Pred kratkim sem prebral zelo zanimivo knjigo o vplivu travm iz otroštva na kasnejše življenje, avtorice Ursule Markham. V delu nazorno povezuje določene boleče dogodke iz otroštva z nepojasnjenimi reakcijami v odrasli dobi. Glede na prebrano in zgodnje otroške spomine, sklepam, da sem bil v otroštvu čustveno zlorabljen, saj imam cel kup osebnostnih težav, kot na primer pomanjkanje samozavesti, strah pred ljudmi in temo, pasivno opazovanje okolice in zaprtost. Res da sem proti omenjenim slabostim velikokrat ukrepal zavestno in prebral veliko tovrstne literature, a že po krajšem času izboljšanja psihične kondicije, vse skupaj zopet privre na dan. Avtorica omenjene knjige priporoča hipnoterapijo kot soočenje z bolečimi spomini iz preteklosti in dokončno likvidacijo vpliva le-teh na sedanjost. Star sem 26 let in bi želel iz sebe narediti močno, samozavestno in komunikativno osebnost, kar imam sicer prirojeno (sem komunikativen, a se moram k temu zelo prisiljevati). Moje vprašanje je: Ali se kdo v Sloveniji ukvarja s hipnoterapijo, oz. s kakršno koli drugo terapijo, ki bi mi lahko učinkovito in celovito pomagala pri izgradnji nove osebnosti? Ali bi bil dovoljšen obisk pri psihiatru? Zanima me, kje začeti, da bi na koncu žel uspeh? Za odgovore se vam vnaprej zahvaljujem!

Spoštovani Robert,

velika nevarnost, ki se pojavlja pri sklepanju na dogodke v otroštvu le glede na sedanje počutje, je ta, da poskušate na silo prilagoditi svojo osebno zgodovina navedbam v kakem učbeniku ali priročniku. Zelo splošna je želja iskati in pokazati na krivca v preteklosti, v prepričanju, da se bodo potem vse aktualne težave razblinile. Mnigo ljudi, ki imajo težave s samospoštovanjem, odnosom do svojega živega okolja, težave z uveljavljanjem med rivali, NIKOLI niso bili zlorabljeni v takšnem ali drugačnem pomenu besede, kar pa seveda ni izključeno. Pričakovanje, da boste s prebiranjem literature presegli svoje težave bi lahko primerjali z nekom, ki bi se želel izšolati za pilota le preko disket z navodili. V vseh teh pogledih se je mnogo koristneje ukvarjati s sedanjostjo in prihodnostjo kakor pa s preteklostjo. Najprej natančno opredelite svoje želje in pričakovanja za življenje in potem se lotite poti s posameznimi, zlahka dosegljivimi koraki. Samozavest boste pridobili s premagovanjem težav, torej življensko uspešnostjo, hipnoza pa je instrument, ki je aplikativno mnogo koristnejši v porodništvu kot v psihiatriji.

…….tudi sama imam, ne vem zakaj,obcutek, da sem dozivela nekaj slabega v otrostvu povezanega s spolnostjo, zaradi tega imam grozne probleme pri spolnih odnosih, saj me kar naenkrat preplavi grd obcutek in v glavo mi stopi misel, da me nekdo posiljuje, in takrat bi najraje zajokala, pa imam svojega partnerja zelo rada in mi se nikoli ni storil nic hudega, zelo je nezen……zato ne vem, zakaj se mi to dogaja……pred par meseci sem se imela probleme z nekim moskim, ki me je kar na lepem otipal po spolovilu in to tako silovito, da me kar zmrazi,ce se me partner tam dotakne…pred nekje 10 meseci se nisem imela probleme s spolnostjo, zdaj pa sem postala hladna, pa ne vem, zakaj…..to me spravlja v slabo voljo…..sex mi je postal muka, saj me zmeraj nekaj boli, ne morem se sprotiti in predati in ves cas imam obcutek, da gre le za “golo porivanje”-se opravicujem izrazu…hodim psihologu, vendar zaradi drugih tezav(ki se pojavljajo doma, nasilje,prepiri…)…prosim pomagajte

s spostovanjem

tudi jaz imam občutek in vedno vedno bolj sem prepričana,da imam travme iz otroštva,ker se mi razpoloženje spremeni v sekundi in sem nesrečna a ne vem zakaj. z možem se veliko pogovarjava in verjameva,da določene stvari res izhajajo iz pubertete;ne iščem izgovorov;vendar sem preživela obdobje s starši,ki so bolj skrbeli zase in za svoje probleme,mama me je nenehno obremenjevala s svojimi težavami in name sploh pomislila ni. skrbela sem tudi za brata,ki sem ga ščitila pred vsem,ker nisem hotela,da skrbi za njih kot sem jaz. mama mi je vedno dajala občutek krivde,nikoli me ni objela in mi rekla da me ima rada,čeprav jaz to vem,vendar še dandanes mi je bolj prijateljica kot mati. tudi jaz rabim mater tako kot vsi drugi. ves čas čutim,da me nima nihče rad, razen mojega moža,ki mi je veliko stvari že razložil,vendar je zdaj to močneje od naju.z očetom ne govoriva že 5 let,saj ko me vidi se obrne proč. imam občutek,da sem ničvredna,samozavesti itak nimam,kar sem v mladosti reševala z drogo,saj sem bežala od doma,kjer so se dogajale psihične in fizične zlorabe. problem je tudi v tem,da moja starša še vedno ne priznavata,da sta vsaj nekaj storila narobe. kot ste dejala tudi sama delam na tem,da bom življenjsko uspešna in sem premagala veliko ovir,vendar mi to ne da nobene satisfakcije,ker mislim in vedno bolj verjamem,da so stvari globlje. ne vem kaj se z mano dogaja zato rabim strokovno pomoč in vaš nasvet,ki bi me vsaj malce zdramil. najprej sem mislila,da sem v depri,pa je blo boljše,vendar je milijon stvari še nerešenih. prosim za nasvet in vsaj približno razlago,saj sama več ne vem naprej. velikokrat se počutim močna in samozavestna,potem pa to v sekundi zgine. bojim se,da bi mi zapusil še moj mož,saj so me vsi,ki naj bi me imeli radi že zapustili.

razpoloženje spremeni v sekundi in sem nesrečna a ne vem zakaj. z možem se veliko pogovarjava in verjameva,da določene stvari res izhajajo iz pubertete;ne iščem izgovorov;vendar sem preživela obdobje s starši,ki so bolj skrbeli zase in za svoje probleme,mama me je nenehno obremenjevala s svojimi težavami in name sploh pomislila ni. skrbela sem tudi za brata,ki sem ga ščitila pred vsem,ker nisem hotela,da skrbi za njih kot sem jaz. mama mi je vedno dajala občutek krivde,nikoli me ni objela in mi rekla da me ima rada,čeprav jaz to vem,vendar še dandanes mi je bolj prijateljica kot mati. tudi jaz rabim mater tako kot vsi drugi. ves čas čutim,da me nima nihče rad, razen mojega moža,ki mi je veliko stvari že razložil,vendar je zdaj to močneje od naju.z očetom ne govoriva že 5 let,saj ko me vidi se obrne proč. imam občutek,da sem ničvredna,samozavesti itak nimam,kar sem v mladosti reševala z drogo,saj sem bežala od doma,kjer so se dogajale psihične in fizične zlorabe. problem je tudi v tem,da moja starša še vedno ne priznavata,da sta vsaj nekaj storila narobe. kot ste dejala tudi sama delam na tem,da bom življenjsko uspešna in sem premagala veliko ovir,vendar mi to ne da nobene satisfakcije,ker mislim in vedno bolj verjamem,da so stvari globlje. ne vem kaj se z mano dogaja zato rabim strokovno pomoč in vaš nasvet,ki bi me vsaj malce zdramil. najprej sem mislila,da sem v depri,pa je blo boljše,vendar je milijon stvari še nerešenih. prosim za nasvet in vsaj približno razlago,saj sama več ne vem naprej. velikokrat se počutim močna in samozavestna,potem pa to v sekundi zgine. bojim se,da bi mi zapusil še moj mož,saj so me vsi,ki naj bi me imeli radi že zapustili.

določene stvari res izhajajo iz pubertete;ne iščem izgovorov;vendar sem preživela obdobje s starši,ki so bolj skrbeli zase in za svoje probleme,mama me je nenehno obremenjevala s svojimi težavami in name sploh pomislila ni. skrbela sem tudi za brata,ki sem ga ščitila pred vsem,ker nisem hotela,da skrbi za njih kot sem jaz. mama mi je vedno dajala občutek krivde,nikoli me ni objela in mi rekla da me ima rada,čeprav jaz to vem,vendar še dandanes mi je bolj prijateljica kot mati. tudi jaz rabim mater tako kot vsi drugi. ves čas čutim,da me nima nihče rad, razen mojega moža,ki mi je veliko stvari že razložil,vendar je zdaj to močneje od naju.z očetom ne govoriva že 5 let,saj ko me vidi se obrne proč. imam občutek,da sem ničvredna,samozavesti itak nimam,kar sem v mladosti reševala z drogo,saj sem bežala od doma,kjer so se dogajale psihične in fizične zlorabe. problem je tudi v tem,da moja starša še vedno ne priznavata,da sta vsaj nekaj storila narobe. kot ste dejala tudi sama delam na tem,da bom življenjsko uspešna in sem premagala veliko ovir,vendar mi to ne da nobene satisfakcije,ker mislim in vedno bolj verjamem,da so stvari globlje. ne vem kaj se z mano dogaja zato rabim strokovno pomoč in vaš nasvet,ki bi me vsaj malce zdramil. najprej sem mislila,da sem v depri,pa je blo boljše,vendar je milijon stvari še nerešenih. prosim za nasvet in vsaj približno razlago,saj sama več ne vem naprej. velikokrat se počutim močna in samozavestna,potem pa to v sekundi zgine. bojim se,da bi mi zapusil še moj mož,saj so me vsi,ki naj bi me imeli radi že zapustili.

vsekakor preberite tudi odgovor dr. Rejca. Zakaj pravzaprav gre? Iskanje krivca za stanje v katerem ste se znašli? Bi bilo kaj drugače, če bi starši priznali kaj vse so naredili narobe?

Zelo malo je staršev, ki namerno škodujejo svojim otrokom. Če ne gre za očitne primere zlorab, nasilja potem večina staršev ravna po svojih najboljših močeh. Vodijo jih tudi njihove sposobnosti,zmožnosti in seveda tudi možnosti. Če ponazorim: otrok ob rojstvu potrebuje 10 objemov vsak dan. Mama mu jih lahko nudi 5. Če se zelo potrudi 7. Če i imela dovolj časa zase ob naporni službi morda 8. Izid: otrok je vedno prikrajšan za dva, tri objeme na dan. Je mama res kriva?

Pridružujem se dr Rejcu predvsem v segmentu, da se je treba ukvarjati s sedanjostjo in prihodnostjo. V odraslem življenjskem obdobju mora človek prevzeti odgovornost zase in najti način, da shaja s svojimi posebnostmi in pomanjkljivostmi. Kdor ima občutek, da ima stvari pod svojo kontrolo, da lahko nanje vpliva, je v življenju zagotovo bolj zadovoljen in uspešen od tistega, ki krivce išče v svoji okolici.

lp

Tudi sama sem imela travmatično otroštvo, še vedno imam težave zaradi tega, ampak res je brez pomena iskati nekega krivca, vzrok, je kakor pač je, preteklosti ne moreš spremeniti, lahko se le nekaj naučiš, če ne druga ravno to kakšen starš, oseba nočeš biti. Tudi če nekdo prizna, da ni popoln in je kaj storil narobe, to en bo nič spremenilo, še vedno se boste počutili kot se in še vedno se boste spominjali dogodkov kakršni so bili, preteklost se zaradi tega ne bo spremenila. Nihče ni popoln in vsak dela napake, zato je bz življenje graditi na tem, postavite si vprašanje kaj je zdaj pomembno, kaj si zdaj želite narediti, kakšno prihodnost bi radi imeli in potem poiščite še aktivnosti, dejanja, kaj bo vodilo k temu, da boste to kar hočete biti in da boste počeli kar hočete, so vzponi in padci, ampak iskanje razlogov v preteklosti je potrata časa. Le sami lahko poskrbite, da bo sedaj boljše, lepše obdobje vašega življenja in če zaradi vseh teh dvomov in poglabljanja v starše in otroštvo razdira vaš zakon z osebo, ki se trudi in vas ima rada, zakaj bi potem še vedno razmišljali o ljudeh, ki so vas prizadeli, če pa imate danes to kar človek najbolj potrebuje? Negujte stvari, ki so lepe, zadovoljive in se ob njih počutite dobro. Če se kdo ne pogovarja z vami, se obrača stran, pač, vi ste se potrudili, če pa nekdonekaj noče potem pač spoštujte to in pojdite dalje, nič vam ne bo manjkalo, tudi če so vaši starši to ne pomeni, da imate kakšno dolžnost do njih, če vam je v njihovi družbi neprijetno, vas prizadene in pač ne funkcionira ta odnos potem ali ga skušajte popraviti na dober nivo ali pa preprosto prekinite te prisiljene stike. Sreča je v vaših odločitvah.

Pozdravljeni,

Stara sem 21 let. Od 6 leta dalje imam težave s spanjem, ponoči namreč se prebujam v krikih, ker haluciniram – sanjam, kako mrtvi ljudje hodijo proti meni. To pride tako daleč da kričim in krilim v zraku, da preprečim tem ”ljudem” da se me dotaknejo. To se mi dogaja zadnjih 14 let nekajkrat na teden – odvisno do tega kako sem pod stresom, lahko vsako noč večkrat. Zame je nemogoče zapsati v sobi, če ne gori luč ali pa če nimam vklopljen računalnik od koder prihaja svetloba. Ker je zadeva neprijetna sem se poglobila v svoje spomine in skušala najti izvor tega problema. Imam starejšo sestro in ko sem bila majhna (nekje 4 leta) se spominjam, da me je dostikrat zaklepala v omaro in me strašila, da so okrog mene njeni namišljeni prijatelji, ki me bodo ubili. Takrat sva imeli sobo skupaj in zvečer pred spanjem mi je dostikrat pripovedovala o njenih prijateljih in kako me želijo poškodovati. Dejstvo je, da je tudi moj prvi ”privid” pri 6 letih, bila ona, ki se mi je strahovito približevala. Starši nikdar niso posegali med njene zgodbe niti niso nikdar prisluhnili, ko sem jim pripovedovala več kot desetletje o svojem problemu, sem pa komaj sedaj pri 21 se zavedala da je to najverjetnejši vzrok mojih nočnih mor. Zraven tega imam še težavo s tem, da se nekdo dotika mojih kolen. Ko sem bila stara približno 9 let, sta namreč moja sestra in njena starejša prijateljica me držali na tleh medtem, ko me je ena držala me je druga grobo ”žgečkala” po kolenih tako dolgo da sem končala v joku. Od takrat dalje ne prenesem dotikov na kolenih in me to vznemirja. Večkrat sem se želela zaupati staršem, vendar v njih upore nisem našla, imata namreč odkar se spomnim slab odnos (verbalno nasilje – psovke, varanje), oče ime težave z alkoholom, oba sta se pa name in na sestro v otroštvu večkrat spravila z nasiljem – ”V IMENU VZGOJE”. Ker se je sestra odselila pri mojih 15 letih, sem sama v obdobju srednje šole in še občasno sedaj ko sem na faksu doma morala biti tista, ki je držala ”zadevo skupaj”, kar se je odražlo in se še vedno odraža v težkem navezovanju socialnih stikov z ljudmi. Vem, da sem sedaj dovolj stara da sem svojega živeljnja vladar, vendar me kljub temu prešinejo slabi spomini. Tukaj je prvič odkar sem odkrito zapisala svoje negativne izkušnje.

lep pozdrav

Pozdravljeni,

verjetno bi vam pomagalo, če bi se o svojih travmah s nekom pogovarjala. Glede na vašo starost je bolj smiselno, če bi to bil nekdo drug in ne starši. Če prav razumem, imate težave z navezovanjem socialnih stikov. Kaj če bi poiskala terapevta?

Lep pozdrav,