Pozdravljeni,

Z vami na tem mestu delim zgodbo in vas prosim za mnenja in vaše poglede.

Sem odrasla ženska, s predšolskima otrokoma, možem, s katerim imava lep in kompatibilen odnos, imam prijetno službo, fakuleteto sem končala pozno, ob delu. Živim v hiši v premestju, ki si jo deliva z bratom in njegovo družino.

Oče je pokojen že dolgo, bil je čudovit človek, bila sva povezana, a ga je prekmalu odnesla bolezen. Mati si po njegovi smrti ni našla drugega partnerja, čeprav se prijateljevala z večini.

Težava je v odnosih z mamo in tudi bratom. Mama je samosvoja, vedomer ima prav, vsakemu soli pamet, komandira. Če ni po njeno (me) žali, vzbuja krivdo, seveda ne prenese kritike, z njo se dialoga ne da vzpostaviti, kaj šele voditi zelo samozavestno pristopa do vsega v življenju, arogantna je do ljudi, vsi s(m)o nesposobni,  a iz pogovorov z ljudmi, ki jo poznajo se vsi zakljucijo, da je mama res naporna in nemogoča.

Do mene ima še posebno žaljiv odnos, do brata niti ne, nekako se izmenjujejo obdobja “sloge” in vedno pogostejšimi tihimi obdobji, ki se prekinejo zaradi rojstnih dni, praznikov in drugih izgovorov. Prekinja jih večinoma ona, o razlogih kregov se ne želi pogovarjati, niti opravičiti.

Celotno moje obdobje adolescence in predvsem po smrti očeta mi je očitala, vihala nos, ko sem sla s prijatelji in podobno. Nikoli ne ustrezam njenim visokoletečim vizijam kako naj bi jaz svoje življenje urejala. Seveda je mož na začetku poznanstva marskaj postoril in ji je bil vednomer v oporo. A ko jih je prevelikokrat “dobil po buči”, jo je odpikal. Mame ne obiskujemo skupaj, grem le z otrokoma, ko je “svetlo obdobje”, ona nas ne obiskuje, skregana je tudi z bratovo ženo.

Nihče od prijateljev ji ni dober. Svoje prijateljice opravlja  in o njih grdo govori. Je kregljiva, povzdiguje glas in jih žali.

Jaz, nasprotno, z ljudmi gojim prijazne odnose. V sporu nisem z nikomer, še s šefom ne 😉

Vedno težje prenašam ta pregovarjanja, ki se jim tudi izogibam, vseeni pa na slab dan v dialogu z mamo izbruhne iz mene vrelec potlačenih frustracij.

Še lahko sploh kdaj odlepiš od teh gnilih odnosov brez pomoči psihologov? Naj dodam, da sem dokaj stabilna oseba, tole z materjo pa me vsaj 3x letno vrže precej iz tira. Opažam, da sem veliko bolj sproščena in srečna, ko kontakta z njo nimam.

Imam opravka z narcisoidno materjo?

Hvala za vaša mnenja.