Rad bi vas vprašal za mnenje, ki sicer nima zveze z spolnim nasiljem nad otroki.Pri predmetu kriminologija na pravni fakulteti v Lj, smo obravnavali tudi nasilje v družini in omenili Švedski primer zakona, ki prepoveduje tudi najmilejše oblike fizičnega kaznovanja otrok s strani njihovih staršev, kot npr. “tepež po zadnji plati”,”blaga zaušnica”,itd… S profesorico smo se nekako strinjali, da gre v primerih prepovedi najlažjih oblik fizičnega kaznovanja za poseg države v avtonomijo družine, ki pa ni več dopusten. Torej naj bi taki načini kaznovanja, čeprav niso nujno zaželjeni, ostali še dovoljeni.Kakšno pa je vaše mnenje, kot zagovornice pravic otroka.

Z vsem spoštovanjem do profesorice , toda z njenim mnenjem se ne strinjam. Takšna razmišljanja so uzakonjena v sedanji zakonodaji, saj je tudi v členu , ki govori o zanemarjanju mladoletne osebe in surovem ravnanju z besedico “hudo” zelo jasno viden odnos do trpinčenja otrok! Iz sodne prakse bi vam lahko navedla številne primere,tudi najnovejše , kjer je bilo npr. pretepanje mladoletne osebe s strani očeta s pasom, ki je pustilo tudi zadokumentirane sledi , ocenjeno kot ravnanje, ki je bilo “enkratno” in torej ne tako “hudo” ali dolgotrajno , da bi lahko osumljenca obsodili. Oglejte si tudi npr. članek v Delu, 22. maj 2001/ govorim o javno objavljenih primerih, ki so očitno sprejemljivi v naši družbi , kar ne preseneča, tudi glede na takšno raznolikost razmišljanj in tolerance do nasilja /, v katerem otrok “povzema” pričakovanja odraslih , do njegovega sprejemanja nasilja: ” Za dečka so strokovnjaki sicer ocenili, da je zaradi silno neugodnih družinskih razmer potreben terapevtske pomoči , tudi zaradi konfliktov in očetovega fizičnega nasilja. Vendar je sam deček povedal, da je šlo za vzgojne ukrepe, udarci pa so bili taki , da se mu ni nič poznalo , toda moralno nedopustno ravnanje po oceni vseh sodnih dokazov še ni preraslo v kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja z njo”. Žalostno!!!
Naj navedem tudi člen 146. KZ Grdo ravnanje, ki govori , da “kdor z grdim ravnanjem prizadene telesno ali duševno celovitost drugega” se kaznuje…pregon se začne na predlog.Odrasla oseba ima torej več pravic in očitno so otroci manj vredni.
Vsekakor neprimerljivo toda kljub vsemu ,pri poklicnih voznikih absolutno ni tolerance do vinjenosti , medtem ko je pri drugih voznikih postavljena drugačna meja! Ali starši z odločitvijo za starševstvo nismo dolžni sprejeti osnovnih meril? Kaj in kdo bo ocenjeval kaj za otroka predstavlja “tepež po zadnji plati” ali kaj pomeni ” blaga zaušnica “! Zgrozim se ob takšnih razmišljanjih. Vsakodnevno se srečujem s trpljenjem otrok in za mene je takšno razmišljanje popolnoma nesprejemljivo. Krepi storilce in jim daje spodbudo.
Pri tem moram povedati, da nisem sicer pristaš stalnega “zatekanja” k sodnim postopkom in da sem tudi mnenja, da je veliko možnosti, da starše, ki neustrezno ravnajo z otroci oziroma uporabljajo metode discipliniranja, ki so jih bili mogoče tudi sami deležni, lahko vodimo in jih podpiramo za drugačne načine “vzgoje”. Mnogi starši jih žal ne vidijo in ne poznajo , čeravno svojemu otroku želijo dobro. Tem staršem je potrebna pomoč in podpora.Zato sem pristaš sprejetja nove zakonodaje predvsem “Zakona o otrocih” ali “Družinske zakonodaje”. Toda tudi v teh primerih je potrebno najprej prepoznati ali slišati otroka!Tema je zelo široka. Tudi pravni teoretiki dobro vedo, da je seveda vsak primer v kolikor sploh pride do prijave / otroci resnično zelo redko sami spregovorijo kaj trpijo/ , podvržen individualnemu postopku in individualni oceni in ugotavljanju s strani pristojnih organov. V naši družbi me sedaj ne skrbi, da bi bili starši odgovorni za “tepež po zadnji plati” ali za “blago zaušnico”, temveč me vedno bolj skrbi, glede na to kar se bodoči strokovnjaki učite, da starši ne bodo odgovorni za tepež po zadnji plati in za “blage” zaušnice ali pa prepoznani kot starši, ki potrebujejo pomoč pri vzgoji svojih otrok. Kje so v tem meje? Kdo jih bo določal ? Kakšne pravice imajo pri tem otroci? Kdo jih sliši, če se je država opredelila , da mora biti “hudo”? Preprosto – tolerance ne sme biti! Otroci morajo bit še posebej zaščiteni. To je bila tudi osnova za odločitev, da se v svetu sprejme Konvencija o otrokovih pravicah.
Tudi razmišljanja o odgovornosti , ko gre za nasilje v družini, so pri nas s strani pravnih teoretikov “obremenjena” s “privatnim, zasebnim problemom, s posegom v družinsko avtonomijo ” itd. Krepijo se torej MITI, ki so splošno znani in žal v naši družbi še zelo sprejemljivi. Trenutno v Združenju vodimo projekt Varana šola. Otroci govorijo tudi o nasilju, ki ga trpijo v družini! In kaj smo jih v naši družbi naučili – to kar sporoča izjava otroka na sodišču/ članek v Delu/ – ker smo poredni, nas starši tepejo! To je njihova pravica!
In kaj bi potem rekli pravni teoretiki na problem čustvenega trpinčenja otrok? Ko otroka podcenjujemo, ko ga zmerjamo,ko mu govorimo da je neumen, ko ga stalno primerjamo z uspešnejšimi, ko mu govorimo da tako ali tako ni sposoben ničesar, ko mu lažemo, itd. NIČ! To so vzgojne metode!? Ne glede na to, da je jasno, da otroku pustijo posledice za vse življenje
Takšna raznolikost razmišljanj in tolerance do nasilja izhaja seveda tudi iz naše zgodovine in kulture. V odgovoru ne morem napisati vsega, kar bi želela, ker preprosto v okviru foruma to ni možno. Toda , ne glede na absolutno avtoriteto, ki jo pri nas imajo nekateri strokovnjaki – mislite s svojo glavo in vživite se v otroka! Jutri boste lahko v vlogi, ko boste sprejemali pomembne, za mnoge lahko življenske odločitve v zvezi s temi otroci!

Strinjam se z vami, gospa Bašič, da smo še preveč tolerantni pri tako imenovanih “vzgojnih ukrepih”, kar se je pokazalo tudi pri kateri od debat na forumu Starši staršem, kjer smo obravnavali “spopadanje” s trmo in preizkušanje mej pri dvoletnikih. Kar nekaj odgovorov je bilo milo rečeno krutih – ob izpadu trme naložite nekaj krepkih, pa bo mir… poznam primer, ko je teh nekaj krepkih na sporedu vsak dan, ob najmanjšem “prekršku”, fant pa se pri 4 letih upira vse bolj – tudi z metanjem kamnov na “vzgajalca”… Žal mi je za otroka, pa vendar – kako spremeniti prijem, ki je verjetno v družini star že dolge generacije… kako reagirati, ko se – dve ali tri po riti – zgodijo v vrsti pri blagajni? To seveda ne spada v ta forum, ker nima zveze s spolnim, zato pa več /z mnogo pogostejšim/ nasiljem nad otroci, ki je celo tolerirano s strani družbe (dokler se ne pozna in je narejeno v imenu vzgoje), a bo zagotovo vredno pozornejše debate…
T.

Seveda se strinjam z vami!

Tvoje pisanje mi ne da in ne da miru, tako da ti moram odgovoriti z eno resnično štorijo. Dogajalo se je v CERKVI pri maši. Torej v hramu ljubezni dobrote in odpuščanja. Otrok si je obrisal nos, kot se spodobi v robec. Ko je končal, ga je položil na kolena in ga zgledno zlagal. Mamica, pobožna podolgem in počeš, ki spoštuje vse cerkvene praznike in redno hodi k maši, tudi za najmanjše cerkvene praznike, je sedela poleg njega. In glej ga zlomka, robec je bil strgan. Otrok pa , namesto da bi hitro skril sramoto, je zlagal počasi in skrbno. Mamici je vrela kri, kajti vsi okoli si bodo ogledali ta bogi strgan robec in potem vrteli jezike. Pa bi mu vrla mamica “eno tako primazala okol ušes”, vendar tega ni smela, kajti “če bi bla doma, bi to naredila, ampak tam pa ne moreš ker te vsi vidijo.”
Toliko o vseh “blagih” klofutah, o vseh nevidnih klofutah, ker se ve, da sem ne sme, če te vidijo. Če pa te potem ta smrkavec izda in to pove komu, še vedno lahko z blagohotnim glasom rečeš, oh pa saj ga nisem klofnila, to je bila le lahka blaga klofutka, ampak naš je tako nežen in občutljiv, da ga niti pogledati ne smeš malo bolj strogo.
Tako, počneš in delaš lahko vse, le da moraš paziti, da se ne vidi in ne pušča sledi, dokazov.
Toliko o blagih klofutah in eni čez rit, ki jih z “blagoslovom” cerkve in države lahko delimo otrokom, zagotovo pa blage klofute postanejo škandal in obsojene, če jih odrasli delijo odraslim, in mi veliki gremo v tem primeru na sodišče in zahtevamo odškodnino, kajti nam velikim se ne sme dogajati to, kar se dogaja tistim malim, ki jim pravimo otroci.

lp

“Blaga zaušnica”… zveni kot izgovor za nasilje, ki ga naredi odrasla oseba otroku.

Zanimivo je pa to, da se ena odrasla oseba, druge odrasle osebe, ne loteva z “blago zaušnico”, ker zelo dobro ve, da bi to dobila nazaj. Torej, dokaz več, da gre za zlorabomoči nad otrokom, ki se ne more braniti in dopusti od blage zaušnice naprej……..