Pozdravljeni!

Vaše odgovore sem našla še pred kratkim in sem jih skoraj vse z veseljem prebrala, ker se mi zdijo kvalitetni in dobro argumentirani. Sama poskušam prebrat veliko knjig in poskušam preko tega najti nek svoj koncept vzgoje. Naj povem da je hčerka stara 17 mesecev in da sem si delo oragnizirala tako da delam 2-3 krat na teden, med tem časom pa je hčerka pri zlati babici ali zraven moža saj osebno tudi mislim da je za otroka najboljše da je v svojem matičnem okolju kjer dobi dovolj pozornosti za svoje potrebe in mislim da noben vrtec ne more nadomestiti mame/očeta ali babice/dedka.
Glede joka . Hčerka se velikokrat na dan zjoče ampak res na hitro ker vedno poskušam povzeti njena čustva in razmišljam zakaj je prišlo do tega da se je razburila. Recimo če pridema v novo okolje začne malo jokat in hoče v moje naročje. Seveda jo vzamem v svoje naročje in ji poskušam povzeti njena čustva. Da jo razumem da jo je strah trenutno novega, vendar da nikamor ne grem in da je lahko pri meni dokler se ne bo počutila dovolj pogumno da gre raziskat novo okolje. Potem je še vedno kakih 5 min pri meni in nato se opogumi in gre malce raziskovat okolico in ni nobenega problema. Meni se zdi to nekaj popolnoma naravnega ampak marsikdo mi reče da jo razvajam s tem ko vedno vzamem v naročje ko si to želi ( mož je dela isto kot jaz saj sva glede vzgoje istih misli) da naj jo pustim malo da se zdere da se bo že umirila. Včasih ne vem če delam prav ali ne?

Potem še imam eno vprašanje. Prijateljujemo z družino ki imajo eno leto starejšo punčko od moje hčerke( hči je stara leto in pol, punčka pa dve leti in pol). Punčka je zelo živahna, zgovorna in brihtna. Vedno ko smo bili skupaj je bilo en čas vse ok potem pa je začela starejša punčka hčerko tako na skrivaj ali pa tudi očitno tepst. Ne sicer zelo ampak tako da se je moja hčerka prestrašila in se potem držala samo naju. Pa še kljub temu je prišla kdaj zraven in jo na hitro udarila. Njena mama mi pove da se punčka zelo veseli našega obiska in obiska hčerke. Ponavadi ko pridemo jo hoče takoj močno objeti in takoj se nekako zapodi v njo. Hčerka pa že takoj ko jo vidi odkimava z glavo in bi mi najraje splezala na glavo če bi bilo mogoče. Njena starša sicer takoj nastopita in ji povesta da to ni prav vendar ne obrodi nekih rezultatov. Zahtveata da reče oprosti vendar ko jo naslednjič udari ji že takoaj reče oprosti in misli da je s tem zadeva rešena. Ne vem kako naj tu sama nastopam ker mi je družina drugače zelo všeč in bi bila vesela da bi se punčki bolje razumeli. Mogoče je moja hčerka preveč mirna za njo in bi pač rada starejša punčka neko reakcijo od nje dobila, pa ne ve kako. Morem povedat tudi da recimo ne pusti svojim staršem da pobožajo mojo hčerko, jaz pa lahko božam katerega koli otroka pred hčerko pa nikoli še ni bilo problema. Vsako igračo ki jo prime moja hčerka ji takoj vzame če smo pri njih. Če smo pa pri nas pa tudi ji jemlje vedno igrače iz rok pa govori to je moje tukaj sem jaz doma, pa čeprav ni doma in je pri nas na obisku. Hčerka se v takih situacijah umakne k nama z možem ker želi biti na varnem. Je to normalno obnašanje vrstnikov glede na to da je hčerka stara leto in pol, punčka pa dve leti in pol? Kako bi dosegli da bi se punčki bolje razumeli? Mogoče je krivo to da ima punčka 3 leta starejšega bratranca s katerim se veliko igra in je navajena igre z fantkom najina hčerka pa je mogoče premalo živahna za njo. Kakšna reakcija bi bila pravilna s strani naju in punčkinih staršev?

Pozdravljena Oren!

Najprej glede joka.

Vaša reakcija na jok je najbolj naravna, ljubeča in zdrava stvar, ki jo lahko naredite. To, da otrok joka, je del življenja. To, da pa vi vedno reagirate ljubeče, pa je bogastvo, zaradi katerega bo vaš otrok imel trdno vero vase, znal se bo spoprijeti z življenjem, pa karkoli mu bo že prineslo. Vse bo zmogla obrniti sebi v rast. To je dota, ki je danes v družinah vse bolj redka.

Razvajanje? To pač ni razvajanje. Razvajanje bi bilo, če bi otrok želel v vaše naročje, vi pa bi zagnali cirkus, kako grozno je tu, da greste raje domov, ker se otrok boji. Če ponudite naročje toliko, da se otrok pomiri, da začuti varnost, potem to ni razvajanje. To je bližina in opogumljanje.

Razvajanje pomeni, da otroka prikrajšamo za rast in učenje, da mi prevzamemo odgovornost za nekaj, kar je pravzaprav njegovo.

Pravite, da ste prebrali veliko knjig. Potem poznate tudi M. Sutherland: Znanost o vzgoji. Tam vam znanost razloži ta mehanizem in ga tako dobro podpre z znanstvenimi raziskavami, da lahko z nekaj podatki utišate vsakega »dobronamernega kritika«. Otrokovi možgani to potrebujejo, da se normalno razvijejo!

Zdaj pa o vaših prijateljih:

Dejstvo je, da je v vaši moči samo vaša hči in njena vzgoja. Prijateljici ste lahko dober zgled, njena vzgoja pa je njena odgovornost.

Vaša hči je še zelo majhna in tu je še prezgodaj, da bi jo lahko učili, kako naj se postavi zase. Lahko pa ji pri tem pomagate. Problem je le, ker si predstavljam, da so to obiski tipa: odrasli sedijo za mizo in klepetajo, otroci pa se igrajo nekje v sosednji sobi. To kar vaša hči potrebuje je, da greste z njo in ste vsaj nekaj časa skupaj z njo, ko se igra skupaj s to deklico. In potem se igrata in starejša hoče izpuli vaši iz rok igračko. Preprečite! In potem brez kritiziranja, pridiganja in še manj z zahtevami o opravičilu … samo mirno vprašajte: bi se rada ti igrala s to igračko? … in ona bo rekla: JA! In potem vi: Aha, dajva vprašat Laro (vašo hči). Lara, a posodiš Katki igračko? In kar je meni zelo všeč pri teh enoletnikih je to, da tako z veseljem delijo igračke … ponavadi jih z veseljem dajo iz rok. Tako ste dali dober zgled starejši in varnost vaši. In potem ji še lahko rečete: če se boš še hotela kaj zmenit z Laro, pa me pokliči … in lahko greste malo v odraslo družbo. … pa čez čas spet malo v izvidnico …. In če vaša Lara reče Ne, potem je to pač ne in Katki rečete: zdaj ne moreš, ko se bo pa naveličala, ti bo pa dala, a ne Lara.

Politika glede igrač, ki je meni všeč je, da je nekaj igrač (ene dve ali tri), ki so samo od vaše Lare, o katerih lahko samo ona odloča, če jih posodi (čeprav to pride v poštev kasneje. Enoletnik še nima odnosa do lastnine, razen če ima ninico) In če je Ne, to spoštujete. Vse ostale pa so na voljo, da se lahko z njimi igra kdorkoli je na obisku. Razen seveda, če jih ima Lara v rokah, potem lahko kvečjemu prosi, nikakor pa ne izpuli iz rok.

Ta politika je dobra tudi pri bratcih in sestricah: vsak ima nekaj svojih lastnih igrač, vse ostalo je skupno.

Obstaja še en trik: enostavno kadar se napovejo obiski, poskrijte vse individualne igrače in pripravite »količinske«: kocke, krede in tablo, papir in voščenke, kuhinja … vse kar je »mnogo« in kar enostavno ne moreš v celoti izpuliti drugemu iz rok. Lahko izpuliš eno kocko, ampak kock je mnogo.

Lahko tudi pripravite kotiček v kuhinji, tako da so pod nadzorom in ko zaslišite konflikt, posežite vmes kot mediator in ne kot: ti ti ti … to se ne dela, takoj opravičt! … Tudi če ta mama, slabe vesti skoči in zajame sapo, da uveljavi svoj avtoritaren pristop, mirno recite: bom jaz! Mislim da rabita smo malo pomoči, da se zmenita. Bom jaz … ravno zadnjič sem brala nek fajn nov pristop! … In ubijete dve muhi na en mah: pomagate hčerki, pa še prijateljici ste dober zgled, da lahko tudi drugače.

Če ta Katka govori: to je moje …«prevajajte«: Ja rada bi se igrala. Seveda se lahko, samo ne ji pulit igračk iz rok, to ti ne dovolim, lahko se pa igraš, ko ti bo dala sama. In tako naprej …

To Katkino vedenje ni posledica tega, da je vaša premalo živahna, ampak tega, da ima Katka pač premalo dobrega zgleda in dobrih izkušenj na tem področju. Očitno se igra na tak način in starši to dovolijo in je ne učijo drugače. Vi lahko izbirate sami, kaj in kako se bo igralo pod vaši streho in z vašo punčko, to pa je vaša odgovornost.

In če zleze v naročje, da ima dovolj … ima pač dovolj. Ponudite, spodbujajte, nikar pa ne silite.

Pa srečno!

Alenka O.

Draga gospa Alenka!

Najlepša hvala za vaš izčrpen odgovor. V prvi meri ste me pomirili, saj imam občutek da ni važno koliko knjig prebereš včasih nas neka reakcija malce nazadnjaškega okolja še vedno malo spravi v dvome. Ko berem knjige, ponavadi ne vem točno kako bi se to naj uporabljalo v vsakdanjem življenju. Razumem sporočilo knjige, ampak nimam veliko idej kako to umestiti v svoj vsakdan. Preko vaših odgovorov pa mi je to popolnoma jasno. Prav čutiti je da ste v prvi meri mama in zato znate teorijo osvetliti da jo razumemo mamice. Knjiga Znanost o vzgoji mi je bila všeč vendar razen razumevanja tematike pa ni prinesla nekih orodij, za razliko vaših odgovorov. Naslednjič ko dobimo spet obisk bom se poslužila vaših tehnik in jih tudi razložila dekličinim staršem ker so zelo odprti za kako rešitev. Pravita da ne vesta kako reagirati ob takem hčerkinem vedenju. Če bi bilo možno bi si zelo rada prebrala vaše članke. Zelo bi bila vesela če bi mi jih hoteli poslati.

Pozdravljena Oren!

Bom poslala članke (sem pa zbrisala vaš mejl). Če znate angleško, je mnogo dobrih nasvetov tule: http://www.handinhandparenting.org/articles. Saj sem že nekajkrat priporočila to stran, pa vseeno. Patty Wipfler je ena izmed top 3 mojih avtorjev, če ne kar prva, ki mi je po filozofiji najbližja.

alenka O.

Draga gospa Alenka!
Pred približno pol leta sem “našla” vaš forum in ga od takrat z veseljem prebiram, saj mi prinaša veliko novih spoznanj in predvsem potrditev, da delam prav.
Mojega partnerja so vzgajali za moje pojme pač “čudno” in je zelo velikokrat bil tepen, tudi s pasom ipd., ampak je problem, da on misli, da je super vzgojen in da je to edini pravi način. Jaz moje deklice ne tepem in ne pustim, da bi jo drugi, potolažim jo v naročju ali z objemom, zaspi mi še vedno v naročju, potem pa jo prestavim v posteljico in ponavadi prespi celo noč, oz. se prebudi in poišče dudo, pa spi dalje. Seveda sem deležna kup kritik, da jo bom razvadila, da bom vzgojila malega tirana in bo pometala z mano, pa še kaj slabšega včasih. Sem mu nekaj stvari iz vašega forum že razložila in utemeljila, pa se je celo strinjal, da bi lahko držalo. Se ne dam in vidim, da bo vedno bolje.
Sedaj pa potrebujem čisto konkreten nasvet. Namreč, moja mala (dve leti) je tista, ki igračk ne posoja. Dopoldan je v vrtcu, žal pač ni druge možnosti, mislim, da gre precej rada, edino zadnje čase (mogoče en mesec) vsako jutro reče: ne vrtec. Ponavadi nama uspe brez joka, včasih pač ne, vendar služba žal ne čaka… Ko pridem popoldan ponjo, greva domov, se pocartava, najeva, kaj postoriva (zelo rada pomaga), potem pa greva na igrišče pred blokom. Tam je veliko otrok vseh starosti. Zarven vedno nese vrečko z lopatkam in grabljicami, da se lahko igra. Lani, ko še ni niti dobro hodila, sem ji kupila te igračke, saj so nekateri imeli podobno s seboj in se je želela igrati, pa so ji včasih posodili, največkrat pa pobrali, pa sva kar hitro nabavili svoje. Sedaj pa ona noče nikomur posoditi. Niti ene stvari. Ko pridejo drugi otroci blizu začne jokati in kričati: moje, moje… ter grabiti kolikor le lahko. Pa bi najbrž morala vedeti, da sem jaz tam zato, da ji pomagam. So ji že vse pobrali, pa sem vedno posredovala češ, lahko se igrate skupaj, ne dovolim pa, da ji poberete njene stvari. Pa je bilo ok. Zdaj ne pomaga če rečem npr.: a bi posodila punčki eno lopatko? NE, MOJE MOJE….. pa jok Sva že tudi vse spakirali pa odšli raje na sprehod, saj nima smisla sploh biti n aigrišču, če pa samo joče, ko kdo pogleda njene reči.
Naj povem še, da je tudi doma večinoma vse “moje” mapak meni in očku pač vsaj ponavadi pusti, da vzameva kar pač potrebujeva, včasih pa je tudi doma drama. Ampak, ko reče npr. moja torba, ji lepo povem, torba ni tvoja ampak moja in jo potrebujem, ker je v njej npr. ključ. In si da dopovedati.
Pravzaprav ne vem kaj jo jezi, če jo vprašam, samo ponavlja vprašanje za menoj, če ji predlagam odgovor (si huda…) ponavi za mano. Nič ne izvem , je še premajhna. Mogoče ji v vrtcu pobrejeo stvari, saj je med najmlajšimi v skupini, pa vidim tudi, da če ji precej večji otroci nekaj poberejo, sploh ne odreagira, kot da jo je strah in se raje hitro sprijazni. Mogoče jo pa res preveč ščitim? Ampak pri dveh letih je tudi na igrišču med najmlajšimi in se proti 4, 5 letnikom pač ne more braniti, ali kako? Ima pa eno prijateljico, hčerko od moje prijateljice, en mesec mlajšo od nje, s katero se pa sami zmenita. Se včasih prerivata za igračko, včasih moja popusti, včasih pa prijateljičina, si tudi kaj posodita, pa seveda ne vedno, ampak midve s prijateljico se v večini (če ne postane nasilno) sploh ne vmešavama.
Se opravičujem za napisano solato, se mi vmes zazdi, da moram še to povedati, pa še ono, da boste dobili približno realno sliko… potem pa pride tak zmazek.
Torej, kaj storiti? Kako naj jo spodbujam k delitvi igrač, kako naj ugotovim, kaj jo sploh sili k takemu obanašanju?

Draga Wis13!

Tako slikovito ste opisali svojo situacijo, da si je povsem lahko predstavljati, kaj se dogaja in namigniti, kje je problem.

Torej zakaj otrok noče deliti igrač? Če želite, da bo delila igrače, potem ji morate najprej dovoliti, da ima igrače zase. To je tako kot z ljubeznijo: če hočete, da bo otrok ljubezniv, potem mu morate najprej vi dati ljubezen in toplino in spoštovanje.

To kar vaš otrok potrebuje, je da ji najprej zaupate. Ko v peskovniku tuli: Ne moje moje … potem vi prihitite zraven in rečete ta drugemu otroku: to je od Lare, ne moreš ji kar tako vzeti! Ti bo dala, ko bo sama hotela. …. Lara a mu posodiš? … In Lara odločno: NE!! … In vi mirno: Ne, zdaj ti ne posodi. In ne bo jokala. To kar ji zdaj manjka, je vaše zaupanje in dovoljenje, da lahko reče tudi NE.

Če jo hočete naučiti deliti, ji morate najprej dovoliti, da o svojih igračkah odloča sama. Da je to njena lastnina, ki ji jo nima nihče pravice vzeti in ki jo ne rabi vedno deliti. Šele ko lahko rečemo NE, lahko rečemo tudi JA.

Kako bi se mi počutili, če bi prišel sosed: Daj posodite mi avto, moj se je pokvaril. …. OK, prvič naj mu bo, ampak če to dela non stop in vsak dan … bomo pa mi tut že tulil: NE NE DAM.

Drug korak pa je, da opredelite lastnino. Določite nekaj igračk, ki so samo njene in o njih lahko odloča samo ona. To so recimo najljubša punčka, pa knjigica in še kaj, s čimer se zelo rada igra, kakšne 3-4, nikakor pa ne celo goro. Vse ostalo pa oznanite, da je od danes naprej skupna last. Torej, če se tisti hip Lara ne igra, se lahko s temi igračami igrajo tudi vsi ostali, ki so na obisku npr. O svojih igračah pa odloča samo ona. In če je NE, potem je NE.

In če gre v peskovnik, potem je to, kar vzame s seboj njeno in o tem odloča sama. Otroci se takih reči, kot je deljenje naučijo sami, mi jih pri tem le podpiramo. Tudi hoditi se otrok nauči sam, tako da se znova in znova postavlja na noge. Deliti pa se nauči tako, da nekaj ima, da to spoštujemo kot njegovo lastnino … šele potem bo lahko tudi posodila. Ko jo boste nehali siliti ves čas, da posodi, bo šele lahko mirno kdaj tudi delila. Mogoče se bo nekaj časa trmasto igrala sama … vendar ne bo dolgo, ko bo ugotovila, da je skupaj bolj zabavno in bo začela deliti. Kdaj ja, kdaj pa tudi ne, odvisno kako bo razpoložena.

In če tuli, da je njena torba … potem ji pa kupite njeno torbo in tam ima lahko kar hoče in nihče nima pravice stikati po njenih stvareh … Vi pa imate svoje stvari v svoji torbi. Torba, kjer imate stvari za preoblečt, jest, previt pa je skupna last.

Čeprav pa je lahko, če želite, vaša dilema precej globlja. Kakšnega otroka pravzaprav želite: Pridno deklico, ki bo vedno kimala, bila na uslugo, se žrtvovala za druge …. Ali tako, ki bo zvesta sebi, pa čeprav to ne bo vedno všeč vsem drugim. To ne pomeni, da bo do drugih nesramna, le znala bo kdaj reči tudi NE. …. Mnoge ženske mislijo, da to ne smejo in ne morejo. Na vas pa je, v kaj želite vzgojiti vašo deklico. … Čeprav, če sem poštena, to ni samo vaša odločitev. Če imate zelo odločno deklico, jo boste s siljenjem spremenili v problematično in ne v ubogljivo pohlevno ovčko …. S spoštovanjem pa bo znala tudi ona spoštovati druge. Brez skrbi, le zaupajte.

Možje so pa druga zgodba. Tudi moj se ne strinja vedno z mano … in to niti ni vedno slabo. Mislim, da bi me bolj motilo, če bi mi v vsem sledil. Tako pa se v najinih trenjih tudi jaz marsikaj zamislim in naučim, predvsem pa se učim dopustiti, da on pač vzgaja drugače. Dokler ni posredi nasilja, to sploh ni slabo, ker vzgoja je odnos in ni pravega recepta. Tudi naši možje morajo najti svoje poti do otroka. Slabo je le, če se otrok vedno po tolažbo lahko zateka samo k mami in od očeta ne more dobiti niti minimalnega razumevanja, to odnose preveč polarizira in nas pravzaprav oropa človečnosti. Vsi, moški ali ženske, potrebujemo ljubezen, oporo, razumevanje, spodbudo in spoštovanje. Načinov kako, pa je mnogo.

Alenka O.

Pozdravljena gospa Alenka!
Najprej hvala za tako hiter odgovor.
Ampak… stvar je v tem, da je pravzaprav sploh ne silim, da bi delila. Le včasih poskusim, če bi mogoče posodila, pa magari ne vsem , ampak eni punčki, k ji je npr. bolj simpatična, saj to pa pokaže. Pa tudi noče. Sem že pred časom povedala puncam (vse malo večje od moje, mislim, da so bile vse že šolarke), da ji ne morejo kar pobrati igrač in se po svoje igrati, lahko se pa seveda skupaj. In sem tudi rekla, da ni nujno kaj posoditi, saj je njeno, lahko sama odloča, niti ni treba da ima vse rada in vsi radi njo, prav pa je, da se vzahemno spoštujejo, torej tudi lastnino drug drugega. Se pravi, želim jo naučiti, da se postavi sama zase in nikakor, da je pridna deklica. To je že tako, imam sama spomin na svoja otroška leta, ko sem bila tak tihi otrok, pa so me v šoli kar malo zatirali, oz. ena punca. Se zelo živo spomnim, ne želim, da bi moja doživljala isto. Vem, da podobnega človeka lahko sreča in tu ne morem kaj, lahko pa ji pokažem, kako se postaviti zase. In to želim. Se parvi, če že ne posodi, pa vsaj ne bi tako tulila, saj ji nihče ne bo vzel, tudi zato sem jaz tam. Ali potem to pomeni, da ne zaupa meni, da se bom postavila zanjo? Česa se pravzaprav boji, tega ne morem/znam ugotoviti?
Tudi s tem o možeh se strinjam, mene moti to, da iam moj “slabe živce” in ko je mala začela tulit je rekel: namlati jo, pa bo vedela za drugič. Kot, da bi s tem kaj rešil. Saj pravim, on jih je zaradi takega obnašanja dobil in se seveda naučil, da ne sme tulit, hkrati pa je potlačil mnogo čustev, pa se še sam ne zaveda. Sedaj se počasi skupaj učiva, saj tudi moja vzgoja ni bila ravno krasna, ni pa bilo nasilja. Zato sem tako vesela, da sem odkrila ta forum. Sicer pa punčko obožuje, ona pa seveda njega, in kadar ne pametuje o teh “vzgojnih” ukrepih je super očka.

Pri nas je pa največji problem ravno v tem, da ima mož čisto drugačen pogled na vzgojo in sam je bil vzgajan zelo avtoritativno in tudi velikokrat je bil tepen. Ko mi tašča pripoveduje, kako ga je “natepla”, ko ni bil “priden”, mi je slabo. Zato pa je bil zelo “nagajiv” otrok (mož) in zelo rad je počel vse nasprotno. Še danes je takšen. Zato je zelo vzkipljiv in nepotrpežljiv. Naš 4 letnik to čuti in se takšnemu odnosu zelo upira. Velikokrat kriči in vpije, ko ni kaj po njegovo, tepe, sedaj je postal tudi do 9 mesečne sestrice že rahlo agresiven. Vsakič, ko možu poskušam dopovedati, da se potrepežljivost izplača pravi da to vse ve ampak, da si ne more pomagati. Ko mali začne vpiti in kričati, ker mu bremze na kolesu škripljejo (in podobne situacije), namesto tolažbe od moža dobi nazaj vpitje, da naj neha že kričat in vpit in ko mali začne še bolj vpiti mu celo kdaj da kakšno zaušnico. Sama sem šele pred kratkim zvedela, da mu tudi kadar je sin najbolj v “elementu” prisoli eno zaušnico in sva se zelo skregala. Najin odnos zaradi vzgoje zelo trpi. Ne vem kako rešiti zadevo. Meni enostavno ni vseeno kako vzgajam otroka in zato vsakič, ko mož odreagira na sinov izpad z jezo in dretjem ali grobim prijemom, se hudo skregava. Ure in ure pogovorov z njim nič niso in ne bojo spremenile. Kako vem, da je sin hudo prizadet…kriči in vpije, da je ati grd in nesramen, ker ga je nadrl. Zanimivo pa je, da 5 minut zatem, gre zopet k njemu in se hoče z njim igrat, iti ven. Izrecno z njim, ne z menoj. Zmedena sem.

Pozdravljena Wis 13!

Ampak… stvar je v tem, da je pravzaprav sploh ne silim, da bi delila. Le včasih poskusim, če bi mogoče posodila, pa magari ne vsem , ampak eni punčki…

Branite se in zagovarjate sebe … namesto, da razumete in zaupate otroku. Najprej nekaj zelo pomembnega o osebnih mejah. Če se otrok počuti slabo, ga nekaj prizadene, jezi … To ne pomeni, da ste vi odgovorni za otrokovo počutje! To ne pomeni, da ste vi povzročili, da se tako počuti. Zaradi tega prepričanja, da smo mi krivi, da se drugi tako počutijo, se meje med nami zabrišejo in od tu do konfliktov je le še korak.

Predstavljajte si, da imate žulj na nogi in vas nekdo po nesreči pohodi. Zatulili boste: AUU BOLIIIII, idiot, dej glej kje hodiš! Pa še žul mam! Če pa imate zdravo nogo, pa boste rekli samo: Hej, to je moja noga. Razumete, kaj hočem povedati? Vaša hčerka ima »žulj«. Njene težave povedo več o njej kot o tem kdo in kaj ste vi. Ne rabite se zagovarjati, rabite pa razumeti, kaj potrebuje … in zaupati. Vaša hči je »otrok z žuljem«. … To nima veze z vami, ampak z njo!

Stiska otroka je odraz otrokovega počutja, vsega kar se z njim dogaja, njegovega doživljanja. Ne morete preprečiti, da se otrok kdaj počuti slabo, da je jezen, prizadet … Lahko pa to razumete.

Kaj hočem povedati. Vaša punčka vam jasno sporoča, da ji premalo zaupate in da rabi, da jo ne silite, da deli igrače, pa četudi čisto malo. Rabi vaše dovoljenje, da je lahko sebična in jasno politiko glede deljenja igrač, ki jo dosledno upoštevate: Ona odloča o svojih treh igračah, vse ostalo si otroci na obisku lahko sposojajo, prepovedano je pa vzeti na silo iz rok.

To ne pomeni, da vi slabo vzgajate. Ji pa premalo zaupate, pa čeprav jo silite čisto malo. Zanjo je tudi to preveč. Deljenja ne boste otroka naučili, tako da jo spodbujate (beri: silite), da deli, ampak tako, da spoštujete lastnino in zaupate. Ljudje smo po naravi družabna bitja, v genih imamo zapisano, da se družimo in delimo, to pride samo po sebi, kadar in ko se počutimo ok. Vse to velja tudi za otroke. Otroci imajo družabnost in deljenje v genih. Samo spomnite se enoletnika: iz ust si odtrga, samo da deli z vami, vse hoče deliti … Družabnosti jih ne morete naučiti, to imamo v genih. Otrok se vede ok, ko se počuti ok … in ko se vede grdo, je to znak, da mu nekaj manjka … in ne, da je nevzgojen in rabi (pre)vzgojo.

Njena stiska lahko pomeni tudi to, da mogoče v vrtcu doživlja, da mora prevečkrat popustiti, mogoče se boji reči NE, mogoče ne dobi dovolj opore s strani vzgojiteljic, da bi se lahko postavila tudi zase (mirni otroci so praviloma prezrti, niti ni časa, da bi se z njimi ukvarjali) … in ZATO rabi doma malo več sebičnega posedovanja in ne-deljenja. Kot bi sporočala: vsaj doma mi dajte mir!

Zakaj še vedno tuli? Ker ji premalo zaupate, da je to kar govori, točno to, kar potrebuje. … Mogoče pa tudi izraža stiske, ki so s tem povezane. … Niti ni važno, kaj je vzrok, pomembno je, da vztrajate pri svoji politiki glede deljenja igrač … in če to, da se nekdo igra z njeno igračo, ki ni na seznamu »top 3«, sproži v njej izbruh, jo pač potolažite … nikar pa ne vzamite igrače drugemu, samo zato da bo mir. V tem hipu potrebuje to, da se »skašlja« in ne točno tiste igrače.

In če tuli, ker pač noče posoditi (svoje igrače), jo pač objemite, brez pridig. In ko bo končala, se bo lahko naprej vesela igrala. Ne ustavljajte izraza čustev, ustavljajte pa vedenje, ki vam ni sprejemljivo.

In še odgovor vam, Yaya:

Zakaj otrok tišči v očeta, potem ko ga je 5 minut pred tem udaril? Zato, ker ima problem z njim in ne z vami. Otrokom je vez s starši bolj pomembna kot življenje samo. Prodali bi dušo zanjo. Udarec in jeza staršev, to vez začasno pretrga in otrokom je, kot bi jim odrezali tla izpod nog. Da preživijo naredijo vse, kar je v njihovi moči, da to vez nekako vzpostavijo nazaj. Zato tiščijo k temu, ki je bil pred tem do njih grd, če je to oče ali mama seveda…. Ali pa, če je stvar bolj brezupna: postanejo to, kar mi v njih vidimo: mali vragci…. In gredo in naredijo še več lumparije.

Nekje sem že zapisala: kaj pomeni, če se otrok drži mame za kiklo? Vsi mislijo, da to pomeni, da ga preveč crklja, da je deležen preveč dobre vzgoje. … Ne bo držalo: deležen je nekaj dobre vzgoje in vmes tu pa tam zanemarjanja ali agresije, jeze: dej nehi že težit, mulc! Dej mi že mir!

Taka vzgoja otrokom spodnese tla pod nogami. Ker ne vedo, kaj bo priletelo: dobra mama, ali huda, se jo oklepajo, za vsak slučaj. To je otrok brez notranje varnosti in ne preveč ljubljen otrok.

Zakaj hiti k očetu: da vzpostavi spet stik. To kar bi moral narediti oče, kajti on je pretrgal vez. In s tem otrok plača veliko ceno: sprejme, da je on kriv (za udarec), da je oči hud … in hiti ugajati očetu.

Kaj lahko naredite? Najprej morate razumeti, kaj se dogaja. Oče z udarcem izraža svojo nemoč. Misli, da vzgaja. Najslabše kar lahko naredite je, da se greste z možem prepirati in da ga kritizirate. Vidite udarce, ne vidite pa moževe potrebe po tem, da obvlada situacijo.

Ko boste imeli dober dan in mož tudi, ga vprašajte: kaj bi pa ti rad, kadar sin tako tuli? Da neha tulit, seveda! Ja ampak a veš zakaj tuli? Ker je mulc razvajen! Neee … A veš da otroci z agresijo hočejo povedati, da rabijo našo pomoč, da obvladajo situacijo. … ja ja pa kaj še. … Hej tudi on je človek, glej tudi tebi je včasih kej too much, pa se jeziš … kako bi ti bilo, če bi jaz takrat prišla, pa te kresnila …Mislim, da je veliko bolje, če ga lahko mirno vprašaš: Kaj je narobe, sine? … A veš, ne moreš preprečiti, da bo kdaj jezen, to ni naloga vzgoje! … Lahko pa ga učiš, kako naj se obnaša, ko je jezen. A veš, da v tem popolnoma posnema tebe?

In tako naprej. Lahko tudi malo manj vsiljivo: jaz pa na to gledam drugače …. Če želite, da mož preneha deliti udarce, potem morate najprej razumeti vi njega, potem mu prisluhniti, se z njim pogovarjati, mu pomagati, da bo bolje razumel otroka … potem pa kar je najpomembnejše: ponuditi boljšo alternativo.

Kritika gradi prepade, pogovor pa zida mostove. … In naj takoj povem, da tudi jaz to teorijo včasih težko spravim v prakso. Ko smo čustveno preveč vpleteni, nas kar potegne v prepir.

Danes smo bili na nedeljskem izletu v eni gostilni, kjer imajo notranji tobogan in mojima večjima dvema se je kar utrgalo, sta vreščala, na glas govorila, letala okrog … in mož začne tuliti nanju, da naj ne kričita, da bosta šla kar ven, če bosta tako vpila … a veste kaj: jaz sem se začela smejati in mož je točno vedel kaj mislim. In samo to sem rekla: sej ne vem, kdo je bolj otročji … potem sem pa morala dodati še moralko: če hočeš otroka umiriti, moraš biti najprej ti miren. … In moj mož mi ne ostane dolžan in mi takoj zabrusi: K da ti si pa vedno mirna. …. In veste kaj: prav ima: nisem. Ampak danes je nasmeh med nama preprečil prepir in moj mož je nehal kričati na otroka … otroka pa sem jaz umirila, z mirnim glasom. In ja, včasih tudi on mene reši iz težav, nisem samo jaz tista. .. In ko mi ob tem ne pozabi prisoliti: Ti bi pa ja mogla vedet … Mu mirno odgovorim: Tut jaz sem samo človek … Zato te pa mam.

Mogoče še nekaj mojih misli o udarcih. Udarci sami po sebi niso to, kar otroku povzroča travmo. Samo pomislite, če se zaletite v vrata, vam to še ne povzroči travme. To kar je škodljivo v nasilju je sporočilo: Nehaj že izražati svoja čustva, nočem da se tako počutiš in mi to kažeš, takoj to zatri v sebi. … In sporočilo: Ti si kriv, da se jaz tako počutim. Zaradi tebe se jezim … Plusk (udarec): ti si vsega kriv, sam si kriv, da sem te udarila, zaslužil si si.

Ne bolijo udarci, ampak sporočilo, ki ga udarci nosijo. Zato ima odmor iste posledice kot ena po riti, včasih še hujše. Kar ne pomeni, da zagovarjam udarce. Obstajajo boljše poti. Uničujoče je, če za to ne zmorete prevzeti odgovornosti in če ne zmorete iskati boljše poti.

Prvi korak pri vašem možu bi bil torej, da za to prevzame odgovornost. Da se nauči otroku reči: tako sem bil jezen, da sem te udaril, to ni bilo prav. Nisi si tega zaslužil, nihče si ne zasluži udarcev, vedno se lahko zmeniva po mirni poti. Tudi če ti udariš sestrico to še ne pomeni, da lahko jaz tepem tebe …. Itd, itd …Ali preprosto: udaril sem te, nisi ti kriv, to je moj problem. Oprosti. … Ali vsaj: sine, ni bilo prav, da sem te udaril.

In naslednji korak: Starš mora graditi nazaj mostove in ne otrok. Lahko zavrti film nazaj in reši še enkrat težavo na miren način. Ni težava v jezi, če smo jezni lahko besno tulimo: kok me to jezi! …. Ne zvračajmo pa krivde za svojo jezo na otroka. Jeza je naša odgovornost. In več pove o človeku, ki se jezi, kot o drugem, ki je tarča jeze.

Tuljenje in besnenje pravzaprav pod seboj skriva strah in nemoč. To vam sporoča otrok s svojim vedenjem. In če vi nazaj odgovorite z besom in jezo in agresijo … potem ga samo učite, da je narobe, da se tako počuti, torej še poglabljate njegovo stisko. Nasilje vedno rodi novo nasilje.

Otrok ki tuli in besni rabi ob sebi mirnega odraslega. Le to ga lahko pomiri in mu zagotovi, da je vse to človeško, da se počuti tako nemočnega in da ni konec sveta in da se da vse rešiti.

Mislimo, da smo jezni, ker smo utrujeni … pa to ne drži povsem. Odrasli postanemo jezni ker mislimo, da je naša naloga, da preprečimo, da bi se otrok tako počutil … pa otrok to ne rabi. Rabi pa odraslega, ki bo lahko razumel, da se lahko otrok tudi tako počuti, in bo lahko to sprejel in za otrokovo počutje ne bo krivil sebe. Razumete, kaj govorim?

Otroku škripajo bremze in začne vpiti in tuliti. Prihiti ati in …

Razume, da te to lahko vrže s tira, kar spomni se naj, ko njega kdaj kak idiot na cesti tako razjezi, da glasno preklinja še 5 minut po tem, ko ga ni že nikjer več.

Lahko to sprejme: nima potrebe otroka prepričati, da se ne sme jeziti …

Otroku pomaga, spoprijeti se s čustvi: Sine, kje je problem? … hej nehaj tako brcati v kolo, ga boš uničil, to ti ne dovolim. Pridi, da se najprej pomiriva – objem. … In če ne dovoli objema, počaka, da se toliko zbere, da lahko govori (ne dovoli pa agresije, uničevanja stvari).

In zdaj: kje je problem! .. Bremze škripajo! … No pa poglejva, kaj lahko narediva. ….

In če ati nima časa, ker ta hip leži pod avtom in »šraufa« … potem lahko zatuli: sine, ne morem zdaj! Šraufam! …Pridi sem pa mi povej, kaj je. Ali pa pojdi po mamico.

Če ste videli, da sta z očetom »zabluzila« … lahko vskočite vmes in pomagate. Sine, kaj si jezen? Mož kaj se tako razburjaš? A bremza te jezi … Ati, za to pa obstaja WD, ne pa takale frekvenca….

Jaz jezo vedno obračam na štos. Pri možu in pri otrocih. Če je jeza otrok premočna, so seveda potem še bolj jezni in takrat se jeza hitro prelevi v bolečino in jok (kar jeza v resnici je) in potem tolažim … pri možu pa ponavadi deluje. Ne more se več jeziti, če ga jaz žgačkam (iščem gumb, da ga dam na off) in lubčkam.

Ja takle mamo … in ja, tole teorijo sem napisala tudi zase … Moja sitnost je moj problem in takrat je čas, da sedem dol, spijem kavo in se pogovorim sama s sabo, kaj manjka in kaj potrebujem. Mislim da je iskanje boljših poti doživljenjski projekt. Ni cilj, da postanemo popolni, ampak da vztrajamo na (dobri) poti.

Alenka O.

Super. Zopet hvala za tale spodbuden odgovor. Zelo so mi v pomoč vaši konkretni primeri. Brez tega je vsa teorija nesmiselna. To je veliko vredno. Hvala, ker ste si vzela čas zame.

Pozdravljeni,

imam 14 mesečnega sina, ki se večkrat druži s sinom moje sestrične, starim 2 leti in pol. Starejši fantiček je zelo bister in zvedav, pa tudi zelo samosvoj in uporniški. Njegova mati se zelo trudi s primernimi pristopi, včasih bolj, včasih manj uspešno.

Težava, za katero ne veva, kako se je lotiti in kako jo rešiti je, da starejši fant (Ž) vsakič ko smo skupaj začne po določenem času fizično obračunavati z mlajšim fantičem (B). Ali ga udari, ali ga porine tako da pade, skratka neka oblika fizičnega kontakta, ki povzroči bolečino oziroma je potencialno nevarno za poškodbe.

Ker sin ni pretirano občutljiv na bolečino se velikokrat niti ne joka ampak se pobere in teče za njim, včasih pa (tako si vsaj jaz razlagam) pa je razočaranje prehudo in se obrne k meni in joka (v smislu “mami pomagaj”) …

Najine reakcije so običajno take:
– najprej poskusiva lepo in mirno povedati, da tako obnašanje ni OK in da povzroča fantku bolečino,
da naj s tem preneha, včasih dobi ekstra pozornost (če je morda ljubosumen), ampak običajno to ne pomaga nič,
– poskusiva tudi na lep način preko zgodbice sugerirati, kako je Ž. priden, ker mlajšega B. ne poriva, odriva in ne tepe … takarat je videti, kot da je Ž. zadovoljen in morda deluje 5 ali 10 minut, potem pa spet
– ko se zadeva ponavlja, običajno njegova mati izgubi živce in ga nahruli, ali jih celo dobi čez rit … (mati se zaveda, da reakcija ni primerna ) …
– jaz sem poskusila celo z ignoriranjem, pa se je zadeva samo stopnjevala… dokler tudi meni niso popustili živci in sem ga bolj na trdo prijela …

Zdi se mi, da otrok na tak način vzbuja pozornost, pa ne vem, če je prav, da jo dobi takrat … morda bi bilo najbolje prekiniti igro in brez besed in mirno odnesti vsakega na svojo stran ali celo oditi domov? ali je 2,5 letnik sposoben povezati svoje neprimerno obnašanje s tako posledico?

Ker si obe želiva pogostih stikov brez težav in ker tudi jaz ne želim, da jih na koncu Ž. dobi vsakič ko smo skupaj, in ker res ne veva kako se lotiti tega problema, vas sprosiva za nasvet.

Hvala in lep pozdrav,

Urša

Pozdravljeni!

Vedenje je zgolj simptom … zato ukvarjanje z vedenjem ne prinese želenih rezultatov. To je približno toliko učinkovito, kot če bi država zdaj vaši prijateljici napisala položnico za slabo vzgojo, ker otroka tepe. Kakšen učinek bi to imelo? Potem ne samo, da bi imela težave s sinom, ampak bi bila besna še na državo, ki ne razume … vidite, tako se počuti ta otrok: nerazumljen … poleg tega pa ima še vedno problem, ki ga sam ne zna rešiti.

Tak otrok potrebuje pomoč in ne pridigo ali kazen. Tudi če mu »lepo poveste«, to njemu eno figo pomaga … to kar on potrebuje je konkretna pomoč, da spelje stvar ok. To je vzgoja. Otroci se življenja šele učijo. Pa še praksa:

Ko ste na obisku, naj se otroka igrata na vidiku vaših oči in skok stran od vas. Ko zaznate napetost, je čas, da priskočite in vprašate: Kaj se dogaja, kaj bi rada? …. In otroka učite dobre komunikacije, reševanja težav, predvsem pa jima z empatijo in razumevanjem dajeta dober zgled za dobre odnose. Tako preprečite agresijo in pomagate še preden se agresija zgodi.

Kljub najboljšim namenom se bo agresija še vedno tu pa tam zgodila. Takrat pridete zraven in pomirite mlajšega, če je to potrebno, potem pa nagovorite velikega in ga vprašajte: Kaj se je zgodilo, kaj si ti hotel … In sedaj če je veliki vidno razburjen, potrebuje najprej sočutje in razumevanje, da bo on lahko slišal vas: Tako si bil jezen, ker ti je vzel vlakca, da si ga porinil. … Ja vem, jezen si bil in si ga porinil. .. Pridi, da te potolažim (agresivneži potrebujejo ponavadi mnogo več tolažbe, ljubezni in pozornosti kot žrtve) … In ko se pomiri, sledi »vzgojna«: Žan, ko bosta imela težave, ko se ne bosta znala zmenit, pokliči mene (ali nas odrasle) pa bomo pomagali, ok?

In tako bo Žan, pomirjen in razumljen, ko bo naslednjič imel težave, poklical na pomoč. To je dobra vzgoja. To je učenje. Nasilje rodi nasilje. Sočutje pa rodi sočutje.

Otrok z vedenjem ne »zbuja pozornosti« ampak kliče na pomoč. Otrok vas takrat res potrebuje, ne da mu pridigate, ga kritizirate ali kaznujete, ampak da mu pomagate in ga učite kako naj. Predvsem pa da mu pomagate, da se pomiri.

Tudi če vsakega odvedete na svojo stran, ali celo odidete domov. S tem ne samo da ne rešite težave, ampak ustvarite nove.

In navsezadnje … otroci so slika odraslih. Dokler vi (ali mamica tega fantka) z agresijo rešuje težave, bo otrok sledil in bo tudi sam agresiven. Če zares hočete, da fant preneha biti agresiven, morate najprej odrasli prenehati biti agresivni. Predvsem njegova mama. Dokler ona ne preneha s svojim načinom vzgajanja, bo otrok ostal tak kot je. Niso »pridige o dobrem vedenju« tiste ki vzgajajo, ampak naš zgled. Otroci so zgolj naše ogledalo.

Alenka O.

Pozdravljeni,

najlepša hvala za odgovor.
Vem, da je bistvenega pomena odnos mati – otrok in da je tu še veliko prostora za izboljšave ;). Mene predvsem zanima, kako se čisto praktično lotiti problema, ko se pojavi in sicer
– kako obvladati svoje reakcije
– kako najti “stik” z otrokom tujim, ko je v “akciji” .
Namreč fanta iz zgornje zgodbe nameravamo vzeti kdaj tudi za več dni in v primeru agresije bom morala nekako posredovati in zadevo prekiniti, pa si želim to narediti na otroku neškodljiv način.

Še čisto konkreten primer: pred nekaj dnevi smo bili zopet skupaj in zelo hitro po našem prihodu je imel Žan na igralni podlogi železniške tire in vlakec, s katerim se je igral. Bor je prišel pogledat in še predno se je lahko sploh usedel, ga je Žan že začel odrivati in tepsti. Poskusila semmalo drugače: vprašala sem, če se boji, da bi mu Bor pokvaril vlakec in je pokimal. Sem mu povedala, da bo Bor samo pogledal vlakec in da bom zraven in pazila, da ne bo kaj narobe. Pa se je pomiril le delno, če se je Bor samo premaknil, ga je že vnaprej udaril ali odrinil (tako, da običajno pade). Kljub mojim zagotovilom, da bom jaz poskrbela, da bo vse OK, je bil Žan agresiven, zato sem ga prosila, naj najde kakšno drugo igračo, ki jo lahko posodi Boru.
To je pomagalo v toliko, da sta se mirno igrala vsak na svojem koncu. Saj ne pričakujem, da bi se igrala skupaj, ker je Bor še premajhen, da bi se znal igrati z Žanom. Je pa izredno rad v družbi drugih otrok in se zelo rad igra ob Žanu.
Kasneje pozno popoldne sva s sestrično peljali na sprehod dva psa skupaj z otroki. Mlajši v nosilki na hrbtu, starejši je tekal naokrog in se spravil na … manjšega psa (ta velikega psa ignorira). Pes je velikosti jazbečarja, ga pozna že od prej in nikoli do sedaj ga še ni brcal, pa tudi nikoli ni bilo kakršnih koli problemov med njim in psom. V stiku s tem psom je od rojstva. Tokrat pa je tekal za njim, ga lovil in ga močno brcal. Pes je cvilil in renčal in seveda sem morala posredovati, da ga slučajno ne bi ugriznil. Vendar seveda ne morem na sprehodu nositi še psa v naročju in zato sem ga spustila … še večkrat ga je lovil in brcal … seveda dokler ni posegla vmes njegova mati …

Kako odreagirati v takem primeru. Odstraniti psa?

Ko je agresiven do drugih otrok si morda še lahko mislim, kje bi bil lahko bil problem in zakaj se počuti ogroženega, ne znam pa tega prenesti na odnos otrok žival – sploh, ker ima Žan sicer rad živali, se jih ne boji in je ves čas v stiku z njimi.

Ali so lahko krive tudi druge okoliščine in ne samo odnos mati – otrok, oče – otrok?
Do Žana agresivni starejši vrstniki v vrtcu?
Zvečer pa , ko je Žana mami spraševala, kaj je bilo ta dan najboljše … je rekel, da to, da je bil Bor s kužki na obisku …
Česa vsega ne razumemo?

Najleša hvala za vas čas in nasvete …
Pozdrav,
U.

P.S. prebrala sem že nekaj knjig na temo komunikacije starši – otroci
Kako se pogovarjamo z otroci… Uspešen otrok (Sears)…Med staršem in otrokom… Srečni otroci, srečni mi…
ta teorija mi je zelo blizu, ampak pri prenašanju prebranega v prakso pa imam težave … zato z veseljem prebiram vaš forum in vaše odgovore, ker vsebujejo dragocene praktične nasvete, kako preliti teorijo v prakso … morda namig, kako se tega lotiti?

Pozdravljeni!

Kako obvladati sebe? Iskreno povedano – težko. Ker je naše vedenje odsev naših misli in našega počutja. Če boste sami pod stresom, utrujeni ali prestrašeni, da stvari uhajajo izpod nadzora, dobo reakcije to odsevale. V najboljšem primeru boste tiho in mirno delili ukaze – znotraj vas pa bo vrelo in stiskali boste zobe, da vas bo bolelo. Iz vidika otroka je to skoraj isto, kot da se vam utrga. Saj potlačiti jezo je najlažje, a to iz vidika vzgoje ne koristi prav veliko, ker otroci zaznajo vaše počutje … v resnici ostati miren in ne jezen je precej težje. Mirno smo, kadar zaupamo sebi in otrokom … in kadar nismo utrujeni.

In kako reagirati v danih situacijah: zelo dobro vam gre, le nekje na pol poti vam zmanjka zaupanja in zgubite orientacijo. Le zaupajte sebi in nadaljujte zastavljeno pot, pa boste zagotovo občutili razliko v otrokovem vedenju in počutju.

Torej:
»Žan na igralni podlogi železniške tire in vlakec, s katerim se je igral. Bor je prišel pogledat in še predno se je lahko sploh usedel, ga je Žan že začel odrivati in tepsti. Poskusila sem malo drugače: vprašala sem, če se boji, da bi mu Bor pokvaril vlakec in je pokimal. Sem mu povedala, da bo Bor samo pogledal vlakec in da bom zraven in pazila, da ne bo kaj narobe.«

Začeli ste z razumevanjem in Žan je prikimal. Potem pa ste zgubili zaupanje in sami postavili pravila igre. Poskusite v dialogu: Kako se lahko dogovorimo, da bo vsem ok? Razumevanju občutkov naj sledi dialog in dogovor. Ne bojte se, otroci vas bodo presenetili, kako razumevajoči so in ljubeči, ko zaznajo, da jim zaupamo in jih spoštujemo. … Tudi če bo kak dan deloval bolj egoistično in bo rekel samo: Nočem! Ne dovolim! … Če to spoštujete … Bo tudi on spoštoval druge.

Otroka, ki teka za psom in ga brca, morate takoj ustaviti in ne dovoliti, da se igra s psom na ta način. Torej otroka ustavite in rečete: Žan to kužka boli, lahko mu mečeš žogice, palčke, glej takole …

In če zmore drugačni igro, ok, če pa se brcanje nadaljuje, pa morate otroka ustaviti in mu ne dovoliti, da se igra s psom. Ko bo videl, da mislite resno, bo to sprejel. Agresija do živali je posledica naših »notranjih pokrajin«. Če so močnejši od nas agresivni do nas, bomo mi agresivni do šibkejših …. Tako kot smo zelo pogosto neljubeči doma do otrok, če imamo v službi agresivnega šefa.

Je lahko krivo še kaj drugega kot odnos starši – otrok? … Sem se kar malo nasmehnila, ker sem se spomnila, da je nekoč nekdo izjavil, da imamo v življenju v resnici samo dva problema: en je mati in drugi je oče. Glejte, če bo do vašega otroka nekdo nesramen in ima otrok z vami dober odnos, boste to zaznali in pomagali otroku to predelati. … Če pa boste to napačno zaznali in boste do otroka nerazumevajoči in agresivni (beri: strogi in dosledni), pa se bo težava stopnjevala.

… Tako kot agresiven šef, tudi nanj ne reagiramo vsi enako, kajne? Nekdo je zelo prizadeti in pod stresom, drug malo manj, tretjemu to ne naredi nič hudega, četrti pa celo najde način, da se s šefom povsem dobro razume. Vidite, vse to naredi vzgoja in vaš odnos do otroka. Takšen odnos, kot imamo starši do otroka, kasneje postane odnos otroka do samega sebe in nato tudi odnos do vseh drugih ljudi, do sveta.

Dober odnos z vsaj enim od staršev je vse kar otrok potrebuje za srečno življenje. To zadostuje. … In včasih zadostuje tudi dober odnos z vsaj enim pomembnim odraslim. Včasih je en dober učitelj, trener lahko naredil čudež, ali dedek, babica, ali prijazna soseda, ki otroka pogosto pazi….

Teorijo poznate, praksa pa je nekaj kar boste začeli s svojimi otroki odkrivati sami. Bolj boste zaupali sebi in otroku, bolj boste vedeli, kaj je spoštljivo in “prav” v vašem primeru. In ne bojte se negotovosti, ko pride, bodite le iskreni in pristni. To bo zagotovo prav.

Odnosi so kot ples … saj res v začetku potrebujemo plesne vaje in se učimo plesne korake … potem pa vse to pozabimo in plešemo in v plesu predvsem uživamo in se ne sprašujemo več, ali plešemo prav. Pomembno je le to, da se vsi vpleteni počutimo ok. Tako je tudi z odnosi.

Alenka O.