Pozdravljeni,lepo vas prosim,če mi odgovorite?Zanima me ali je možno zamenjati zdravilo,gre za Zyprexa,ker sin to jemlje skoraj 3 leta,in se zelo redi,in se zelo bojim zarad tega?On ima nedeferincirano shizofrenijo,bil je leta 2022 ,3 mesecev hospitaliziran.In takrat naprej vsak mesec hodi na inekcijo plus Zyprexa jemlje….ima samo fizične halucinacije občasno…nikdar ni imel samomorilskih mislih niti podobnega…Bojim se da njegova psihiatrinja ne bo hotela mu zamenjat zdravilo…pa niti mu ne pomaga kaj dosti Zyprexa…celo dostikrat je raztresen ot njega tud…Hvala lepa

Pozdravljeni,

razumem vašo skrb. Videti sina, ki mu zdravilo očitno ne prinaša pravega izboljšanja, je težko. Še posebej, če imate občutek, da njegovi zdravniki ne slišijo dovolj njegovih stisk.

V psihoanalitičnem pogledu zdravila ne morejo razrešiti težav, ki izvirajo iz notranjega sveta. Lahko nekaj potlačijo, zamaskirajo, a simptomi, tudi psihotični, nosijo pomen. Imajo svojo zgodbo. In to zgodbo je možno slišati, če je prostor za odnos, ki gre globlje.

Če imate občutek, da se pri sinu nič zares ne spreminja, da se le “vzdržuje stanje”, bi bilo morda smiselno razmisliti o obliki psihoterapevtske pomoči. Bolj poglobljeni, taki, ki ne temelji na zdravilih, ampak na razumevanju.

Dobro je, da opazujete, kaj se dogaja, in da ne pristajate kar tako na vse.

Vse dobro vam želim.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Spoštovani,

Stara sem 56 let in ne vem kaj se dogaja z mano.

Skratka počutim se slabo, sem omotična, občasno me preplavi čudna vročina v zgornjem delu telesa tako da postanem potna, občutek vročine v glavi, čeprav je temperatura normalna.

Vseskozi sem tudi zaskrbljena za svoje zdravje, čim rešim eno težavo se pojavi druga zd.težava. Zaskrbljena se tudi, kako bo ko ostarim, sin se je odseliva 3 ure od doma, pravih prijateljev z možem nimam veliko, oziroma takrat ko so najo potrebovali so prihajali k nama, sedaj pa nimajo časa za naju oziroma se mi zdi, da so neiskreni.

Skratka ne morem se sprostiti, tudi ne najdem ničesar kar bi me veselilo in me je veselilo prej. Zaradi zdravstvenih težav, ki so se nabrale in zahtevajo redno terapijo me skrbi kdo mi bo pomagal v starosti, če ostanem sama.

Skratka ne vem kaj se mi dogaja.

Lp

Pozdravljeni,

Hvala za vaše vprašanje. Že ubesedenje stiske je začetek poti k razumevanju in olajšanju.

Simptomi, ki jih navajate, kot so nenadni občutki vročine, potenje, omotičnost, občutek notranje napetosti in izguba veselja, so lahko povezani z obdobjem menopavze, ki pri večini žensk nastopi med 45. in 55. letom. Gre za pomemben hormonski prehod, ki ne vpliva le na telo, temveč tudi na psihično ravnovesje. V znanstveni literaturi je dobro dokumentirano, da upad estrogena vpliva na delovanje nevrotransmiterjev, kot sta serotonin in dopamin, kar lahko prispeva k tesnobi, depresivnemu razpoloženju, razdražljivosti in občutku notranjega nemira. V tem smislu je menopavza ne le biološki, temveč tudi psihološki prehod, ki lahko izpostavi ali okrepi že prisotne ranljivosti.

Poleg telesnih in kemičnih sprememb pa je menopavza tudi simboličen prehod: zaključek enega življenjskega obdobja, ko je ženska morda dolgo časa skrbela za druge, bila aktivna v skrbi za družino in bližnje, in zdaj nenadoma vstopa v čas, ko se mora vprašati, kdo je sama zase, ne več v vlogi matere ali žene, temveč kot posameznica. Odhod sina od doma to le še okrepi. To lahko sproži občutek praznine, osamljenosti in zaskrbljenosti za prihodnost. Povsem naravno je, da v takem trenutku pridejo v ospredje tudi misli o staranju, bolezni in smrti.

Vaša zaskrbljenost za zdravje je zelo razumljiva, vendar deluje, kot da skrbi kar krožijo brez pravega konca – kot da ena nadomešča drugo. Temu pravimo tudi psihična obramba, kjer telo postane prizorišče nezavednih vsebin. Psihodinamsko gledano so telesni simptomi lahko način, kako duša kliče po slišanosti. Občutek, da se ne morete sprostiti, da vas nič več ne veseli, da vas zapušča volja do stvari, ki so vam bile včasih blizu, lahko kaže na izgubo notranjega stika – z lastnimi željami, vitalnostjo, z upanjem. To so pomembni znaki, ki govorijo o duševni bolečini, ne le o hormonskem neravnovesju.

Poleg tega omenjate občutek, da so se odnosi s prijatelji ohladili ali postali neiskreni. Psihodinamsko je možno, da se v vas prebujajo stare bolečine – morda občutki, da v odnosih dajete več, kot prejemate, ali da niste bili slišani v pomembnih trenutkih. V času življenjskih prehodov se te zgodnje izkušnje pogosto ponovno aktivirajo in se prepletejo z aktualnimi dogodki. Tudi strah, da boste ostali sami in da ne bo nikogar, ki bi vam pomagal, če zbolite, ni le racionalna skrb, v njej je morda globlje nezavedno vprašanje: ali sem pomembna? Ali je nekje nekdo, ki bo tam zame?

Vaš zapis govori o tem, da doživljate tesnobo, osamljenost in tudi neko obliko žalovanja za tem, kar je bilo, tako na telesni ravni kot v življenjskih vlogah, ki so se spreminjale. Vse to je naraven del notranjega razvoja, a hkrati zelo zahteven. V takšnem obdobju je pogosto dragoceno, če ima človek prostor, kjer lahko te vsebine raziskuje, ne da bi jih moral skrivati ali zmanjševati. Morda bi vam bilo v pomoč, če bi si ob podpori psihoterapevta ali psihoterapevtke dovolili raziskati te občutke v varnem odnosu, ki ni usmerjen v takojšnje reševanje, temveč v razumevanje in razreševanje.

Včasih prav v takih mejnih trenutkih v življenju, ko se zdi, da nič več nima smisla, pride možnost za nov stik s sabo. A ta stik je pogosto potreben podpore, časa in sočutja do tega, kar nosite v sebi.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj