Lepo pozdravljeni.
Imam eno samo, a najbrž dokaj zakomplicirano vprašanje…
Pred skoraj 3 leti mi je v 32 tednu nosečnosti umrl otrok. Sicer je moj ginekolog že pri prvem ultrazvoku (ki jih je bilo kasneje kar nekaj) opazil, da “otrokove okončine ne dosegajo povprečnih mer za določeno starost” oziroma so bile krajše kot naj bi bile pri tisti starosti, a je ves čas zatrjeval tudi, da naj se ne razburjam, ker “to ni nič alarmantnega”. No, ker v 7 mesecu še vedno mere niso bile takšne, kot naj bi bile, sem dobila napotico za klinični center v LJ- patološke nosečnosti. Pri prvem ultrazvoku je bila Dr. Blejčeva istega mnenja, a me je za vsak slučaj (da bi primerjala razvoj v 1 tednu) naročila še za čez 7 dni. No, do takrat je deček umrl..
Kasneje so preizkave pokazale, da je prišlo do kapi, ker so bile žilice (moje, torej tiste, ki naj bi ga prehranjevale) zamašene. Poslali so me na številne preizkave, a ugotovili, da je z mojo krvjo vse v najlepšem redu, torej še vedno tavam v temi, ker ne vem, kaj je tisto, kar je sinku takrat onemogočilo, da bi preživel?
Zdaj pa ne vem, kako naprej. Stara sem 28 let in bi želela kmalu imeti otročka, a ne pod vsakim pogojem, ne želim še enkrat preživljati takratnjega pekla.
Moje vprašanje je: ali je možno, da se tudi naslednja nosečnost tragično konča? Ali bi lahko sama kaj storila, da se ne bi?

Za nasvet oziroma mnenje se vam že v naprej iskreno zahvaljujem, Nataša

Draga Natasa,

Praviloma je vsaka nosečnost drugačna in mislim, da kljub tragični prvi nosečnosti ni razloga, za črnogledost. Zelo pa je pomembno doreči ali je imel otrok prekratke okončine ali ne in če so bile, je potrebno ugotoviti za kakšno diagnozo gre, saj so to, glede na dedljivost lahko zelo različna bolezenska stanja. Če niso bile prekratke toliko bolje. Obeti so spodbudni.
Če ste rodili na GK v Ljubljani bi se bilo najbolje naročiti genetski posvet v njihovo Službo za medicinsko genetiko. Posvet bi odgovoril na veliko vprašanj, ki si jih v zvezi s ponovno nosečnostjo zastavljate.

LP