Lp, prosim, če mi lahko pomagate odgovoriti na eno vprašanje in sicer, zanima me, če obstaja možnost,
če se otroka , ki ima vedenjske probleme in s tem poslednično odločbo otroka za posebne potrebe, obiskuje redno osnovno šolo in ima program prilagojen svojim sposobnostim, nenehno maltretira in ustrahuje sošolce in se tudi fizično spravlja nanje, lahko sploh sankcionira z najhujšim vzgojnim ukrepom rec. premestitev na drugo šolo.

Hvala za odgovor.

kolikor jaz vem se brez privoljenje staršev ne da…sploh pa to ni rešitev , saj bo pa na drugi šoli počel isto (maltretiral otroke)… Kaj narediti v takem primeru (en tak je v hčerinem razredu) pa na naši šoli niti svetovalna služba ne ve.je pa hudo……vem

Spoštovana,

Vaše vprašanje je zelo kratko. Želite DA ali NE odgovor. Administrativno je odgovor da, toda življenjsko je vse kaj drugega kot preprosti da.

Gre za OTROKA, ki ima poleg vsega odločbo otroka s PP, kar pomeni, da sam težko karkoli spreminja, da potrebuje pomoč, drugačne pogoje, torej prilagojene. Res pa je tudi, da nima pravice fizično ali drugače obračunavati, napadati itd. drugih otrok, vrstnikov, itd.

Preden se sproži postopek prešolanja, to je 6. stopnja vzgojnega ukrepanja je navadano dolga procedura.
če vzamete v roko Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev v OŠ boste videli, da se teoretično lahko takoj uporabi ta ukrep, če bi učenec resnično (sama si ne predstavljam ta hip) naredil nekaj zelo hudega. Nisem še slišala, da bi bil to primer (to je sprememba pravilnika v tem šol. letu)

Navadno pa je tako, da gre za postopno ukrepanje in preden šola “pride” do ukrepa prešolanja se navadno kaj tudi spremeni (predvsem v korist otroka)

Če imate tak primer je najprej potrebno:
– sodelovati s starši (ali otrok npr. kak težji dan ostane doma, delo v okviru svetovalnih ur ….)
– sodelovati s CSD (nujno)
– s kakšnimi prostovoljci …
– šola poda komisiji, ki je otroka razvrstila poročilo o tem, da zastavljen program ni primeren, učinkovit ….

Potem pridejo na vrsto ukrepi (ki pri teh učencih tako ali tako nimajo posebnega učinka – poglejte 33. člen zgoraj omenjenega pravilnika)

Prešolanje pa po mojem mnenju praviloma ni pomoč, prej “preložitev” težav na druga ramena. No, le redko pomeni za otroka nov začetek.

Če vam nisem odgovorila dovolj natančno še kaj vprašajte

LP
Francka

Prešolanje bi bilo za takega otroka samo še dodatna obremenitev, na katero se bo zelo verjetno odzval s še bolj nesprejemljivim vedenjem.

Pomagati mu je treba tam kjer je.
Sama odločba, da je otrok s posebnimi potrebami ne reši ničesar. Pomembno je kakšni ljudje v šoli delajo po tej odločbi in po individualiziranem programu.

Število učencev v razredu v katerem so otroci z vedenjskimi motnjami bi moralo biti občutno manjše, z njimi bi morali delati usposobljeni ljudje. Vemo pa, da v praksi tega ni mogoče zagotoviti.

Govorim iz lastnih izkušenj kot mama:
– otroka s posebnimi potrebami (vedenjske motnje) ter
– drugega otroka, ki je njegovo pravo nasprotje, (vedno prijazen, vodljiv, izredno priljubljen med vrstniki).

Pristopite k zadevi pozitivno.
Je pa seveda odvisno kako zadevo sprejemajo tako otrokovi starši, ali ima resnično pomoč STROKOVNJAKOV, pa seveda tudi razumevanje šole za otrokove težave.

lp, Sasi

Spoštovana ga.Francka.
Zahvaljujem se vam za vaš odgovor.
Se oproščam, ker se vam nisem prej javila, ker smo z družino odšli na enotedenski dopust.
Vam pa lahko sporočim novico, ki predstavlja več upanja za vse starše otrok, ki so maltretirani in ki se soočajo z nasiljem.

Ravno danes smo v šoli imeli sestanek z novim vodstvom in sktrokovnjaki, ki delajo z otrokama iz našega primera.
Zvedela sem, da imata otroka izključno probleme z učenjem in na osnovi tega odločbo kot otroka s posebnimi potrebami in seveda vso pomoč pedagogov in psihologinje.
Podali smo predloge in sicer, da otroka (ki sta dvojčka) nujno prešolajo vsakega v svoj razred in ju ločijo ( s tem sta se strinjala tudi njuna starša), obljubljeno nam je bilo, da bosta otroka tudi med odmori pod stalno kontrolo, prav tako pa je njuna mama obljubila, da ju bo hodila iskat v šolo.

Moram priznati, da je novi ravnatelj pokazal zelo veliko zanimanja za ta primer in se še pred začetkom svojega mandata vključil v reševanje tega problema.

Me pa skrbi, ker starša otrok nočeta niti slišati, da bi zaprosila za pomoč psihologe in druge strokovnjake izven šole. Otroka pa nista pokzala nobrenega obžalovanja, ker sta v zadnjem mesecu pred zaključkom pouka storila tri dokaj hude prekrške in zato prejela pisne opomine. Ena od mam, je menila, da takšni ukrepi ne zaležejo kaj dosti. Na vprašanja ravnatelja družini, kaj doma stori, da bi se stanje popravilo, ni bilo nobrenega konkretnega odgovora. Iz vsega tega sledi, da v družini ni nobenih zgledov in vzgajanja, ker le tega prepuščajo šoli.

Upam, da se bo stanje resnično popravilo, vendar bo potrebno večje sodelovanje same družine, čeprav dvomim, da se bo v tej smeri kaj spremenilo, če starša nočeta sodelovati.
Prav tako se mi zdi tudi nekorektno od šolskih strokovnjakov, da niso staršem že v začetku dopovedali, da bo nujno potreben obisk in terapija za izboljšanje odnosov v družini pri zunanjih strokovnjakih.

Sama sem svojega sina že v 2.razredu peljala k psihologu, ker je zelo sovražil šolo in moram reči, da se nama je obisk obrestoval. Skupaj smo poiskali vzroke za takšen odklon (ki se je kazal tudi v njegovem vedenju in dojemanju) in zadovoljna sem, da so me v šoli opozorili, da s sinom ni vse v redu.

Še enkrat hvala lepa in lp.

Pozdravljena, lahko si prebereš, kaj sem napisala Francki.

Družina otrok ne kaže kakšnega pretiranega sodelovanja pri reševanju problema in to smo danes lahko jasno videli vsi, ki smo bili na sestanku (oz. soočenju).

Glede na sprejete sklepe upam, da bodo rezultati boljši. Vsekakor pa smo tudi mi ostali starši pripravljeni biti razumevajoči in strpni, seveda v primeru, da bosta starša otrok pokazala več sodelovanja in pripravljenosti.
saj gre končno za njuna otroka. Vendar imam zelo malo upanja v tej smeri, ker sploh ne dojameta, da otrokoma nudita zaščito, ker bi v nasprotnem primeru priznala, da sta padla na izpitu, žal.

Vesela sem, da si se oglasila. Tebi in tvojim otrokama pa veliko sončnih dni.

Lp.

spoštovani,

šele danes sem po daljšem času pogledala nekatera pisma na forumu.
Pritegnila so me vaša razmišljanja in seveda dileme.

1. Kako doseči, da bodo starši sodelovali. Šola nima prav nobenega mehanizma s katerim bi lahko starše na nek način obvezala k ravnanju, ki bi bilo otroku v pomoč. Zato so praviloma poti iskanja poti do staršev tu in tam zelo dolgotrajne in zahtevne. To čutijo mnogi zaposleni (razrednik, ŠSS, …). Nikoli pa to ni v korist otroka (s težavami). On je tisti za katerega bi bilo najbolj nujno, da se odrasli med seboj čimprej “slišijo” in dogovorijo. Žal je v življenju pogosto drugače, ne tako ekstremno kot je v vašem primeru, velikokrat pa kljub vsemu porabimo odrasli preveč časa.

2. Zakaj šola ob vpisu (dovolj zgodaj, takoj …) ne pove staršem to in to in to…
Zaradi tega, ker teh podatkov nima in zaradi tega, kar sem napisala zgoraj.
Sama sem pogosto (in še) slišala ta predlog vendar vam lahko iz izkušenj povem, da je potrebno še posebej v situacijah kot je vaša “paziti” na vsaj tisti del povezave s starši, ki jo sploh imaš.
To pa pomeni, da je potrebno z vso človeško in strokovno tankočutnostjo pristopati k staršem (Žal je otrok tu še v ozadju, namesto že v centru obravnave), ki funkcionirajo tako kot pišete vi.

Dolgo časa sem se jezila ob teh izkušnjah, pa ni nič pomagalo. Danes vem, da je najbolj nujno širiti mrežo, kamor je vpet otrok (tako kot v vašem primeru – pomoč nekoga preko javnih del/ prostovoljci/ …, otrok, ki se teže znajde v šolskem okolju naj ne bi bil v šoli več časa kot je nujno – ne jutranje varstvo, ne podaljšano bivanje – vse to situacijo samo poslabšuje … )
Da bo v šolo prihajala mama je sicer v redu, vprašanje pa je kaj to pomeni za otroka (bo izpostavljen, nekateri ga bodo zafrkavali, mogoče bo to poslabšalo katero njegovo vedenje …).

Vesela sem, da ste našli stike, da ste se pogovarjali, da ste sodelovali z vsemi v šoli. Prepričana sem, da boste uspešni (v korist vseh otrok).

Se pa z vami strinjam v toliko, da bi morala imeti šola npr. med vzgojnimi ukrepi, ki jih izreka učencem neke “ukrepe”, ki jih lahko izreče staršem (npr. redno sodelovanje s šolo – tedensko, obvezno vključitev v strokovno pomoč zunaj šole, ….)
Če ničesar ne spremenimo v okolju (šola, družina, soseska. družba …) bodo ti otroci (kot v vašem primeru) prejemali vzgojne ukrepe ne pa tudi ustrezne pomoči. Šola sama lahko nekaj časa blaži situacije, prava pomoč pa je v sodelovanju kot ste ga opisali vi (skupaj smo se pogovorili).

LP
Francka