Spoštovani,
Pred 5 mesci sem bila diagnosticirana z hipertirozo, nakar sem bila vabljena na radiojod, ki sem ga vzela. Mesec po tem sem se počutila bolje, na kontroli pa so ugotovili,da je ščitnica še kar živahna. Zato sem zraven dobila še Athyrazol. Po vsem prebranem imam prej hipotirozo kot hipertirozo ( zredila, sem se zaspana, mravljinci v okončinah, izpadanje las, roke se mi ne potijo, zastaja mi voda v telesu), edino kar spominja na znake hipertiroze so, izbuljene oči, in izostanek ali slabo mesečno perilo ter hormoni v krvni sliki. Do naslednje kontrole, ki je bila pred enim mescem ,sem se spet zredila za 7 kg in imela apetit,da bi lahko pojedla VSE, predvsem ogljikove hidrate in sladkarije. Tudi moje počutje, je bilo katastrofalno, utrujena, vsaka malenkost me je popolnoma vrgla iz tira, vse in vsi so mi šli na živce (pa sem si mislila,da rabim počitek). Pred mescem dni sem z najboljšima prijateljicama šla na dopust, kjer bi morala uživati in se smejati, moje počutje pa se je še bolj poslabšalo. Občutek sem imela, da bom vsak čas skočila iz kože, izolirala sem se, zmenile smo se,da gresta oni dve za sebe jaz pa za sebe. Z dopusta sem prišla cela zabuhla, dobila sem dvojni vid in imela občutek,da mi bodo oči “skočile” iz jamic, počutje pa katastrofa, depresivno, lahko bi samo jokala, vse mi je preveč in odveč, na živce mi že gre, če me kdo pokliče po telefonu kot ,da sem izgubila kontrolo nad svojim telesom, počutjem in same nad sabo. Nadrejeni so me poslali v bolniško in z “opazko” naj si poiščem strokovno pomoč v smislu terapevta. V društvu z obolelimi za ščitnico pa mi pravijo, da je zaradi nihanja hormonov takšno občutje normalno. Kaj menite vi? Je smiselno iskati pomoč pri terapevtu, še preden se hormoni uravnajo?

Zahvaljujem se vam za vaš odgovor,

Maruša

Pozdravljeni Maruša,

Zastavlja se mi vprašanje ali je vaše stanje posledica napačnega delovanja ščitnice ali je napačno delovanje ščitnice posledica duševnih procesov. V prvem primeru pri terapevtu ne boste mogli delati na vzroku, ampak zgolj omilili simptome in okrepiti psihično stabilnost. V drugem primeru pa lahko vaše delo pri terapevtu dejansko pomaga pri odpravi vzroka vaših težav. Po vsej verjetnosti se ni možno natančno opredeliti kam spadate, saj obstajajo tudi vmesne poti, ko je duševno in telesno medsebojno kompleksno prepleteno.

V primeru, da gre res za psihosomatiko, bi bila ena od možnih razlag ta, da so se vam prvo pojavile duševne težave, ki so se stopnjevale do točke, ko je prišlo do somatizacije (simptom se je izrazil tudi na telesni ravni – na ščitnico) in s tem še poslabšalo vaše duševno stanje. Tudi vaša psihična rezilenca, ki jo je možno v psihoterapiji okrepiti, lahko vpliva na vaše počutje pri hipertirozi ali hipotirozi.

Kdaj so se vam začeli pojavljati ti simptomi? Kako je potekala bolezen ščitnice in kako duševne težave (kakšen je bil potek obeh)? Ste imeli že prej podobne simptome (občutljivost, depresivnost – lahko tudi v milejši obliki)? Koliko ste stari?

Lep pozdrav,

Pozdravljeni,

najprej se vam zahvaljujem za vaš odgovor… Osebno sem mnenja,da je vse skupaj povezano…Preden je bolezen “izbruhnila”, sem imela dokaj stresno obdobje ( menjava 3 nadrejenih v obdobju enega leta), vzdušje v službi, novo stanovanje, doma smo imeli dogodek, ki nam je življenje čez noč obrnilo na “glavo” (to je bilo pred cca. 3 leti), če se lahko tako izrazim, ampak smo nekako zvozili. Ampak življenje gre naprej… Prej nisem bila depresivna, vsaj jaz se ne bi tako opisala, niti se nisem tako dojemala, tudi občutljiva nisem bila tako. Siptomi so se mi začeli pojavljati nekje februarja. Pač je bil kakšen dan, ko sem bila utrujena, čisto brez energije in slabo razpoložena. Potem sem bila vredu in se je spet pojavil takšen dan, nato dva v krajšem razmaku, ampak sem to pripisovala dolgi zimi in vremenu. Nato se je pričelo,da sem kljub nespremenjeni prehrani začela pridobivati na teži (počasi). Nato, sem postala “čudna” v smislu, da je najboljša prijateljica, z katero sva se prej smejali najbolj otročjim stvarem prišla do mene in se pohecala, jaz pa sem nisem videla razloga zakaj se smeje in mi je v bistvu šla na živce (čedalje pogosteje), imela sem dneve, ko sem bila res “tečna”. Prej smo hodile ven tudi če samo na pijačo vsak 2x ali celo 3x na teden, zdaj pa sem rabila oz. imela potrebo, da bi imela čas zamo zase, ampak sem se družila z drugimi kolegi in prijatelji. Ker so dnevi, ko sem bila brez energije upad kondicije, mozolji po celem obrazu in tudi drugod po telesu, izpadanje las in moje počutje (da so me ljudje s katerimi sem si bila prej najbližje “motili” že z njihovo prisotnostjo (ne vedno, ampak na trenutke, dneve)), sem šla k osebni zdravnici (to je bilo maja). V bistvu, sem sama imela občutek,da se z mano nekaj dogaja kar ni vredu, ampak ne vem točno kaj. Vzeli so mi kri, rezultati sicer niso bili v mejah normale, ampak niso toliko odstopali, ampak me je osebna zdravnica vseeno poslala pod nujno tirologu. Ko je specialistka videla izvide krvi mi je rekla “z vami pa ja ni nič narobe” in, ko sem ji povedala kako se počutim in, da z mano nekaj ni vredu, se je le odločila, da me da na ultrazvok, kjer je videla,da imam gomolj, nakar me je dala še na scintigrafijo, se je pokazalo, da ščitnica deluje prekomerno, nakar sem bila vabljena na radioaktivni jod, ki sem ga vzela začetek julija. Po tem sem se mi je od začetka do sredine avgusta počutje in stanje nasploh začelo izboljševati (koža, kondicija, razpoloženje, teža itd.). Zadnji teden avgusta pa do zdaj je pa vse skupaj, kot vožnja z vlakom smrti, še posebaj zadnji mesec… Izvidi: ščitnica še kar prekomerno deluje, uvedba tablet Athyrazol + 2x Medrol (1x junija, 1x oktobra) in pa pregled pri oftalmologu, ker Medrol ni pomagal. Še enkrat vnos radiojoda, ali operacija. Zdravnica mi je rekla, da bo vse to počasi izzvenelo, ko bojo hormoni uravnovešeni. Vsak dan se zbudim in se zmotiviram, da vstanem dobre volje, potem pa pridejo trenutki, ko se moram “pomatrati”, da se zmotiviram in, ko mi ni jasno, das sem pred dvemi mesci imela 15kg manj in sem vsako jutro tekla, zdaj pa, da sem zadihana, ko grem do stanovanja po stopnicah. Nekako se mi na trenutke zdi, da mi je vse ušlo iz nadzora. Ampak tako pač je, čez noč se ne bo obrnilo. Korak za korakom. Stara sem 34 let.

Lepo pozdravljeni,

Maruša

Pozdravljeni Maruša,

hvala za izčrpno razlago.

Nastop vaših simptomov meseca februarja bi lahko bila, kot tudi sami omenjate, psihosomatika. Lahko se je v vaši duševnosti, v nezavednem, nekaj sprožilo, ki je povzročilo omenjeno somatizacijo (ščitnica, razpoloženje itd.). Velikokrat ne moremo najti razloga za duševne težave, saj v zavesti ne najdemo vzroka, vendar nezavedno se imenuje nezavedno z razlogom. Tisto, kar nimamo ozaveščeno se nam oglaša na drugačen način – s simptomi, in ti se lahko pojavljajo tako v psihični kot fizični obliki.

Poslušajte sebe in če mislite, da je vzrok za slabo počutje (tudi) vaša duševnost, razmislite ali bi bilo vredno poizkusiti tudi s psihoterapijo. Z ozaveščanjem nezavednega se sprosti energija, ki je potrebna za zadrževanje materiala v nezavednem in hkrati tudi popustijo simptomi.

Želim vam veliko uspeha pri reševanju vaših težav.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni,

hvala vam za čas, ki ste mi ga namenili, da ste mi odgovorili…

Lep pozdrav in pa naj vas spremlja Fortuna Fortuna :),

Maruša

Pozdravljeni,

Sem fant, star 18let, hodim v eno boljsih gimnazij v Sloveniji 3,letnik..Ze 2 leti imam punco iz razreda s katero sva bila zelo srecna in imela sva se super…V otrostvu (ko je bila stara 12,13let) pa je ona imela velike tezave z depresijo, predvsem zaradi starsev, ki so ji govorili da je nicvredna in podobno..tako se je zacela rezati in to tako globoko, da so brazgotine se danes vidne..no ko sva se spoznala sva se pogovarjala slabo leto, preden sva zacela hodit ker si je mislila da me ni vredna da ko bom videl brazgotine jo bom pustil in podobno..no na koncu me je le sprejela..pomagal sem ji, ni bila vec osamljena in pocasi a vztrajno se mi je odpirala..res je super punca in izjemno lepa, vecinoma vesela itd..tako je vsaj vecino casa..zadnje par mesecev pa vedno bolj tozi zaradi problemov s starsi ki jo zanicujejo in to jo res prizadane..prislo je do tega da je imela napisane ze poslovilna pisma in velikokrat mi omenja samomor, jaz pa ji ne neznam pomagati..noce iti k zdrauniku, a sama si nezna pomagati, jaz pa tudi ne..tudi pustiti me je ze hotela, a ji nisem pustil saj mi njen razlog, da me noce ovirati, ob moji veliki ljublezni do nje ni bil dovolj in tako sem jo preprical da ostaneva skupaj..Sicer se imava zelo rada, jaz res nevem kaj bi brez nje, ona pa mi tudi kaze ljubezen, a niam volje do zivljenja..no sedaj pa je ves cas v soli zalostna, joka, se ne druzi z nikomur razen z mano, ko pa pride domou se zapre v svojo sobo in uci, ucenje je tisto ki jo resuje in temu primerne so tudi ocene..se nikoli v zivljenju ni imela nobene 3, zakljucene pa ne nobene 4. letos ima ob polletju le eno oceno 4,ostale pa vse 5! sicer se slisi super, a ni, saj to ni normalno..njeni starsi se meni zdijo vredu z zacasnimi prebliski in imajo me zelo radi..no ko pa me ni zraven je drugace in to mi je dokazala tudi punca saj jih je na skrivaj snemala in podobno..nevem kaj na naredim in kako naj ji pomagam…zagrozila mi pa je, da ce bom to kaj omenjal njenim starsem je nebo nihce nikoli vec videl..prosim za pomoc nujno ker nevem vec kam naj se obrnem..

Pozdravljeni,

sem že pisal preko telefona pa nisem prepričan, če je bil moj prispevek poslan zato pišem še enkrat. Torej moj problem je sledeč. Star sem 18let, hodim v 3.letnik ene najboljših Gimnazij v Sloveniji in vse v življenju mi gre super, sedaj pa sem naletel na težavo. Imam punco, s katero sva skupaj že 2 leti, je moja sošolka, tako da jo vidim vsak dan po par ur kar pa nama odgovarja. Oba sva vzorna učenca, ona celo preveč, saj je imela recimo v prvem polletju je eno oceno 4, ostale vse 5! No začelo se je še preden sva se spoznala, saj je imela punca probleme doma, starši so jo zaničevali in začela se je rezati, saj je imela občutek, da ni pomembna.Brazgotine se vidijo še danes. Zaradi tega tudi za časa do mene ni hotela imeti kakršnih koli odnosov, saj se je bala kaj si bo kdo mislil o njej, ko bi videl brazgotine. No nato sva po enem letu prijatelstva prišla skupaj, spoznal sem njene starše, ki so se mi zdeli zabavni in se dobro razumemo, šli smo tudi že 2x skupaj na morje in to. No nekajkrat je imela težave po kakšen dan med temi dvemi leti, sedaj pa so se te težave tako nakopičile, da resno razmišlja o samomoru, napisala je že pisma in res nevem kaj lahko naredim da preprečm najhujše in ji pomagam. Noče iti k zdravniku, saj meni da nebi pomagala, Hotela me je tudi pustiti, ker da mi povzroča preveč težal, a sem ji napisal kaj čutim do nje in je rekla da naj bo po moje..Sej ima včasih kakšne vesele prebliske, a ti trajajo večinoma kakšno uro, dve..večino časa prejoka, če pa je doma pa se uči. V šoli hoče bit med odmorom le z mano, čeprav se oba dobro razumeva tudi z ostalimi sošolci, vendar zadne čase pravi da ji grejo na živce..Res nevem kako naj ji pomagam.

Pozdravljeni,

Ponavadi je tako, da smo ljudem lahko v oporo, ampak za njih ne moremo storiti ničesar. To korak morajo naresti sami. Nedvomno bi ji lahko koristil obisk pri psihoterapevtu, vendar za ta korak se mora odločiti sama.

Vi ji želite pomagati, ampak ne veste kako, saj kot pravite vam je tudi zagrozila, da če boste kaj ukrepali, da je nihče ne bo več videl. Kako je vam ob tem? Si predstavljam, da vam je težko?

Lep pozdrav,

Najprej najlepsa hvala za odgovor.

Saj se bo slisalo cudno, vendar sem navajen njenih misli o samomoru, tako da sem raje rekel ja, in sam pri sebi rekel, da raje nebom tvegal ker nocem kaksrsnih koli slabih posledic..Seveda mi je hudo vsakic ko omeni kaj takega vendar sem se ukvarjal z njenimi samomorilnimi mislimi ze ko sva prisla skupaj, takrat pa me je hudo zabolelo pri srcu, priznan. no sicer sva potem resila problem, sedaj pa se problem ponavlja..
Torej ni druge resitve kot ta, da depresija ponovno mine in upat na to, da sene pojavi vec..razen to da bi naredila sama pri sebi preskok in sla do zdravnika?

Lep pozdrav