večinoma sporazumejo…in kakšno vzgojo in vzglede ima torej ta otrok? Gre k tistemu, ki mu v danem trenutku (ob kakšnem sporu) najbolj “paše”..ali pa pritegne tistemu, ki je trenutno najmočnejši..ali pa najbolj strašljiv.. morda samo najbolj glasen in običajno tudi “zmaga”! Je tu še kakšna značilnost družine? Če upoštevamo, da rejenec niti stalnega bivališča nima pri rejniku?!

Kako bo v rejniški družini, je dokaj nepredvidljivo (in težko preverljivo) in zato zgolj želja, pričakovanje in “zaupanje” v te dobre in nesebične rejnike ne zadoščajo. Zaradi varnosti otrok je pomembna premišljena, predvidljiva in preverljiva ureditev. Pravna ureditev pa ne vključuje čustev in odnosov – le suhoparne in hladne zadeve ureja. In zato mora biti znan tisti, ki zares odloča (na koncu odloči), njegove meje, pristojnosti in obveznosti ter odgovornosti!

Že res, da se tudi v drugih družinah zgodijo narobe stvari (in takrat tja poseže država), a v življenje rejenca in njegovih staršev – tudi v rejnikovo življenje – je že posegla, ker se je v Ustavi zavezala za “posebno skrb”. Za to “posebno skrb” je najela in plačala izvajalce. O čem so se pogodili? O suhoparnih in hladnih rečeh. O tem kakšni bodo odnosi, vezi, ljubezen, druga čustva..se pa ne da pogoditi…jih terjati…zato je treba zadeve doreči kolikor se sploh dajo. Ni dovolj le upati in zaupati!

KAJ TOREJ POMENI NADOMESTNA DRUŽINA?
JE REJNIŠKA DRUŽINA RES NADOMESTNA DRUŽINA?
ZA KAKŠNO NADOMEŠČANJE JE SKLENJENA POGODBA IN OBSTAJAJO PRAVILA?
KAKŠNO NADOMEŠČANJE SE IZVEN POGODBE PRIČAKUJE, TERJA IN ZAGOTAVLJA?

Bida De
Vidi se da si veliko razmišljala o tej tematiki in veliko veš.
Prosim Te za konkretno kratko in jedrnato rekacijo.

1.
zakaj govoriš o “tujih ljudeh”.
Če pa gre za vzgojo in varstvo ter predvsem za življenje pod isto streho ter seveda pečat, ki ga obema generacijama pusti takšno življenje.

2.
Za kakšen denar gre? Koliko € na mesec dobi nadomestna družina za otroka?

Tuji ljudje je izraz iz zakonodaje in SSKJ (ko pridejo skupaj so to tuji ljudje – morda zato – in takrat se še nič ne ve kaj bo…mogoče je, da si ostanejo tuji za vedno…definitivno pa ne ustvarijo sorodstvenega razmerja in otroku ne postanejo starši (ima svoje) in otrok ne postane njihov otrok (ker je to otrok drugih ljudi).
Koliko dobi rejniška družina na mesec je objavljeno na spletnih straneh MDDSZ.

Da še malo bolj pojasnim tudi zorni kot bioloških staršev rejencev, ki seveda imajo utemeljene argumente (in vso pravico) za to, da rejniki in rejenci tudi ostanejo tuji ljudje, lepim tukaj pismo, ki sem ga prejela danes in govori o tem, da rejenci sploh več ne vedo (in marsikdo od odraslih tudi ne!) kdo so mame, očetje, rejniki, rejnice,… Otroci imajo pravico vedeti kdo je kdo in uporabljati pravilne izraze brez negativnih konotacij! Tuji ljudje namreč ne pomeni, da so ti ljudje brez odnosov, brez povezanosti in brez ljubezni! Tudi tuji ljudje so lahko med seboj ljubeči in navezani…včasih še veliko bolj kot družinski člani. Zato je vrejetno že prav, da bobu rečemo bob in poskušamo izvajati kratkotrajna rejništva (če pa to res ni mogoče, je potrebno sistem zastaviti malo drugače – na stalnosti in ne na začasnosti):

“Sprašujem se.. če mi vrnejo moja dva otroka nazaj domov: Bom za Janeza jaz nadomestna mama? Ker je sedaj vzgojen, da je rejnica mama!

Kljub starševskim pravicam, ki so nama ostale v letu 2003, jih ves čas teoretično imava praktično pa nimava. Nikoli se ni naju vprašalo, kaj se naj otroku v rejniški družini privzgoji. Preprosto povedano naju ni nihče vprašal o vzgoji otrok doma. In se nama tudi ni očitalo, da sta napačno vzgojena. Res, da ima vsaka družina drugačen stil vzgoje skozi življenje in se ji nikakor ne sme narekovati…tvoja družina pa bo takšna ali drugačna…Resnici na ljubo, pa naju nihče ni vprašal ali smo tudi verni! Tako je otrok bil nameščen v rejniško družino, kjer ni bilo takšnih navad.

S tako zavlečenim v nedogled trajajočim rejništvom pa bosta otroka dobila navade, ki so si jih ustvarili rejniki znotraj njihove družine. S kakšnimi navadami bosta prišla domov, pa sva že delno seznanjena in veva, da ne bo lahko. Saj se bova midva morala prilagajat svojim otrokom, ki so jima že vcepili pripadnost v rejniško družino.

Nihče si ni upal napisati v čem sta otroka ogrožena doma, bojijo se pa izpostaviti rejniško družino javnosti. Ali zaradi nadzora soseske?”

visoko noseča najstnica, ki razmišlja da bi oddala otroka v posvojitev, živi v sloveniji.

v franciji živi inteligentna, topla, visoko izobražena, premožna in uspešna 40+ letna samska ženska, ki se že nekaj let trudi na vse možne načine v vseh možnih državah posvojiti otroka. je daljna sorodnica ženske, ki je del ožje družine nosečnice.

psihično, čustveno in drugače za vse bi bila ta posvojitev idealna, saj bi biološke matere ne skrbelo kaj in kako je z otrokom, lahko bi spremljala njegov razvoj. otrok bi bil v več kot zanesljivem in spodbudnem okolju.

kakšne so pravne in realne možnosti, če bi se biološka mati odločila, da prav tej ženski da otroka v posvojitev?

Če imate močno željo posvojiti otroka in ste za to pripravljeni vložiti veliko časa, energije in denarja vam predlagam, da greste posvojit otroka v tujino. Pri nas čaka na otroke veliko parov, ki bi želeli posvojiti vsaj enega, pa čakajo v nedogled.
V prejšnjih debatah je bilo že precej napisanega o posvojitvah iz Rusije, Ukrajine in Makedonije. Predlagam, da si jih preberete.
Sama imam dva posvojena otroka iz Moskve. Verjetno bi z možem še danes žalostno gledala prazno otroško sobo, če bi čakala na otroka doma. Torej, veselo na delo in srečno!!!
L. p.
Žarek
PS: Poznam družino s tremi otroki od katerij je tretji posvojen iz Moskve.

Če imate močno željo posvojiti otroka in ste za to pripravljeni vložiti veliko časa, energije in denarja vam predlagam, da greste posvojit otroka v tujino. Pri nas čaka na otroke veliko parov, ki bi želeli posvojiti vsaj enega, pa čakajo v nedogled.
V prejšnjih debatah je bilo že precej napisanega o posvojitvah iz Rusije, Ukrajine in Makedonije. Predlagam, da si jih preberete.
Sama imam dva posvojena otroka iz Moskve. Verjetno bi z možem še danes žalostno gledala prazno otroško sobo, če bi čakala na otroka doma. Torej, veselo na delo in srečno!!!
L. p.
Žarek
PS: Poznam družino s tremi otroki od katerij je tretji posvojen iz Moskve.