Pozdravljeni! Sem dijakinja 4.letnika in pri predmetu socilogija, delam maturitetno seminarsko nalogo o motnjah hranjenja. Zelo vam bi bila hvaležna, če bi mi odgovorili na nekaj vprašanj, ki se navezujejo predvsem na ta forum.

Kolikšna je povprečna starost oseb, ki iščejo pomoč pri vas?
Iščejo pomoč predvsem starši (oz. prijatelji,…) osebe, ki ima motnje hranjenja ali je več teh oseb, ki iščejo same pomoč?
Do kakšne faze mora oseba z motnjami v hranjenju priti, da se odloči sama poiskati pomoč?
Zakaj veliko najstnikov ne poišče pomoč doma oz pri prijateljih ampak preko interneta?
Kako osebi pomagate oz. kakšno podporo nudite na vaši spletni strani?
Približno koliko najstnikov piše na vaš forum tedensko?
Se uporabniki vašega foruma pogosto vračajo k vam po nasvete?

Pa še to. Zanima me zakaj se osebe, ki so že na zdravljenju, bojujejo z anoreksijo in bulimijo tudi več let? Kako poteka zdravljenje?

Hvala.

Ojla liu..

Verjamem, da bi na več kot polovico vprašanj lahko sama ugotovila odgovore, če bi le pozorno prebrala par strani teh in drugih forumov, se zamislila nad postavljenimi vprašanji deklet in fantov v stiski, odgovorov drugih.. in nekako povezala vse skupaj v svoje, lastno videnje tovrstne problematike. Ne trdim da tega tudi nisi storila, zato torej, če si prišla do kakršnih koli ugotoitev in ti manjkajo še dodatne informacije, mislim da ti bomo tukaj z veseljem priskočili na pomoč.

Mogoče le dejstvo, katero obvezno sodi v tvojo seminarsko in sicer to, da bi ljudje veliko vedeli, ne samo o motnjah hranjenja, če bi se le potrudili, brali, iskali informacije, rešitve, dali nekaj iz svoje strani, ker če bodo čakali da odgovori padejo z neba, kaj več, da se problemi rešijo sami od sebe, ne bodo prišli nikamor in ko to ugotovijo, bo za njihove bližnje takrat že prepozno.

lp

Hay

Če, bi rada dobila odgovore na vsa svoja vprašanja, in pa zakaj traja zdravljenje tako dolgo bi bilo res dobro da dobro prebereš sestavke na tem forumu. Obolele najbolje razumeš, če se lahko vživiš v njihovo trpljenje, poskušaš razumeti njihovo stisko in kaj dejansko s tem izražajo. Za bulimijo in anoreksijo se skriva vse kaj drugo, kot samo biti suh. Skratka zlomljena roka se zaceli dosti hitreje kot zlomljena duša.

Želim ti veliko uspeha pri pisanju maturitetne seminarske naloge.

Pozdravljena Liu, skušala ti bom odgovoriti kar najbolje glede na postavljena vprašanja.

Kolikšna je povprečna starost oseb, ki iščejo pomoč pri vas?
Če te prav razumem, misliš na starost oseb, ki se obračajo na nas preko foruma. Če malo pobrskaš po sporočilih boš videla, da nekatera dekleta to omenijo kot št. pri svojem imenu druga pa ne. Povprečno upam trditi, da je starost najpogosteje med 20 in 3o letom, toda to je samo moje mnenje in ga ne moreš nikjer preveriti. Je pa gotovo, da ti natančnega podatka, ki ga potrebuješ za svojo diplomo ne bo mogel dati nihče, ker se foruma lahko poslužujejo vsi.

Iščejo pomoč predvsem starši (oz. prijatelji,…) osebe, ki ima motnje hranjenja ali je več teh oseb, ki iščejo same pomoč?
Pomoč iščejo vsi. Preberi si nekaj sporočil. Pišejo nam tako mame, prijateljice kot tudi osebe z motnjo hranjenja same. Mislim pa, da prevladujejo osebe z motnjo hranjenja.

Do kakšne faze mora oseba z motnjami v hranjenju priti, da se odloči sama poiskati pomoč?
Mora ji biti res težko, predvsem pa mora spoznati, da to kar počne ne bo rešilo njenih težav, da ji hrana pomaga kontrolirati njeno življenje, da lažje potlači občutke, probleme s katerimi se ne more soočiti. Težko je reči kaj je pri posamezni osebi tisto kar ji pomaga da se odloči iti iz tega začaranega kroga. Je pa res, da imajo vsega dovolj, ko se odločijo poiskati pomoč-priznajo si, da tega ne morejo več prenašati.

Zakaj veliko najstnikov ne poišče pomoč doma oz pri prijateljih ampak preko interneta?
Verjetno jim je lažje odpreti sebe pri nekom, ki jih ne pozna, ki jih ne bo obsojal, ki jih bo sprejel take kot so, z vsemi problemi vred. To ne pomeni, da starši niso tam zanje, samo včasih je lažje povedati nekomu, ki ga ne vidiš vsak dan, ki te ne bo gledal potem kot osebo z motnjo hranjenja, ampak bo ta oseba še vedno osebo in ne zgolj nekdo, ki potrebuje pomoč. Mislijo si, da jih ne bo nihče več maral, starši in prijatelji pričakujejo, da poišče pomoč, včasih pa tega ne zmorejo takoj. To, da se odprejo in pišejo na forum je eden izmed prvih korakov, ki lahko pripelje do tega, da poiščejo pomoč zase v zvezi s svojimi težavami.

Kako osebi pomagate oz. kakšno podporo nudite na vaši spletni strani?
Osebi, ki nam piše, skušamo odgovoriti na njena vprašanja, ji nudimo podporo, seveda pa tudi vzpodbudo, da si poišče pomoč. Svetujemo kdo se ukvarja s svetovanjem, kakšne oblike pomoči so jim na voljo, kaj lahko storijo prijateljice, ki jih skrbi za prijateljico, ki ima motnje hranjenja, predvsem pa poslušamo, ne obsojamo in smo tu zanje.

Približno koliko najstnikov piše na vaš forum tedensko?
Tega ti pa v št. ne morem odgovoriti, ker ne vem koliko oseb katerim odgovarjamo je najstnikov. Drugače pa povprečno tedensko odgovorimo na 5-10 sporočil.

Se uporabniki vašega foruma pogosto vračajo k vam po nasvete?
Nasvetov ne pišemo samo moderatorji, temveč vsi, ki želijo odgovoriti. Pogosto steče med mladimi “dopisovanje” preko foruma. Nekateri ponovno sprašujejo kaj naj storijo, drugi ne.

Pa še to. Zanima me zakaj se osebe, ki so že na zdravljenju, bojujejo z anoreksijo in bulimijo tudi več let? Kako poteka zdravljenje?
Anoreksija ali bulimija pomaga osebam, da potlačijo dogodke, čustva, težave s katerimi se ne morejo soočiti in jih rešujejo s stradanjem, bruhanjem, prenajedanjem in vsem kar spada zraven. Ko se odločijo za pomoč je to lahko vključitev v skupino ali v individualno svetovanje, kjer preko različnih tem, ki jih oseba prinaša raziskujemo kaj se dogaja z njo (lahko se vključi preko psihiatra ali lečečega zdravnika v enoto za motnje hranjenja, ki jo vodi Karin Sernec – KOMZ). Ima veliko stvari za razčistiti. Kar se je nabralo v petih letih, se ne more rešiti čez noč. Poleg tega gre za učenja kako spremeniti naučene vzorce-npr. reševanje težav s hrano. Naučiti se morajo kako naj ravnajo v zanje krizni situaciji in ne posežejo po hrani, kar je izredno težko, vendar mogoče. Za to so potrebni meseci, leta in pri tem se lahko še vedno zgodi padec nazaj v znani vzorec reševanja problemov, kar ni nič narobe, ker oseba ne zmore takoj ravnati drugače.

Mogoče bi bilo dobro, da si prebereš kakšno knjigo na to temo, npr. ko hrana ni več hrana, kaj te žene da ješ, in pa stopi v kontakt z gospo karin sernec, ki je vodja oddelka za motnje hranjenja na kliničnem oddelku za mentalno zdravje, zaloška 26, lj. Žal trenutno nimam pri sebi njene tel. št., zato te prosim, da poiščeš na internetu sama. Ona ti bo znala najbolje pojasniti kako poteka zdravljenje.

Upam, da sem ti vsaj malo odgovorila na tvoja vprašanja. srečno pri pisanju naloge,

Tatjana