vprašanje
Pozdravljeni!
Moram pohvaliti vašo prizadevnost, da boste tukaj na forumu pomagali ljudem, ki potrebujejo kakšen nasvet, informacijo ali pa samo kakšno spodbudno besedo.
Imam eno vprašanje. Svaka je lani začelo boleti rebro, in ker je bil kova, da je treba malo potrpeti, ni šel k zdravniku. Čez dva tedna je umrl, diagnoza levkemija. Zanima me, kako je možno, da lahko v tako kratkem času nekdo umre zaradi te bolezni. Priznam, da je ne poznam dobro, me pa vseeno zanima. Ali je bil bolan že več časa, pa je bila bolečina le simptom in ne začetek bolezni? In kako se lahko prepreči to?
Najlepša hvala za odgovor, pa veliko uspeha s forumom.
Dragi sogovornik,
žal mi je za vašega svaka. Ko sem tole brala, sem si spet rekla, punca, le vzgajaj svojo hčer tako, da ne bo kar s stisnjenimi zobmi trpela, ampak če je bo kaj bolelo, da bo šla k zdravniku ! Bolje je biti vrba, ki se upogiba v viharju, kot pa hrast, ki kljubuje trden in pokončen (kot so nas vzgajali, mar ne) dokler se ne zlomi.
No, kar se tiče poteka bolezni levkemija, je te bolezni več vrst, in ene izbruhnejo hitro, druge pa lahko napredujejo zelo počasi, zahtrbtno več let. Potek moje kronične mieloične levkemije je bil zagotovo prav zahrbten: praviloma poteka ta oblika tako, da se prva, kronična faza, kuha 2 do 5 let in bolnik sploh ne ve, da je bolan, razen če mu po naključju pregledajo kri. Jaz sem se počutila čisto zdrava, hodila v hribe in vsepovsod, lani poleti pa sem začutila malo slabšo kondicijo in prej sem se zadihala. Jeseni sem pa začela čudno zatekati v noge, kar se mi prej sploh ni dogajalo. Kolegice so rekle, da zatekanje nog ni pa res nič posebnega, ampak jaz sem šla vseeno k svoji zdravnici. Dala mi je na pregled kri in takoj je bil alarm, bolezen je bila že zelo napredovana. Ker so zelo hitro našli darovalca, so mi po treh mesecih presadili kostni mozeg, od tega je zdaj pet mesecev, in zaenkrat imam lepe šanse, da okrevam.
Še enkrat bi rekla: če človek opazi na svojem telesu in zdravju spremembe, naj se le oglasi pri zdravniku, saj ena ura čakanja v čakalnici ni nič proti temu, kar lahko sledi, če samo doma stiskaš zobe in skušaš potrpeti.
Lep pozdrav !
Rak je zahrbtna bolezen. tudi meni so limfom ugotovili skoraj po naklučju. Malo sem pokašljevala, sicer pa vsak dan rekreativno tekla, bila aktivna, delala….. Imela sem visokomaligni limfom – tumor je bil premera 11 cm, jaz pa ga sploh nisem občutila drugače, kot s pokašlevanjem.
Verjetno je tvoj svak (pre)dolgo odlašal z obiskom pri zdravniku in težave ali težavice pripisoval pač enkrat tej stvari, drugič drugi. Bolečine blažil z zdravili, levkemija pa je napredovala. Veliko je takšnih prierov, ko pri nekomu ugotovijo raka in v 14 dneh umre.
Pozdravljen!
Ja, stvar gre res hitro, povem iz lastne izkušnje. Verjetno je pri svaku šlo za akutno obliko. Tudi sama sem šla k zdravniku zadnji čas, saj so mi rekli, da če bi prišla nekaj dni kasneje, bi bila že v večnih loviščih.
No, takole je šlo pri meni: pol leta po porodu sem se začela počutiti strašno utrujeno, najprej sem to sicer pripisovala majhnima otrokoma, potem je šlo pa na slabše, zelo me je začelo boleti v križu, pa določeni deli obraza so postali mravljinčasti, nazadnje pa sem dobila še modrice po telesu ter afte v ustih-vse to v nekaj dneh. Ko so me domači končno prepričali, da stvar ni OK, sem res šla kar na urgenco. Diagnoza:akutna limfoblastna levkemija. Bodite torej pozorni na simptome. Kar nekaj sotrpinov v bolnici pa je prišlo na pregled z gnojno angino-po analizi krvi pa so jih kar napotili na hematologijo.
Skratka, akutna oblika bolezni, če je ne zdravimo, napreduje rapidno in vodi v večna lovišča. Zato je včasih boljše, če te imajo za hipohondra, ker greš za vsako malenkost k zdravniku, kot pa če te doleti kaj hudega-moje mnenje.
Vse dobro želim in LP