Pozdravljeni.
Imam sina, ki bo v februarju star 9 let.
Je nekoliko drugačen otrok. Ne vem v kolikšni meri je za to kriva vzgoja, oziroma naš način življenja ( zgled), ali so krivi geni, oziroma fizične lastnosti njegovih možganov.
Neizmerno ga imamo radi takšnega kot je. To mu tudi povemo, pokažemo in mislim, da se ravno zato tako sproščeno obnaša. Vendar bo slej ko prej naletel na težave v družbi. Oziroma je že, vendar jih še ne čuti, ozirima jih ni zaznal.
Namreč želi biti punčka.
Nekako do starosti 3 let, morda 4, se je sin neprestano igral z avtomobilčki. Enostavno zanimali so ga, kot bi bili dečki že ” programirani” za igro z avtomobilčki. Prav tako je rad opazoval avtomobile – še v vozičku, še kot dojenček, ki komaj zmore sedeti. Igral se je tudi s kockami in brcal žogo. Nato je nekako pri starosti 4 ali 5 let našel mojo barbiko in jo začel česati, preoblačiti, rad je gledal risanko Mia in jaz, v kateri so samorogi in vilinci. Pustila sem mu, sedaj se pa počutim rahlo krivo. Tudi barbiko sem mu pustila. V vrtcu je rad risal in tudi v šoli je super. Resnično je priden kot najbolj pridna punčka. Zelo je zrel, z dečki se sploh ne druži. Doma ima pred blokom sicer prijatelja, ki pa je 3 leta starejši in hodi v 6. razred. Kar se mi trenutno zdi prevelika razlika, ampak tudi to mu pustim. Ima sicer še prijatelja sošolca, ampak mislim, da mu ni pretirano do njegove družbe. Bolje kot nič – tako nekako. Ima pa ogromno prijateljic. Punčke ga obožujejo. Naj omenim, da si želi pustiti dolge lase. V šoli mu deklice delajo čopke ( lase ima že skoraj do ramen in ker ima nežen obrazek, ga vsi zamenjujejo za punčko). Kar mu je všeč. Na oblačila ne daje povdarka, noče pa oblačil z avtomobili. Dinozavri so recimo vredu, tipično fantovski motivi pa ne. Kupujem kljub temu fantovska oblačila in barve. Za nagrado, ker mu je uspelo nekaj izjemnega smo mu želeli kupiti neko malenkost. Izbral si je punčko LOL, s tem se igrajo sošolke. Sedaj jo češe in ji dela frizure. Vedno manj posega po fantovskih igračah. Naj še omenim, da trenira gimnastiko, ker je za to sam izrazil željo, saj je kot punčke ves čas delal stoje, špage in kolesa. Hodi tudi v glasbeno šolo, igra violino, to si je izbral sam, ker ima po njegovo tako lep zvok. ( violina naj bi posnemala žensko petje).

Mislim, da sem se izgubila. Pred seboj vidim punčko in ne fantka. Ne vem kaj sem storila jaz s svojo milo vzgojo, oziroma lahko tudi rečem, da sem bolj občutljive in nežne sorte. Res sem si vedno želela, da bi imela punčko in res se s fanti težko znajdem. Z njim sem veliko risala. Sem mu pa kupovala avtomobilčke in ne punčk.
Imam še enega sina, ki je star 5 let. Igra se še vedno samo s fantovskimi igračami. Je tipičen fantek in imamo tudi nekaj vzgojnih težav, ker v vrtcu po fantovsko nagaja. To pa uspešno rešujemo s pomočjo vzgojiteljice, ki ji zaupam. On pa recimo ne mara risanja, ustvarjanja, raje ima žogo in nogomet.
Naj še omenim, da je starejši sin v družbi deklic od prvega razreda dalje. Ima svojo prijateljico, v njeni družbi je popolnoma srečen, vendar se bojim, da se zna poistovetiti samo še s punčkami. V šoli z njo tudi sedi v isti klopi. Ostale deklice so ljubosumne in bi ga rade imele zase, on pa je sicer rad z vsemi, najbolj pa s to deklico.
Mi lahko priporočate kakšno knjigo, ali mi razložite kako pri toliko starih otrocih poteka iskanje spolne identitete, kajti resnično se zdi, da je ta otrok globoko v sebi drugega spola. Rada bi ga pravilno vodila skozi življenje.
Ko sem ga včeraj v šoli dobila s polno glavo čopkov, sem mu vse razpletla in mu rekla, da je doma lahko s čopki, zunaj pa da naj bi bil podoben fantku, to pomeni brez čopkov. Povedala sem mu tudi, da bi želela, da se nekoliko ostriže vsaj na način, da bi bila frizura bolj fantovska. Dogovorila sva se za to možnost, vebdar vem, da sam tega v bistvu noče.
Rekla sem mu, da je fantek in da mora kot takšen hodit po svetu. Vendar sem mu s tem dala sporočilo, da takšen kot je družbi ni vredu. Tekla sem mu tudi, da se bojim, da bi ga zafrkavali ostali dečki.
Ne vem, ne znajdem se in ne vem kaj je prav in kako maj ravnam. Gledala sem hčerko Angeline in Brada Pitta, ki je na vseh fotografijah oblečena in postrižena kot fant. Stara pa ravno okrog 10 let. Tudi to mi je dalo misliti – najbrž imajo takšni znani in vplivni starši psihološko svetovanje tako kot imamo nekateri za samoumevno kavo s prijateljico…
Hvaležna bi vam bila za vaše mnenje.
Lep pozdrav.

Pozdravljeni,

vas razumem v tem, da želite za vašega sina le najboljše. Želi si biti punčka, vi pa ga skušate usmeriti na fantovsko pot. Koliko je njegova želja povezana s prirojenimi značilnostmi in koliko je to vzgojno oz. posledica dinamike v družini je težko oceniti. Verjetno boste to vi sčasoma znali najbolje zaznati in opaziti. V primeru, da gre za prirojeno značilnost, tega ne boste mogli spremeniti, niti ne vidim smisla v tem, da bi to poizkušali.

En del, ki meni govori, da ne gre nujno za prirojeno značilnost pa je vaša želja, da bi imeli punčko in še, da se s fanti težko znajdete. Tudi če te želje ne poveste naglas, so otroci tako dojemljivi, da takšne stvari začutijo. Torej v tem primeru bi vaš sin nezavedno povzel značilnosti punčk, da bi ustregel vam (vašim skritim željam) in, da bi ga potem imeli “zares” radi. Seveda je v vas tudi drugi del, ko si želite, da bi bil kot vsak “normalen” fant. V tem primeru gre za vaš notranji konflikt med vašimi željami, lahko tudi nezavednimi – torej, na nek način si želite, da bi bil punčka, po drugi pa, da je fantek. Če čutite, da bi bilo kaj na tem, bi bilo priporočljivo, da sami obiščete psihoterapevta in raziščete ter razrešite vaš morebiten odklon do moških ali kakršnekoli nezavedne dele, ki vplivajo na vaš odnos s sinom. Tudi ta, da ga težko sprejmete takšnega kot je. Če je to razlog za njegovo vedenje, potem se bo tudi, ko ne bo več čutil, da vam mora ustrežti, sčasoma sam od sebe spremenil.

Pomislil sem tudi na to, kakšno vlogo ima v sinovem življenju njegov oče, ki ga ne omenjate?

Če sprašujete kako pravilno voditi otroka skozi življenje, bi na to odgovoril enostavno – z ljubeznijo. Predvsem da ga spremljate, mu sledite in sprejmete takšnega kot je. Verjetno zdaj tudi sam čuti, da ga skušate spremeniti in spraviti v druge, “normalne” tirnice. Ko mu pravite, da se bojite, da ga bodo zafrkavali ostali dečki, so to vaši strahovi. Vsak človek se večkrat v življenju sreča z neprijetnimi situacijami, pomembno pa je, da ima kot otrok doma podporo – da lahko izrazi svoja čustva, govori o dogodkih in mu ob tem starši stojijo ob strani – ga poslušajo in razumejo ter na otrokovo željo tudi povejo svoje mnenje oz. nasvet. Na ta način otrok gradi samozaupanje in svojo moč, ki mu pomagata razreševati vsakodnevne težave in frustracije. Kolikor slišim vaš sin zaenkrat nima težav v družbi. Ima prijatelje, se vklopi, je srečen – vse to je izredno pozitivno, kajne? Slišati je kot zadovoljen otrok.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj